Preko vode do svobode (odlomek iz romana)

0

Na poligonu smo se učili korakati. Nogo je bilo treba dvigniti skoraj do pasu in se tal najprej dotakniti s prsti, nikakor s peto ali celim stopalom. Za razliko od mene, ki sem zamudil v partizane, so imeli drugi za sabo že par dni vadbe. Večinoma so obvladali zahtevane gibe, le jaz, Smiljko in Albanci s Kosova smo dvigovali noge previsoko ali prenizko ter narobe udarjali po tleh. Albanci so to počeli zanalašč. Bili so izključujoči. Družili so se med sabo in čvekali v nam nerazumljivem jeziku. Prezirali so Jugoslavijo in tega niso skrivali. Mediji so skopo poročali o nemirih na Kosovu. Pustili smo jih pri miru. Smiljković je bil na pol cigan. Prihajal je iz Niša. Na daleč se mu je videlo, da je zaostal, toda bil je premalo premaknjen za armado, ki je pobrala vse kar je lezlo in šlo. Imel je rahlo izbočeno čelo in kakor jaz se je trudil ujeti prave kretnje, vendar zastonj. Po vsaki uri drila je sledila čik pavza. Pripadala je tistim, ki so z zadnjo rundo hoje opravili dovršeno. Takrat so Albanci čudežno odkorakali brez napake, samo midva s Smiljkom sva morala pod vzkliki:

»Leva, desna, leva, desna…,« drug drugega držati za opasač in marširati brez počitka.

Čeravno so ostali zaradi naju ponavljali urjenje, nama niso zamerili. Vedeli so, da se ne pretvarjava kot Šiptarji. Ob paradni hoji smo vadili tudi salutiranje. Bližal se je dan svečane zaprisege in trenirali smo, kako pristopiti k majorju Lekiću. Plakete je osebno delil sleherni novi generaciji radio vezistov, kar se je smatralo za privilegij. Vojaško kariero je začel v naši branži. Pripadniki drugih enot so jih prejemali od manj pomembnih častnikov. S Smiljkom sva bila spet najbolj nerodna. Nikakor nisva mogla brezhibno pozdraviti. Če sva že ustrezno namestila roko, sva se z iztegnjenimi prsti ubrisala po čelu ali licu, namesto da bi se z njimi dotaknila temena. Zbal sem se, da me bodo zaradi nesposobnosti poslali domov. Tega nisem želel. Čvorović, s preko sto kilogrami najobilnejši med nami, je povedal:

»Do zadnjega sem prelagal partizanstvo. Najprej kar tako, potem z vse močnejšim upanjem, da se bom vojski izmaknil. Na nabore sem prinašal banalna zdravniška spričevala, se opravičeval s šolanjem in družino. Poročen sem. Dva otroka imam. Od stalne živčnosti, kdaj me bodo popokali, sem se zredil in osivel. Če ne bi odlašal, bi imel mirno mladost. Sam sebe sem zajebal. V kasarni sem se moral zglasiti tik pred svojim osemindvajsetim rojstnim dnevom.«

Po njem si bil rešen. Osemindvajset let je bila starostna meja za služenje JLA.

»Zakaj se nisi skril?«

»Ne bi pomagalo. Država bi me označila za sovražni element. Oditi bi moral v tujino ali pa odsedeti v zaporu kdove koliko časa.«

Nisem hotel biti novi Čvorović. Prizadeval sem si biti vojak in do konca tedna sem kolikor toliko osvojil potrebno znanje za slovesno zaobljubo. Osemindvajsetega decembra 1985, šest dni po mojem prihodu v vojašnico, smo se z drugimi enotami zbrali na asfaltnem dvorišču. Major Lekić je posebej nagovoril radio veziste.

»Glejte, da boste prisegli z zanosom in plamtečim srcem. To je eden najpomembnejših trenutkov v vašem življenju. Zavedajte se tega in izkažite se.«

Na stotine nam podobnih gušterjev je bilo od svojih poveljujočih najbrž deležnih enako gorečih besed. V večjih in manjših skupinah smo se pod budnim očesom oficirjev združili v celoto in spremljali program na odru. Novinci smo stali spredaj, starejši vojaki za nami. Na vzvišenem prostoru, ovenčanem z državno, komunistično in zastavami šestih jugoslovanskih republik, so se pod ogromno sliko Tita vrstile recitacije osnovnošolcev. Iz zvočnikov so donele borbene pesmi. Praznično vzdušje so dopolnjevali starši, ki so z montažne tribune v fotografske objektive lovili svoje sinove. Ponosno so pritiskali na sprožilce. Bogatejši so snemali z videokamerami. Mnogi so prepotovali neskončne kilometre, da so prisostvovali dogodku, ko se je njihov fant levil v pravega moškega. Na podij so pritekle mikavne mažoretke s palicami. Dočakalo jih je huronsko vzklikanje mase. Akrobacije v mini krilcih in pajkicah so izvabljale glasne vzdihe.

»Po veselju za oči,« jih je s scene pospremil uniformirani povezovalec, »sledi vrhunec prireditve. Polkovnik Miletić, prosim,« je k mikrofonu povabil sivolasega starca.

Razlegel se je bučen aplavz. Čvrsti sivolasec z epoletami ga je navidezno miril, a več kot očitno užival v pozornosti. Šele po dobri minuti je nakazal, da ima ovacij dovolj. Energično je spregovoril o partizanskem boju, pomenu ljudske armade, notranjem in zunanjem sovražniku, samoupravnem socializmu in gromko poudaril neomajno odločenost hoditi po Titovi poti. Ganjeno se je zahvalil navzočim staršem, še posebej materam, ki rojevajo nove in nove borce v neizprosni bitki za ohranitev skupne države ter s slovesnim glasom začel:

»Jaz…«

To je bil trenutek na katerega smo prežali. Vsak od gušterjev je zaklical svoje ime in za polkovnikom ponavljal:

»…svečano prisegam, da bom branil neodvisnost, ustavni red, nedotakljivost in celovitost Socialistične federativne republike Jugoslavije

ter da bom branil in razvijal bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti.«

Albanci so držali stisnjene ustnice.

»Vedno bom vestno in disciplinirano izvrševal obveznosti in dolžnosti branilca svoje samoupravne socialistične domovine in se bom pripravljen boriti za njeno svobodo in čast…«

Ošinil sem Smiljkovića. Strastno je povlekel:

»…in  bom v tej borbi brez obžalovanja dal tudi svoje življenje.«

Konec zaprisege je pospremilo silovito vzklikanje s tribune. Na njej je kraljevalo sorodstvo mladeničev iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Srbije in pripadajoče ji avtonomne pokrajine Vojvodine. Nekaj manj jih je bilo iz Hrvaške, iz Slovenije in druge srbske avtonomne pokrajine Kosova, ni bilo praktično nobenega. Do mene je prikolovratil Ejupi, neformalni vodja Albancev. Prenarejal se je, da srbohrvaško slabo razume, čeprav je menda premogel fakultetno izobrazbo. Šibko poznavanje njemu osovraženega jezika je opravičeval z izgubo spomina v prometni nesreči, po kateri se je bojda znova učil govoriti. Logopedi v Prištini naj bi ga komaj navadili materinščine, kaj šele drugačnega besedovanja. Nihče mu ni verjel, ampak dokazati nasprotno mu tudi niso mogli. Potrepljal me je po ramenu in v brezhibni srbohrvaščini sklatil:

»Ti si naš.«

Opazil je, da sem kakor Šiptarji, med zaobljubo molčal.

»Nikogaršnji nisem. Za eno leto sem last JLA,« sem se ga otresel in odšel k baraki.

Prihitel je za mano.

»Greš v mesto?«

»Bi, pa nimam manče.«

Pred vpoklicem v vojsko sem na banki odprl poseben račun in del priložnostnih zaslužkov pretapljal v devize. V dinarjih se ni splačalo varčevati, ker je bila inflacija prehuda. V enem mesecu je odnesla dobršen del denarja. Nabral se je lep kupček. Staršem sem zabičal, naj mi v dinarski protivrednosti slehernega prvega pošljejo po petdeset nemških mark. Predvideval sem, da bo toliko dovolj za drobne razvade, ker naj bi drugo imel zastonj. Keš bom rabil samo za cigarete in pivo v kantini. Vrh tega bom prejemal simbolično vojaško plačo. Težka zmota. V partizane sem prišel brez prebite pare in že prvo jutro mi je Matjaž moral posoditi za ključavnico pri posteljni omarici, saj bi mi drugače džombe, ki so dopolnjevale zbirko, vse odnesle. V skladišče je bilo treba pred odpustitvijo oddati istovetno število robe kot si jo prejel ob zadolžitvi.

»Častim,« ni odnehal.

Nehal sem se dozdevno upirati in sprejel povabilo. Svetlo rjavi armadni avtobus nas je odpeljal v Hercegnovi. Izhod v mesto smo dobili kot nagrado za opravljeno zaobljubo domovini. Sveži borci so se razpršili po lokandah, z Albanci smo zavili v slaščičarno. Kislega obraza sem žvečil baklavo, medtem ko so žlobudrali z lastnikom. Niti besedice njihove šprahe nisem kapiral. Pojedel sem, odložil vilice in rekel:

»Nazaj v kasarno grem. Upal sem, da bomo pili.«

»Saj bomo,« me je zaustavil Ejupi in pomignil lastniku naj odnese krožničke.

Sladice sta zamenjala albanski konjak in pivo. Požrešno sem posegel po tekočih dobrotah in se kmalu počutil domače. Nisem bil več tujek. Razvedril sem se in vprašal:

»Kako naj se vam oddolžim?«

»Ostani tak, kot si.«

»Sploh niste tako zahojeni,« sem povzel, »za kakršne se delate.«

Ejupi je zavohal priložnost, da mi razkrije stvarnost o Kosovu. Nagnil se je k meni in jel zagnano opisovati situacijo. Pravil je, da so politiki na vodilne položaje v podjetjih, šolstvu, znanosti, zdravstvu in kulturi postavili Srbe. Da so Albanci v podrejenem položaju pri zaposlovanju, izobraževanju, skratka povsod. Spočetka sem ga pazljivo poslušal, mu kimal, nato pa z vsakim nadaljnjim šilcem bolj oporekal. Prepričeval sem ga, da si šikaniranje domišlja, mu očital dramatiziranje in ga označil za shizofrenika. Verjel sem v Jugoslavijo. Kakršnokoli zlonamerno preferiranje nekega naroda nad drugim se mi je zdelo absolutno nemogoče. Drgnil sem o bratstvu, miru, enotnosti, Johnu Lennonu in proti večeru zanosno prepeval Imagine. Opojni hlapi so klapo potegnili na mojo stran. Ejupi je izvisel. S tečnostjo je vsem presedal. Obešenjaško smo se objeli in z zadnjo vožnjo vojaškega avtobusa, ki je ob množičnih izhodih krožil kakor trola, prispeli v kasarno. Kameradi so se porazgubili po sobah, jaz sem poiskal Matjaža in mu šepnil:

»Pretihotapil sem konjak. Vabim te na drink.«

»Ne smem. Dežurni sem. Pazi, da te takega ne vidi major. V pisarni je.«

»Kakšnega?« sem se začudil.

Čutil sem se treznega.

»Spokaj se spat, da ne bom imel sitnosti,« je odbrzel.

»Okej,« sem obljubil in ušel k obali.

Flašo sem se namenil sprazniti do konca. Kdove kdaj se bo spet ponudila priložnost okusiti alkohol, ki preganja mrakobne misli, sem čvekal z morjem. Valovi so harmonično pritrjevali požirkom. Na obrežju so se narisale svetilke. Skril sem se v grmovje in slišal:

»Da se ni utopil?«

Komaj sem krotil smeh. Iskali so me. Pri obhodu tretje zaskrbljene patrulje sem naglo zlil vase poslednje kaplje, se splazil iz gošče, pritisnil steklenko k ušesu in v stilu njihovih voki-tokijev kričal:

»Orel ena, orel ena, javi se! Tukaj sokol, tukaj sokol.«

Pritekli so in me odvlekli v spalnico. Ponovno sem začel žvrgoleti Imagine. Niso me mogli utišati. Na vratih se je pojavil major.

»Kaj je z njim?«

»Lačen kruha, žejen vode, potreben fuka in svobode,« sem se zadrl.

»Za jesti imaš, piješ preveč, fuk in svobodo si je treba izboriti,« me je modro zatrl ter mi pomagal sleči uniformo.

Skobacal sem se v posteljo. V hipu me je zmanjkalo. Navsezgodaj je v sobo vdrl zastavnik.

»Veš, kdo te je včeraj slačil? Major!« je zarjovel.

»In? Naslednjič me bo polkovnik,« sem še pijan izustil.

Kaznovan sem bil s pometanjem dvorišča v času popoldanskega počitka, enomesečnim čiščenjem stranišča in prepovedjo izhodov v mesto. Ob rednih obveznostih sem pridno opravljal dodatne naloge in se tolažil, da vsaj čas hitreje mineva. Starejši vojaki so hodili mimo mene in se drli:

»Sitno! Dvaindvajset, petnajst, osemnajst…«

Številka je pomenila, koliko dni ima še kdo za odslužiti. S strani džomb nisem bil deležen nikakršnega nagajanja več. Pridobil sem sloves. Pripetljaj z majorjem se je razširil po celi kasarni. Nadeli so mi vzdevek Sokol.

Tretji dan kazni je nastopilo Silvestrovo. Na hodniku barake je bila postavljena skupna miza. Končal sem s celodnevnimi zadolžitvami in prisedel k majorju. Drugi stoli so bili zavzeti. Za praznično darilo smo prejeli po dve pivi in čokolado. Zgrabil sem flaško, vendar mi jo je major odvzel, mi v čajno skodelo nalil vodo in sarkastično nazdravil:

»Za svobodo. «

Opolnoči me je kot prvega iz svežega voda radio vezistov nagnal na stražo. Voščil je:

»Srečno novo leto.«

S prazno mavzerico sem stal pred voznim parkom. O puški M-48 smo se v predavalnici šele začeli učiti, zato nam nabojev niso zaupali. Po uvodni teoriji smo se lotili vadbe razstavljanja in sestavljanja. Čeprav sem imel do orožja odklonilen odnos, sem postopek kmalu obvladal. Za razliko od Smiljkovića, ki ga je, če ne drugega, vzmet pri napenjanju redno uščipnila v prst ali mu zletela pod strop.

Po dveh urah postavanja pred garažami me je zamenjal vidno opiti Goran, dvajsetletni podeželan iz okolice Drniša. Pri bežnem pogovoru je dan poprej s prstom pokazal čez morje na bližnji polotok in poudaril:

»Prevlaka je hrvaška.«

»Zaradi mene je lahko tudi indijska,« sem brezbrižno odvrnil.

Ostro se je odzval:

»Veš vsaj kaj pripada Sloveniji?«

»Ne in tudi briga me ne.«

Zaničevalno je pljunil predme in se odstranil. V prisotnosti Matjaža, ki je bil zopet dežuren in je vodil vojake na stražarska mesta, sem mu predal navidezno oborožitev. Navdušeno je vzel puško v roke, repetiral in zamrmral:

»Prazna.«

»Kaj je s tem tipom?«

»Malo preveč vekije je srebnil,« mi je Matjaž med potjo do spalnice ponudil steklenico. »Boš požirek?«

Odpil sem. Z vnosom kavsne v vojašnico ni bilo problemov. Tik ob žici je stala trgovina. Treba je bilo zgolj preplezati kovinsko mrežasto ograjo ali namigniti kakemu od kumborskih pijančkov, ki so prežali na prošnje. Postopali so po ulici in v notranjost radi zalučali želeno, ker so za nagrado prejeli liter cenenega gajsta. Vina se ni kupovalo. Premalo je zadelo. Stražarji so za isto plačilo zamižali na obe očesi. Če jih nisi podkupil z žganjem in so te zalotili pri vnosu, so te prijavili nadrejenim, za kar so bili deležni javne pohvale. Oficirji so jih postavili za zgled čuječnosti.

»Nisem mislil tega, temveč da mu v glavi manjka par koleščkov.«

»Pravi se je oglasil,« se je zasmejal.

Nočnim čuvajem je pripadal dodaten počitek, ampak major me je lepo zafrknil. Med tednom se je vstajalo ob petih, ob praznikih in nedeljah ob sedmih. Po prevzemu suhe hrane za čez dan, ker ob rdečih označbah na koledarju kuhinja ni obratovala, je vsak lahko spal po mili volji. Paket je običajno vseboval pol štruce kruha, pašteto, topljeni sir, prepečenec, glukozo in konzervo riža z mističnimi primesmi. Zaradi podaljšanega  spanca sta moji prisluženi uri šli v nič. Ob osmih sem ustaljeno ribal stranišče. Spomnil sem se pripovedke, ki je pravila: Kar počneš na novega leta dan, boš počel vse leto. Grenko sem zavzdihnil in se po opravljeni čistilni akciji vrnil v sobo. Vse postelje, razen Goranove, so bile zasedene.

»Kam je poniknil?« sem vprašal. »Že celodnevnega obroka ni prevzel.«

Nihče ni vedel, toda počasi se je razširilo, da je hrvaški prenapetež v času stražarjenja sedel v džip, ga nekako spravil v pogon in reli po kasarniškem območju zaključil s trčenjem v drevo. Ni mu bilo hudega. Odnesel bi jo s podobnimi sankcijami kot jaz, če bi ob prihodu vojaške policije popeval Imagine, vendar je menda grulil ustaške pesmi. Izginil je in nobeden si ni upal zastavljati dodatnih vprašanj.

Goranov slučaj je zame pomenil opozorilo, da se z JLA ni igrati. O vojaškem sodišču, kjer je zagotovo pristal, se je zgolj šepetalo, a vseeno   je bilo splošno znano, da z njega nihče ne odide oproščen. Krožile so govorice, da so obsodbe radikalne. Po prestanem zaporu naj bi krivec moral znova odslužiti celoten vojaški rok, če pa je vmes obhajal osemindvajseti rojstni dan, v ječi odsedeti eno leto več od izrečene mu kazni. Dojel sem, da se moram obnašati zelo previdno. V prihodnje, sem sklenil, bom opustil ostre pijače in se strogo držal vina. Izpadel bom vzvišen, ohol in gosposki, ampak raznovrstne rakije prinašajo izgubo spomina. Po njih ne vem kaj uganjam, še manj kaj govorim. Prej ali slej bom napravil pizdarijo in najebal, če jih ne odstranim z repertoarja.

Pred sodniki nobeno opravičilo ne bo zaleglo. Obsodili bi še lastno

mater.

Pod sabljo take miselnosti sem postajal vzoren vojak. V kantino nisem zahajal. Tam bi brez veze tratil keš, saj se z dvema piroma, kolikor si jih lahko dobil na večer, ne bi napil. V mesto nisem smel. Držal sem se zase in skopo odmerjen prosti čas posvečal branju. V knjižnici sem med tisoči naslovov z borbeno tematiko popolnoma nenadejano naletel na Bukowskega, Millerja in njima sorodne avtorje. Vame se je že naselila preganjavica, kakršni sem se prvi dan posmehoval Matjažu, zato sem domneval, da so zanalašč podtaknjeni naivnim žrtvam, ki bi pokazale zanimanje za kočljive pisce. Ob kakršnemkoli odmiku od pričakovanega sem vklopil senzorje. Na videz nezainteresirano sem se sprehodil okoli polic. Zasede nisem zaznal. Vzel sem knjigo in čakal na vzgojni trepljaj po ramenu. Ni se zgodil. Odpravil sem se k pultu.

»Bukowski?« je leno zamrmral tip.

»Bukovski,« sem ga popravil. »Makedonec.«

»Aha,« je pritisnil štempelj.

Stopil sem skozi vrata in opazil, da je zavrtel telefon. Ni butast kot se dela, sem pobito sedel na bližnjo klop in vdano čakal vojaško milico. Jezil sem se sam nase, ker sem se tako poceni pustil speljati na limanice. Biričev ni bilo. Postal sem reden izposojevalec in pod vtisom leposlovja lažje prenašal danost. Korakal sem z mislijo na boljše čase. Sleherni od avtorjev je imel v življenju težke trenutke, a jih je z literaturo obrnil sebi v prid.

»Tuhtam, da bi tudi sam začel pisati,« sem omenil Smiljkoviću.

»Knjige?« ga je v snežnem metežu vrglo iz ritma hoje.

Pešačili smo k strelišču nad Kumborjem. Za obmorski kraj so bile tovrstne padavine posebno doživetje. Razigrani otroci so gradili snežake in nas obmetavali s kepami. Nismo jim smeli vračati.

»Za začetek kratke zgodbe.«

Smiljko je vneto prebiral stripe o Zagorju, Velikem Bleku in Komandantu Marku. Teks Viler je bil zanj že prezahteven, čeravno so bili vsi ciljani na mozoljaste mulce. Moral sem mu razlagati posamezne sličice. Edicij brez ilustracij ni kupoval. Zanj so bile višja znanost.

»Misliš, da boš zmogel?«

V lajfu nisem imel nobenega cilja. V službo me ni vleklo, klošaril tudi ne bi. Bil sem enako zmeden kakor na zaposlitvenih testih v osnovni šoli, kjer je zaključni vprašalnik zahteval zoženje interesov na tri poklice. Vpisal sem: telovadni učitelj, astronom, poštar.

»Itak,« sem se našopiril in kasiral kepo.

Bila sva klasična don Kihot in Sančo Pansa. Potrebovala sva eden drugega. Matjaž je prestal služenje državi in odšel domov. Izgubil sem zaupnika in nadomestek našel v Smiljku. Mnogi so si ga privoščili, jaz nikoli. Postala sva nerazdružljiva. Smatral me je domala za boga.

Ob prihodu na strelišče je zadonelo povelje:

»Puške z rame!«

Tarče so bile daleč stran. V gostem sneženju so se komaj razpoznavale. S prezeblimi prsti smo v nabojnik vstavili okvirček s petimi patroni in polegli na razmočena tla. Čim prej smo želeli nazaj v vojašnico. Vključno z zastavnikom, ki je nestrpno zakričal:

»Streljaj!«

Na sunek puškinega kopita smo bili opozorjeni, vendar nisem pričakoval tolikšne sile. Skoraj mi je odtrgalo rame. Naslednje naboje sem sprožil po kavbojsko. Brez konkretnega merjenja in s čim manjšo obremenitvijo bolečega dela telesa. Posledice so se pokazale pri pregledu tarč, kjer se je samo moja bohotila z deviško čistostjo. Kuzmanović je vzkipel:

»Spet zajebavaš!«

Mudilo se mu je pod streho, toda v pravilih službe je pisalo, da mora vsak nekaj zadeti. Priročnik je bil za oficirje Sveto pismo. Oklepali so se ga kot Mojzes desetih božjih zapovedi. Ponavljal sem streljanje in vnovič vse krogle poslal mimo. Zastavnik je bil prepričan da zanalašč, vendar sem istovetne probleme imel v srednji šoli. Pri predmetu obramba in zaščita so bodoče ekonomistke z zračno puško zlahka preluknjale kartico s črno-belimi krogi. Moja je ostala neomadeževana. Kakor zastavnik so mislile, da sem zgrešil hote, a me za razliko od njega imele za junaka. Občudovale so neupogljivo držo pacifista, ki je zaradi načel sprejel enko v redovalnico.

»Tu imaš zadnji naboj. Če s tem ne zadeneš, bo cel vod pol ure stal v drži mirno,« je zarjul Kuzmanović.

Čutil sem sovražno nastrojenost tovarišev. Tudi oni so sklepali, da sabotiram. Skozi očala zaradi padavin nisem skoraj nič videl. Po steklih so se razlivale snežinke. Očala sem snel in jih potisnil globoko v žep. Predvsem zato, da mi jih pri ćebovanju ne zlomijo. Nisem vedel, bo sledilo tukaj ali v kasarni. Častniki so mikastenje obsojali, a ga hkrati perfidno spodbujali. Tarčo v daljavi sem brez dioptrije zgolj slutil. Na slepo sem sprožil in skupaj smo odšli preveriti dosežek. Vod se je potuhnjeno režal. Slaboviden sem si hehet razlagal kot brušenje pesti, dokler me ni Kuzmanović poklical k sebi in zavpil:

»En mesec boš čistil stranišče!«

Šele z razdalje pol metra sem zbegano zaznal, da je krogla švistnila naravnost skozi sredino. Niti ostrostrelec z daljnogledom na flinti ne bi mogel bolje zadeti. Nataknil sem očala in bil med hojo v vojašnico deležen priznanj:

»Ti pa imaš jajca.«

Itak, sem si mislil, ko sem drgnil sekret, ampak po naključju.

Deli

PUSTITE KOMENTAR