V naši proletarski kopalnici imajo svetniki abstraktne oblike, zaudarjajo pa konkretno. Molitve, ki jih žebramo, so zato ustrezno profane in nesmiselne, podobne odvečnemu nagrobnemu jamranju za pokojnikom, ki nas je pravočasno odrešil s svojim izginotjem.

Nika Švab piše o drami Tjaše Mislej Naše skladišče, letos ovenčani z Grumovo nagrado.

Zaključek prvega poglavja Ringlšpila. Naši junaki debatirajo o Borghesii, Laibach ter seveda o desetdnevni vojni in njenih veteranih.

Zadnja dva tedna v počitnicah so me poslali za pastirja na gorsko, za več ko tri vasi oddaljeno, s sorodniki domenjeno kmetijo, da tam zaodenem del hlevskih poslov in bojo imeli malo več zraka pri jesenskem delu. Povrhu da se naučim v velikem, kar smo doma sami uganjali v malem.

Z grdo besedo se da doseči vse,« se je Rottu v gubo zbita ustnica stisnila v zvok. Stal je v gatah na balkonu, v petdesetem nadstropju hruški podobne marelične stolpnice, obrnjene proti zahodu.

nato so ji / okoli glave / ovili trak / in na list zapisali 32 cm

Neki Tezenčani kurčevi. Kaj sploh sem hodijo, tja naj v kakšno kurčevo gostilno grejo, v eno od onih, kjer še niso Titeja s stene sneli. Stari … Baje policaji v take hodijo. Ne morejo ta starega pozabit. Pa režima.

Kako čudno. Naši predniki ne vedo nič o naših življenjih.

Nekoč pred davnimi časi, ko so besede postale neslišne, tam nekje, kjer je podoba povedala tisoč besed