Plamen utira pot, ogenj očiščuje in prerojeva. Simbolizira tako ljubezenske kot morilske strasti, spolni akt, topi in tali obrambe, zakritja in ovoje. Človeka osvobaja okov usode, teži v nebo, k resničnemu, ki spet rojeva.

Dr. Nijaz Ibrulj ob romanu Adriane Kući: Ime mi je Sarajevo.

Že nekaj časa ni več občutila silovite zaljubljenosti, za katero je sprva mislila, da se je zlepa ne bo znebila. Nič več ni bilo poletnih neviht, ko na nebu zasije mavrica v razkošju barv, razpotegnjena na široko, od enega roba zaliva do drugega.

Sliši se pokanje, / drva gorijo v kaminu. / Sliši se jok, / plašnega hrta / iz previsokega kavča.

Ob knjigi Adriane Kući sem spoznala Princa, Lanino nežno ljubezen, kateremu podari del sebe, ledvico za hčer , ki je ona ne bo mogla nikoli imeti, in ljubezen. Tudi moja zgodba je zgodba o strahu, ponižanju, prevari in neenakosti …

»Mi dovolite, da prižgem?« vpraša mama mlado medicinsko sestro, ki zgolj skomigne z rameni in odide iz bolniške sobe, v kateri babica preživlja zadnje ure svojega življenja.

Ko se ti literatura enkrat zapečati v DNK, potem se je nikoli več ne rešiš. To se je zgodilo, kot sam pravi, tudi našemu tokratnemu sogovorniku, diplomatu, pravniku in esejistu Iztoku Simonitiju.

Na vsebinski ravni se »razvejanost pesniških prostorov« kaže v obravnavi različnih tematik, od katerih bi izpostavila sledeče: ljubezen, osamljenost (izolacija), odnos družba/umetnost, sodobna politična situacija, problematika spolov, problematika migrantov.

Če je zunajliterarno delovanje Iva Stropnika zastavljeno široko, horizontalno, se njegov pesniški opus kaže kot izrazita vertikala.