Motiv: slavohlepje, očaranost, zavist in zavest o lastni nesposobnosti. Žrtev – Janez Trdina. Ta v cvetu mladosti leta 1867 napiše Spomine, ki so mi še vedno najbolj resnicoljubna knjiga, ne zgolj slovenska, ampak nasploh. Ena sama iskrenost brez postavljanja. Brez pomislekov opisuje ta vrli mož v njej vse zmote, zablode in celo blaznosti svojih dotedanjih let – od halucinacij in spolnih prisil in pogubnega vzgojnega maltretiranja žene pa do uspešne zastrupitve dveh poskusnih živali s strupom. Rokopis je neobjavljiv, zanj nihče ne ve, a Trdina ga skrbno hrani. Na stara leta napiše šibke in samocenzurirane druge spomine z naslovom Moje življenje. Po njegovi smrti leta 1905 se literarna zapuščina znajde pri Cankarjevemu mecenu, založniku Schwentnerju, ki sicer Trdinove spise objavlja po pogodbi iz leta 1900 vse od leta 1903. Tri leta zatem začno izhajati še dela iz ostaline, med njimi tudi prvotni Spomini, ki jih je Schwentnerju prinesel navdušeni svobodomislec Etbin Kristan. Schwentner izroči rokopis v presojo Cankarju. Založniki očitno že tedaj niso sami brali.
Cankar utemeljuje svoj boj proti “šentflorjanskemu” licemerju prav na iskrenosti – ki pa je v resnici mešanica privoščljivosti, preračunljivosti, zlobe in zamerljivosti. Vse do časa po letu 1910, ko je dobil v branje Trdinove prve spomine, ni napisal nič zavestno samorazkrivajočega ali samoobtožujočega – vse dotlej je bilo bodisi jamranje ali pa nergaštvo. To dvoje je izraz alkoholizma, od posledic katerega mož tudi umre: zjutraj se pijanci zbujajo z mačkom cmerave skesanosti, do večera pa so že popili dovolj (Cankar v obliki čaja z rumom, ki je bil pravzaprav rum s čajem), tako da zmerjajo in izzivajo na dvoboj ves svet. To sta Cankarjevi pisateljski stanji: zjutraj Kalimero, zvečer Superaufbiks.
Med branjem Trdine je očaran in presunjen. Sam slutim, da ga je najbolj zadel naslednji opis zastrupitve: Trdina se je v malodušju sklenil ubiti, izprosil si je v lekarni z ne vem več kakšnim izgovorom od prijatelja hud strup ter ga preskusil na hišni mački in psu. Preskus je uspel, samomor pa ne, kajti med pripravami na navidezno samem, ko je bila steklenička že odprta, mu je od zadaj pristopil sošolec, ki se je po naključju znašel tam, in ga lopnil po hrbtu, da ga prestraši – steklenička pade in se razbije, Janez sprevidi v naključju Namen itn. itn.
Cankar je v cvetu mladosti – med 30. in 40. letom – šel skozi vse hujši alkoholni razkroj. Sočasnost mu je bila tako mrzka, da o njej ni hotel in tudi ne imel kaj pisati. Torej je začel črpati iz otroških let. Glavni štof mu je bila glede njegovih ekscesov potrpežljiva in v njegov talent zagledana mati. Sam pa je bil do nje vse do njene smrti nehvaležno hudoben. Saj veš, skodelica kave in tako naprej. A grehi, ki se jih je začel po njeni smrti izpovedovati – češ “mater je zatajil” – so poniglavi greščiči tiste sorte, ki jih deček našteva v spovednici, da mu ne bi bilo treba kaj reči o zaresnih – poleg tega pa prinašajo nagrado v obliki občudovanja katoliškega bralstva. (C. je kot koristoljubnež večkrat obrnil jadro glede na ugodnejši politični veter, zato ga lahko imajo dandanes za svojega tako katoliki kot komunisti in narodnjaki.)
Zdaj se presunjen sklene posvetiti popisovanju zaresnega življenja. In sicer prav živalskega. Pisati začne o nevedni hudobiji njegovih dobrotnikov, ki so ga prenašali kot preužitkarja gostilne Bergant na Rožniku. Opiše nekaj njihovih zločinov nad živalmi – prav zato mislim, da sta ga v to tematiko preusmerila Trdinova kuža in muc.
Te črtice so dejansko Cankarjev izpovedni in izrazni vrh – kdor je kdaj bral o Firbcu, pa o sovicah, pa o muhah, ki jih z esesovskim mirom množično muči in usmrčuje gostilničarjev najmlajši, ne bo tega nikdar pozabil. Podobno strašna je domača dekla. Torej še tukaj grehi niso zares Cankarjevi – pisatelj je zgolj nema in s tem ne ravno nedolžna priča neusmiljenega nasilja.
Da je bil takrat pod silnim vplivom Trdine, se lepo vidi iz primerjave identičnih vsebinskih elementov iz Trdinovih Spominov in Cankarjevega Grešnika Lenarta.
Ja, prevzet je – vendar tudi ponižan. In se odloči, da ne bo dovolil, da bi ga Trdina kot človek presegel. Vsaj ne javno.
Trdinovih Spominov Schwentnerju ne priporoči, niti vrne mu jih ne – seveda, saj mora spraviti s sveta pričevanje navdihovalca in tekmeca, od katerega krade. Rokopis zaklene v predal svoje mize na Rožniku.
Ko takrat piše kratki ciklus štirinajstih črtic o svojem predvsem otroštvu z naslovom Moje življenje, v sklepnem tekstu kategorično razglasi, da o kakovosti pisatelja odloča zgolj njegova iskrenost, potem zapiše, da je bil Trdina sila iskren, nazadnje pa pristavi, da je bila ta iskrenost v resnici vendarle zgolj “šolmoštrska”.
V to dvoličnost ga silijo okoliščine. Ker je Kristan pred odhodom v Ameriko Spomine založniku zelo hvalil, Cankar Schwentnerju njihove iskrenosti ne more zamolčevati. A da bi svojo “pohvalo” obenem razveljavil, Trdino razglasi za šolmoštra. Ker prvotnih Spominov nihče (razen Kristana, ki pa je v Ameriki) ni poznal, so se bralci tistih drugih, brezzobih spominov iz let 1905/6, za nameček celo naslovljenih Moje življenje, s takšno oznako strinjali, čudili so se lahko kvečjemu, odkod Cankarju sploh misel, da naj bi bil Trdina iskren.
V tej dvoumni formulaciji je vsa domiselnost plagiatorja.
Trdinov genialni rokopis je tako ostal v temnem predalu še po Cankarjevi bedni smrti in veličastnem pogrebu, vse dokler ga ni tam slučajno odkril njegov bratranec Izidor. Knjiga je izšla šele leta 1946, po koncu druge svetovne vojne, kot eno prvih del v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Zbudil je pozornost, nekaj občudovanja in tudi nekaj zgražanja. Kakorkoli, medtem so objave živalskih in materinskih črtic že utrdile Cankarjev neizmerni sloves, Trdina pa je ostal, za kar je veljal zaživa – podeželski posebnež, zapisovatelj pač, ne pa Umetnik z velikim U.
To pa je bil tudi končni cilj tega zločina obrekovanja in prikrivanja nasprotnih dokazov.
