Barbara Schibli, rojena leta 1975 v Badnu in odraščajoča v Aargauu, je z Lišaji izpisala portret ženske, obenem poetičen in napet, v katerem spretno prepleta umetnost in znanost z vprašanjem identitete v družbi današnjega časa. Leta 2016 je prejela nagrado fundacije Studer/Ganz za najboljše neobjavljeno prozno delo in leta 2017 nagrado GEDOK za spodbujanje literarnega ustvarjanja.
Vabimo k branju pogovora z avtorico, ki ga je pripravila Anja Radaljac, urednica slovenske izdaje Lišajev, ki so izšli nedavno pri založbi Litera v prevodu Marjane Golob.
Anja Radaljac: Vaš roman se odvija zelo tiho, v njem je veliko neizrečenega. Bi lahko opisali svoj pisateljski proces uporabe tišine kot pripovednega sredstva in kako ste se odločali, kaj naj ostane skrito ter kaj naj postane vidno?
Barbara Schibli: Ta roman obravnava zgodbe, ki ležijo globoko v likih, a vseeno puščajo svoje sledi na površini in v odnosih. Na začetku pisanja imam le približen občutek, kaj se skriva v ozadju, in se postopoma prebijam proti temu, da bi to naredila vidno – kar pa ne pomeni, da lahko liki o tem govorijo, ali vsaj ne v celoti. Najti način, kako izraziti to nemost in včasih nemoč likov pred njo, zahteva potrpežljivost. Pogosto moram začeti večkrat, preden ugotovim, da je oblika, ki sem jo našla, prava. Besedila obsežno predelujem, dokler ne dobijo določene lahkotnosti, ne da bi pri tem zanikala težo teme. Prav tako nočem povedati vsega; bralstvo naj naleti na vrzeli, vendar tako, da ne tava brez cilja – temveč da so možne različne interpretacije, da ima besedilo tudi določeno odprtost.
AR: Lišaji imajo v knjigi osrednjo simbolno vlogo kot organizmi, ki so hkrati enoviti in sestavljeni. Kaj vas je pritegnilo k lišajem kot metafori in kako so vam pomagali razmišljati o vprašanjih identitete, sobivanja in individualnosti?
BS: Lišaje sem odkrila prek pojma simbioze. Ta izraz sem raziskovala v njegovi definiciji iz psihologije in nekje vmes sem naletela na lišaje kot simbiozo med glivo in algo. Nejasno sem se jih spominjala iz pouka biologije – zato sem začela raziskovati in tako me je očarala kompleksnost te simbioze, ki se mi je zdela zelo dobra metafora za odnos med enojajčnima sestrama dvojčicama – a hkrati tudi nekaj, proti čemur sem vedno znova pisala. Zame je bila to zelo rodovitna metafora – in ker sem med raziskovanjem spoznala tudi, kako lepi in raznoliki so ti organizmi, sem jim želela dati dovolj prostora, kar sem dosegla z odločitvijo, da je pripovedovalka lihenologinja. To torej ni bilo vnaprej določeno. Metafora je tako močno vplivala na potek zgodbe.
Lišaji so na neki način delovali kot katalizator pri pisanju o posameznih osebah, pa tudi o tem, kako so te med seboj prepletene. V nemščini je samostalnik za lišaje »Flechten« (množina), kar je homonim glagola »flechten« (plesti). In tako so lišaji na koncu prispevali še k temu, da je tudi besedilo postajalo vse bolj prepleteno.
Zelo me je razveselilo, da sem po izidu pogosto prejela naslednji odziv: »Lišajev sem se sicer že prej malo zavedala, a jih nikoli nisem zares natančno opazovala – zdaj pa jih zagledam povsod in preseneča me njihova lepota.«
AR: Fotografija v romanu predstavlja tako dejanje intimnosti, kakor tudi oblika nadzora. Kako ste pristopili k Letinemu fotografskemu pogledu in kaj razkriva o etiki gledanja in predstavljanja druge osebe – še posebej nekoga, ki nam je tako blizu?
BS: Medtem ko Anna skozi mikroskopsko lečo preučuje lišaje, Leta opazuje skozi kamero. Gre za intimnost in moč. To dvojčici povezuje še na drugi ravni. Gledanje, uprizarjanje in zajemanje so po eni strani tesno povezani z odnosi, po drugi strani pa predstavljajo še eno obliko komunikacije – neverbalno – in so zato globoko povezani tudi s tišino. Fotografiranje in biti fotografiran sta zelo kompleksna procesa med subjektom in objektom, pri čemer objekt nenadoma postane subjekt in obratno, saj vključujeta veliko zaznavanja.
AR: Odnos med Anno in Leto pomembno zaznamuje dejstvo, da sta enojajčni dvojčici, kar zabrisuje mejo med njima. Zakaj vam je bilo pomembno raziskovati identiteto skozi podobi dvojčic in kaj ste lahko izrazili s to dinamiko, pa s kakšno drugo morda ne bi mogli?
BS: Sama sem edinka. Kot otrok sem si vedno želela sorojenke – idealno sestro dvojčico. Verjetno gre za željo po nekom, ki bi ti bil čim bolj podoben, nekom, s komer deliš čim več – in kot otrok si predstavljaš, da bi lahko s to osebo igral vse igre, ki jih imaš najraje. A ta idealni svet me za roman ni zanimal; želela sem pokazati, kako lahko bližina prinaša tudi težave – oziroma da, ko si z nekom zelo blizu, stvari niso vedno tako enoznačne. Hkrati pa so skoraj vse dvojčice, s katerimi sem govorila, svoj odnos opisale kot drugačen, tesnejši kot z drugimi sorojenkami – kar lahko včasih postane zelo intenzivno. To me je pritegnilo – in tu je nastopila moja domišljija, ki je raziskovala vse možnosti. Tako gre tudi za nevarne otroške igre, vendar so liki v času glavne zgodbe starejši od 30 let – igre pa se nadaljujejo, čeprav na drugi ravni. Zame je odnos med dvojčicami zelo nabita oblika sorojenske dinamike ali odnosov nasploh – čudovit potencial za roman!
AR: Roman odslikava napetost med bližino in ločenostjo, med željo po enosti in potrebo po individualnosti. Kako ste se med pisanjem spopadali s to napetostjo in kaj upate, da bo bralstvo spoznalo o kompleksnosti človeških odnosov?
BS: Bližina in razdalja sta pomembni v vsakem odnosu in pogosto gre za uravnoteženje teh dveh komponent, še posebej kadar se potrebe po njima razlikujejo. Tema meja se prav tako ponavlja v številnih odnosih. V tem smislu menim, da čeprav roman obravnava odnos med enojajčnima dvojčicama, lahko razmislek o njem deluje tudi za druge primere. Navsezadnje se v romanu pojavljajo tudi drugi odnosi, na primer z materjo, partnerjem itd. Kaj bralstvo odnese iz besedila, je verjetno zelo individualno – fascinantno se mi zdi, kako se včasih znajdeš v odnosih, ki so se dolgo časa razvijali v določeno smer, pa sploh ne opaziš več, da so morda nekoliko nenavadni, ker ti manjka zunanja perspektiva. In ja, zelo bi me razveselilo, če bi roman spodbudil bralstvo, da svoje odnose morda znova pogledajo z določene distance – ali celo skozi drugačno lečo.
