(Ne)mirni večer, 11. 9. 24
V lagodju se je razpela na topla,
mahovna tla, z bežnim okusom
po zgodnji jeseni.
Večer jo je dihal vase.
Zrla je v biserno zvezdno nebo,
polno skrivnosti in tihih želja
tisočerih …
En biser, je zagotovo njen.
V tišini in rahlem ljubimkanju vetra,
je občutje zašlo v drugo smer …
Za hip se je zdrznila.
Nikoli ne bi ranila
prostosti in čutnosti
ljubimca opojnih besed.
Nikoli zavajala z
radostjo svojega jutra.
Naj se odene
v svojo skrivnost,
v svoje ljubezni in strast?
Naj diha samo svoj dih
in se umakne v objem
svojih muz?
Prepuščena vonju vetra
in skrivnosti noči,
je predala večni čas
muzam.
Naj one spregovore
Pesem za tvoje jutro
Tvoje jutro
Z davnim vetrom večera
v laseh
stopaš bos po rosi
novih spoznanj …
Prelet jate davnine
in divjega
odzvanja na tvojih
golih ramenih.
Ranljiv si,
kot samoten srnjak.
Tako tiho je,
spokojno,
za trenutek – večno.
Objela bi te,
vso krhkost trentuka,
vsa spoznanja,
celo popolno telo.
A tokrat si sam,
z davnim vetrom
in roso novih
pričakovanj.