Marko Gregur

0

 

  1. Marko, na hrvaški literarni sceni si se najprej uveljavil pesnik in avtor kratkih zgodb, na začetku iztekajočega se leta pa je izšel tudi tvoj prvi roman Kako je zgorel presvetli Trometaſhizh. Urednik hrvaške izdaje Kruno Lokotar je zapisal, da gre za »dvakratno heretičen« tekst – napisan je namreč v kajkavskem narečju, v romanu pa najdemo tudi odlomke v predgajičnem črkopisu. Zakaj si se odločil za uporabo dialekta in na kakšne izzive si zaradi tega naletel med samim pisanjem?

Med načrtovanjem romana sploh nisem razmišljal o jeziku, razen morda na kakšni podzavestni ravni; za potrebe pisanja sem namreč prebiral zapisnike koprivniških mestnih oblasti iz 17. stoletja, ki so bili zapisani v skladu s predgajevskim pravopisom oziroma, da bo bolj razumljivo, v arhaičnem kajkavskem jeziku. Ukvarjal sem se predvsem z glavnim likom, ki je tudi pripovedovalec (in zapisovalec) zgodbe, kar pomeni, da sem potreboval pismeno osebo, stopnja pismenosti pa je bila takrat izrazito nizka, pa z zemljevidi mesta, da bi videl, kje se liki gibajo in podobno, o jeziku pa sploh nisem razmišljal. Prišel je kar sam od sebe. Prvi stavek se mi je porodil v kajkavščini, kakor se mi tudi sicer pogosto zgodi, samo da mi je bilo tokrat takoj jasno, da ga je nemogoče prevesti v standardizirani knjižni jezik in da tekst preprosto mora biti v kajkavščini. Jezik mi ni predstavljal težav, enostavno je steklo samo od sebe, mogoče tudi zaradi vseh omenjenih zapisnikov, s katerimi sem se nekaj časa intenzivno ukvarjal in ki so mi zelo pomagali.

  1. Te je mogoče skrbelo, da bo dialekt za koga vseeno prevelika ovira? Kako so roman sprejeli kritiki in bralci iz drugih govornih področij?

Kajkavščina seveda predstavlja določeno oviro, ampak na to nisem gledal kot na otežujočo okoliščino. Bilo mi je preprosto vseeno. Pisal sem tako, kot sem čutil, da moram. In med pisanjem sem bil srečen, ker sem se ukvarjal s svojim mestom, raziskoval njegovo preteklost in iz nje prinašal neke pozabljene stvari, ljudi in trenutke. Ob tem sem mislil tudi na ljudi, ki jih ni več in s katerimi sem se sprehajal po teh istih ulicah in za katere vem, da bi bili veseli te knjige, v katero so tudi sami vtkani –  na mamo Senko, babico Lelo, babico in deda iz Miklinovca, pratete Dado in Boko ter druge. In seveda na žive. Kritiki so roman odlično sprejeli, veseli me, da se je razen v nacionalnih časopisih o romanu pisalo tudi v regionalnih medijih iz nekajkavskih področij, na primer v Slavoniji in Istri.

  1. Te morda moti, ker se v odzivih večinoma izpostavlja jezikovna plat romana, zaradi česar je lahko kdaj sama tematika romana potisnjena na stranski tir? Morava poudariti, da se skozi zgodovinsko satiro odpirajo številna aktualna vprašanja …

Obstaja le peščica romanov v kajkavščini, literatura v narečju, posebej kajkavskem, pa težko najde pot do založnikov oziroma recepcije na vsedržavnem nivoju. Zaradi tega me reakcije, ki izpostavljajo jezik, ne čudijo in tudi ne motijo – presenečeni so in to pozitivno, tako da me to celo veseli, saj se potrjuje tisto, kar mi kajkavci tako ali tako vemo: da je mogoče ustvarjati dobro književnost tudi v kajkavskem narečju. Upam tudi, da bodo zaradi mojega romana bolj odprti do drugih kajkavskih besedil, ki jim bodo prišla v roke.

  1. Dogajanje v romanu je postavljeno v Koprivnico 17. stoletja. Od kod ideja in kakšen je bil proces raziskovanja, oblikovanja posameznih likov …?

Prijatelj zgodovinar, ki prav tako prihaja iz Koprivnice, prof. Hrvoje Petrić, sicer predavatelj na Filozofski fakulteti v Zagrebu, mi je večkrat dejal, da bi moral napisati zgodovinski roman o Koprivnici. Nisem si misli, da bom to kdaj uresničil, zdelo se mi je, da nimam dovolj znanja o preteklosti, predvsem o vsakdanjih detajlih (običaji, prehrana in tako naprej), potem pa mi je podaril svojo knjigo Koprivnica u 17. stoljeću in knjigo Zapisnici poglavarstva Grada Koprivnice 1639.−1700. Bolj sem bral, bolj jasno sem si predstavljal like in dogajanje, ti dve knjigi sta me posrkali vase in bili povod, da napišem roman. Kar zadeva like, je bilo lažje, saj mi ni bilo treba iti v zgodovino. Moral sem jim samo nadeti druga oblačila in obutev.

  1. Kljub natančno izdelani zgodovinski kulisi se na nekaterih mestih v romanu načrtno malce poigravaš z zgodovinskimi dejstvi. Povej nam kaj več o tem, kakšne učinke si želel doseči?

Sam o tem romanu pravzaprav niti ne razmišljam kot o zgodovinskem. Skozi celoten roman vlečem vzporednice s sedanjostjo, malo se tudi poigravam, kakor si rekel. Predvsem zato, da se današnji čas lažje zlije z dogajanjem pred skoraj tristo petdesetimi leti, da se izpostavi določene stvari in da se doseže satirični učinek, delno pa tudi za lasten užitek pri pisanju. Večina zadev je zgodovinsko točnih, na primer videz ure v 17. stoletju, posoda ali izgled tiste dvorane za obedovanje v Čakovcu, ponekod pa so dejstva prikrojena. Vstavil sem, na primer, tudi neko stvar, ki je takrat še ni bilo, a vsaj kolikor mi je znano, tega še nihče od bralcev ni opazil …

  1. Če se ne motim, si ob neki priložnosti dejal, da bi morali avtorji več pisati o življenju v okoljih, iz katerih prihajajo. Nam lahko to malo bolj na široko pojasniš? Ali ne prinaša to s seboj nevarnosti, da bodo avtorji iz manjših krajev še bolj marginalizirani, njihova dela pa zvedena na »književnost lokalnega pomena«?

Mislim, da mora umetnost odslikavati življenje in da bi morali pisatelji pisati o tem, kar poznajo in doživljajo, o tem kar nosijo v sebi. Potemtakem logično sledi, da naj pišejo o okolju, v katerem živijo. Na ta način je književnost raznolika in živa. Recimo, če poenostavim – meni se zdi v Mariboru bolj zanimiva neka majhna gostilnica ali slaščičarna kot pa kakšen lokal mednarodne verige restavracij. To je dolgočasno, to imamo povsod. Po drugi strani pa mislim, da zaradi tega ne obstaja prevelika nevarnost marginalizacije, saj je dobra književnost dobra književnost, razen tega je veliko univerzalnih tem – ljubezen, medosebni odnosi, pohlep – pri katerih je pravzaprav popolnoma vseeno, kje se zgodba odvija. Marginalizacija je prisotna takoj, ko ne živiš v metropoli, ampak bo obstajala ne glede na to, o čem boš pisal, pa čeprav o metropoli. Seveda obstajajo tudi snobi, ki se jim zdi brez veze vse, kar ni trg, asfalt in tramvaj, ampak to je njihov problem. Še posebej, ko se predstavljajo v pravih metropolah, ki imajo povrh vsega še podzemno … (Smeh.) Na tem mestu moram izpostaviti tudi urednika Kruna Lokotarja, ki je v zadnjem obdobju uredil in promoviral več književnih del, ki se ukvarjajo s »provinco« in ki so vsaj delno napisane v kajkavščini, ter tako uspel doseči, da se o tem malo več govori. Ena od teh knjig je tudi Črna mati zemla (Kristian Novak, Črna mati zemla, Modrijan 2015, op. p.), ki je objavljena tudi v Sloveniji in jo lahko tako priporočim v branje.

  1. V Sloveniji se vsake toliko odpre vprašanje prevelike centraliziranosti kulturnega prostora. Kakšna je situacija na Hrvaškem in ali imaš kot avtor iz manjšega mesta občutek, da si kakor koli v slabšem položaju v primerjavi z avtorji, ki npr. živijo v Zagrebu?

Mislim, da je povsod enako – centripetalne sile vse vlečejo v središče. Izven tega je težko delovati. Daleč od oči, daleč od srca, kot se reče, in to je na nek način normalno. Če nič drugega, lahko v večjem mestu čisto po naključju naletite na koga, s komer se potem dogovorite za sodelovanje. Za Koprivnico pa sem enkrat rekel, da je tu lažje naleteti na bukev kot na urednika. Ampak se kljub temu temu ne čutim oviranega, ker je življenje in delovanje v manjšem mestu moja odločitev, čeprav so mi nekateri govorili, da bi se moral preseliti v Zagreb. Mislim da tisto, kar je dobro, prej ali slej izplava na površje. Da bi nekoga vlekel za rokav ali se udeleževal raznih procesij in dogodkov le zato, da bi lahko izkoristil priložnost in prosil za to ali ono uslugo, pa me tako ali tako ne zanima.

  1. Razen kot avtor si na sceni zelo aktiven tudi v različnih drugih vlogah – med drugim urejaš časopis Artikulacije, organiziraš festivale Galovićeva jesen in Alpe Adria Festival mladih pisaca ter mnoge druge dogodke … Koliko ti pomeni tovrstno povezovanje in sodelovanje in kako to vpliva na tvojo lastno ustvarjanje?

Ob pisanju je zame zelo pomembno, da sem čim bolj dejaven na področju kulture. Promovirati književnost, organizirati festivale, na katerih se mladi avtorji povezujejo in se dogovarjajo za bodoča sodelovanja. To me osrečuje in izpolnjuje. Včasih si sicer rečem, da je preveč vsega in da bom kaj opustil, ampak nato namesto tega dodam še kaj novega. Sem preprosto takšna oseba; ko se mi odprejo kakšna vrata, jih pridržim, da lahko vstopijo še drugi. Tako se zdaj na primer dogovarjam za objavo nekaj mladih hrvaških avtoric in avtorjev v madžarski reviji Tiszatáj pa tudi v reviji Artikulacije, pri kateri sem glavni urednik, smo objavili že veliko mladih avtorjev. A to delovanje je v glavnem ločeno od pisanja, v prvi vrsti gre za operativno delo, sestavljanje programa, iskanje sponzorjev, izpolnjevanje prijavnic in pisanje poročil … Name vpliva toliko, kolikor berem tekste avtorjev, ki jih objavljam, podobno kot name vplivajo vse prebrane knjige. Na ta način sem morda samo malo bolje seznanjen z delom kolegov na Hrvaškem in v nekaterih drugih držav.

  1. Kot organizator festivala imaš stike s sodobnimi avtorji iz različnih sosednjih držav, npr. Slovenije, Madžarske, Avstrije … Bi si drznil narediti kakšno primerjavo teh književnosti? Kakšni so trendi, katere teme prevladujejo, ali morda opažaš kakšne specifičnosti, podobnosti in razlike?

Na podlagi majhnega vzorca oziroma glede na avtorje, ki so sodelovali na »Alpe Jadran festivalu mladih pisaca«, vidim veliko sorodnosti, prevladujejo podobne teme, recimo eksistencialne, obstajajo pa tudi določene razlike. Z Marijem Kolarjem, kritikom, ki sodeluje pri organizaciji festivala, sva se ravno pred kratkim pogovarjala, da se nama zdi, da je pri slovenskih avtorjih pogosto izpostavljena tema seksualnosti, ob tem tudi frigidnosti, neplodnosti in podobnega, medtem ko se zdi, da se avstrijski avtorji veliko ukvarjajo s samo formo.

  1. Za konec še malo klišejsko vprašanje: kakšni so tvoji pisateljski načrti, kaj trenutno pišeš, ali lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti že kakšno novo literarno delo?

Delam več stvari naenkrat, tako da pripravljam novo zbirko kratkih zgodb, pišem tudi pesmi, prvi pa bo na vrsti roman, ki bi mi moral biti objavljen naslednje leto pri založbi Hena.com, to bo moja peta knjiga in tretja, ki jo bo uredil Kruno Lokotar in veseli me, da se najino sodelovanje nadaljuje.

—————–

Prevod odlomka iz Markovega romana je objavljen tudi arslitera.org:

http://www.arslitera.org/2017/05/22/kjer-se-pokaze-za-kaj-je-slo-pri-hlevu/

Deli

PUSTITE KOMENTAR