Kjer se pokaže, za kaj je šlo pri hlevu

0

(prevedel Tomo Podstenšek)

Naslednje jutro po tistem v krčmi sem prišel v službo svež kot odojek na semenji dan, čeprav sem še dolgo v noč pisal pismo Zrinskemu. Niti Balanzano, ki je bil že spet pri sodniku in poskušal zasejati svoje seme, me ni zmotil.

Vstopil sem in sodnik me je prosil, če bi se lahko oglasil malo kasneje. Natulia je dvignil roko in rekel, da bi bilo morda vseeno dobro, če ostanem, nakar me je sodnik natulil, zakaj stojim na vratih in da naj grem noter ali ven, ker je prepih. Fiskus mi ni dal nobenega znamenja, niti ko sem šel mimo njega ne, kakor da to ne bi bilo prvikrat, da sedim z njimi, ko opravljajo svoje posle.

»To je fejst lep plac takoj zraven cerkve in zadnji cajt je, da se tam nekaj nardi. Zadnji cajt,« je razlagal Balanzano.

»Kaj ti misliš, fisk?«

»V Bolonji, pa tud v drugih civiliziranih mestih se najlepši placi namenijo za nekaj, kar vsi uporabljajo in čemur se reče javni prostor.«

»Ne razumem,« je rekel sodnik.

Fiskus je rekel, da je to zato, ker se ne da prevesti v naš jezik in da mi nimamo prave besede za to, tako kot je nimamo tudi za nekatere druge reči, ampak v principu gre za to, da se na najboljših lokacijah zgradijo najlepše okrašene hiše, ki so potem namenjene vsem ljudem, predvsem pa filozofom in umetnikom.

»In kaj potem oni delajo tam?« se je čudil sodnik.

»Bogu cajt kradejo,« je rekel Balanzano.

Fiskus ga je prebičal z dvema pogledoma, da so se mu kar pajkice razparale in lasje razmršili, posmehljivo pihnil in rekel, da se ukvarjajo z vzvišenimi občutji.

»Razpravljajo o tem, kje je konec sveta. Ali pa obesijo slike, ki jih hodijo potem drugi ljudje gledat. Ali pa berejo lastne ali tuje verze.«

Sodnik ga je poslušal in kimal, ko pa je končal, je takoj zaključil: »Mi tu itak nimamo nobenga filozofa, pa tud umetnika ne, hvala Bogi! Deo gratias!«

»Deo gratias,« se je zahvalil še Balanzano.

Fiskus je rekel, da filozofa morda res nimamo, umetniki pa so povsod, celo v našem malem mestu, in meni je postalo nerodno.

»On?« je vprašal Trombetaſhizh, ko je fiskus uperil prst vame. »Ti?«

»Jaz to samo tak malo nekaj pišem za sebe …«

»Reči, a bi ti hoto, da ti zgradimo eno lepo bajto, v kateri bi pol po cele dneve obešali in brali tvoje verze?«

Odmahnil sem, da ni treba, čeprav bi bilo to res lepo. Prešinilo me je, da moram o tem kaj napisati. Kako bo zanamcem, recimo leta 2000? Do takrat bo že zagotovo tudi pri nas kakor v Firencah ali Bologni. Mesta bodo vodili pametni in premožni ljudje, ki bodo pomagali umetnikom, morda pa bo imel sodnik celo kakšno posebno komisijo, ki bo sestavljena od najumnejših mož, ki bodo potem pošteno presojali, komu naj dajo denar. Umetniki pa ne bodo imeli nobenih drugih skrbi, razen da pišejo ali slikajo.

»Če torej ni potrebe za to, in tu imamo predstavnika umetnikov, ki tud sam pravi, da tega ni treba, potem je to rešeno. Bi še kdo drug hoto prostor za umetnost in filozofiranje?«

Nhče ni nič rekel, zato je sodnik spet prevzel besedo in rekel, da za take zadeve obstaja tržnica, da niti ne omenja velikih sejmov, tistega prvega na pomlad, takoj za Gospodovim oznanjenjem, 26. sušca, in tistega po Sv. Miklavžu, potem je pa še tisti poletni.

»A to ni zadosti javnega prostora?« je na koncu zapičil pogled vame.

»Je, je! Še preveč,« sem rekel.

»Točno tak. Pol je zmenjeno, to je to. Placa za privezat konje je tak al tak vse manj. Včasih ne morš prit niti mimo po ulici,« je rekel Natulia.

»Pa menda je itak tud to javni prostor, če zgradimo hlev in damo noter konje?« je dodal Balanzano.

Fiskus me je pogledal in jaz sem rekel, da je. Pa mi je pomignil, pa sem rekel še, da je to res dobra in celo najboljša ideja za to parcelo.

»Kaj ti misliš, Natulia?«

On se je zagledal v svoje nohte, si očistil z onim na palcu tistega na mezincu, in rekel: »Treba je poslušat mladost.«

Če bi mi kdo takrat razmaknil rebra, bi moje srce nabrž počrpalo nebo.

Sodnik je dejal, da je treba potem s tem čim prej začeti.

»Videt, kak vlka bi bla ta štala in kolko bi nas vse to koštalo.«

Fiskus se je globoko odkašljal in rekel, da bi bilo za vsak primer s tem vsekakor pametno začeti še pred volitvami, pa naj se zdaj to s finančnega vidika še tako hudo sliši.

Sodnik pa kljub vsemu ne bi bil povsem prepričan. Bil je ves živčen. Vstal je, stopil do okna in se nagnil čisto na levo, da bi lahko videl tisto parcelo ob cerkvi. Mogoče je hotel, da mu prišepne, kako čaka samo nanj in na nikogar drugega.

»Ste že bli pri župniku?« se je potem spomnil.

»Danes gremo. To je tako rekoč rešeno. Ampak o tem kasneje,« ga je pomiril fiskus in sodnik je spet sedel.

Ampak postal je nekam mrk in vprašal sem se, kaj je narobe s tem človekom?

»Jaz za to nimam dnarja,« je končno priznal.

»Čisto nič?« je vprašal fiskus.

Sodnik je izpustil nekakšen čudni zvok skozi nos in povesil ramena. Bilo ga je prav žalostno gledati.

»Kak je pa magistrat z dnarjem, če se lahko ve?«

Pa je spet spustil tisti čuden zvok.

»No, pa za eno štalo menda je?«

»Ne vem, menda že. Jaz se s financami ne ukvarjam. Jaz nism strokovnjak za to.«

Fiskus mu je dejal, da mora biti, ker smo mi eno pravo mesto, najlepše svoje velikosti zahodno od tako imenovanega Osmanskega cesarstva, in da je k temu s svojim upravljanjem zelo veliko doprinesel tudi sam presvetli sodnik.

»Nekaj se bi menda že našlo,« je rekel le-ta.

»No, na, pa je stvar rešena!«

Sodnik je začel mrmrati in izgovarjati besede samo na pol, tako da se ga ni moglo prav razumeti, a v glavnem je vse nekako kazalo na to, da jamra, kako to ni njegov denar.

»Pa saj štala tud ne bo vaša!« se je zasmejal Natulia.

Sodnik, ta ubogi siromaček, je takoj utihnil in zmedeno gledal v fiskusa kakor gleda Smotani Zvonko (ki so ga čarovnice z mastjo namazale pod pazduhami in se mu vedno cedi slina) v kazalce na uri, ki mu jo je iz Amsterdama prinesel Szaych.

»Čigava pa bo?«

»Pa od vseh! Narodna! Javna!«

»Javna?«

»Javna, kaj pa! A bojo noter privezani samo vaši konji?«

»Ne. Jaz mam itak samo enega …«

Fiskus ga je prekinil s besedami, da je potem stvar jasna, in se opravičil, ker je bil tako bedast, da se ni tega že prej spomnil. Zaploskal je z rokami in skakal po sobi kot petelin.

»To bo javnomagistratsko-privatno partnerstvo.«

Sodnik mu zmedeno pomignil z roko in on je počasi še enkrat ponovil. Trgal je besede, kakor da so kruh iz bele moke, jih malce namakal v fino toplo mleko, in jih mlaskal kot otrok, da so se mu črke kar cedile po bradi.

»Meni je že jasno, samo daj, pojasni še totima dvema, kaj naj bi to sploh pomenlo,« je plemenito prosil sodnik.

»To bi blo tak, bomo rekli, da si vi sposodite občinski denar za nekaj koristnega, kar bo vsem dano v uporabo. Da torej naredite veliko, preveliko stvar za to naše malo mesto. Seveda se spodobi, da morate tudi vi nekaj imeti od te ideje in stroškov, ki ste jih prevzeli nase. Tak da lepo kasirate uporabo štale in date vsak forint v mestno blagajno. Ampak čisto vsak. A ni to fer? A niso to javni posli? In tako vse dokler ne vrnete, kar ste si sposodli. Pol je pa štala vaša.«

Sodnik ga je gledal brez besed. Mislil sem, da mu bo vsa kri hušknila v glavo. Pa tudi midva sva bila brez besed, Balanzano in jaz. To je bila genialna ideja.

»A dobi mesto nekaj, kar potrebuje in kar prispeva k razvoju?«

Pokimali smo, da dobi.

»Aytich, tebe vprašam? Je to dober posel?«

»Več ko dober,« sem rekel.

»In si za to, da zgradimo štalo?«

»Sem, pa še kak.«

Fiskus je šel do okna. Svetloba je oblila in videti je bil kot svetnik, mi pa smo pobožno zrli vanj. Kakšen mojster je to, sem si mislil in želel sem biti kot on.

»Jaz bi mel samo eno vprašanje?« je sodnik zarezal v svečano tišino.

»Lepo prosim?« se je fiskusova svetloba dotikala vsega v sobi.

»A se tak dela tud v Bolonji?«

Namesto odgovora mu je fiskus samo blago pokimal z blaženim nasmehom na obrazu, za katerim se je skrivalo sonce.

(Besedilo je odlomek iz romana »Kak je zgorel presvetli Trombetassicz« (Hena, 2017) – gre za svojevrstno zgodovinsko-politično satiro, v kateri se avtor skozi zgodbo, postavljeno v Koprivnico 17. stoletja, dotakne številnih aktualnih družbenokritičnih tem. Roman bo pri založbi Litera kmalu izšel tudi v slovenskem prevodu.)   

Marko Gregur (Koprivnica, 1982) piše poezijo in prozo, ki jo objavlja v številnih revijah doma in v tujini (ZDA, Avstrija, Črna Gora, Srbija, Rusija, Bolgarija, Španija, Slovenija, Kanada …) Za svoje delo je prejel več nagrad, med katerimi so npr. nagrada »Ivan vitez Trnski«, »Ulaznica« in nagrada »Prozak« za najboljši rokopis avtorja do 35. leta starosti. Objavil je zbirko poezije Lirska grafomanija (Naklada Ceres, 2011) in zbirki kratkih zgodb Peglica u prosincu (DHK, 2012) ter Divan dan za Drinkopoly (Algoritam, 2014). Leta 2017 je izšel njegov roman Kak je zgorel presvetli Trombetassicz (Hena.com, 2017), ki je preveden tudi v slovenski jezik (Litera, 2017, http://www.zalozba-litera.org/Pages/Knjiga.aspx?BookID=388, prevod Tomo Podstenšek). Uvrščen je v antologijo mladih hrvaških proznih avtorjev Bez vrata, bez kucanja (Sandorf, 2012). Je pobudnik festivala »Alpe Jadran Festivala mladih pisaca«, član in predsednik odbora mednarodnega festivala književnosti »Galovićeva jesen«, voditelj književne tribune »Libarenje« ter eden izmed ustanoviteljev in glavni urednik časopisa Artikulacije.
Deli

PUSTITE KOMENTAR