Ptice nimajo zemljevidov, a najdejo pot domov. Dom je pesem v naših prsih.
– neznan avtor
Človek čuti, da je bil sprva enak vsem živalim. Pridobil je sposobnost, da se od njih razlikuje, kakor se tudi vsak posameznik razlikuje od drugih ljudi.
– Lévi-Strauss
Tako kot je Lévi-Strauss v komentiranju dela Jean-Jacquesa Rousseauja različnost vrst opredelil kot konceptualno podlago družbene različnosti, tako živali predstavljajo simbolično podlago za različne nagonske in karakterne tendence, ki (so)obstajajo v človeku samem. Človekovi nagoni so v svojem izvoru živalski, kar so razumela verovanja in religije, pa najsi govorimo o predzgodovinskih kot sta totemizem in animizem, ali pa religijah kasnejših obdobij, ki so simbolično vlogo živali vključevale v svoje mitologije, naracije in simboliko. Obilje živalskih simbolov v religijah in umetnostih vseh časov ne poudarja samo pomena simbola, marveč tudi kaže, kako važno je za človeka, da v svoje življenje vključi psihično vsebino simbola, torej instinkt. /…/ Človekova nagonska psiha lahko postane razdiralna, če ni bila prepoznana in integrirana v življenje posameznika.
Živali, ki se pogosto pojavljajo v umetnosti in sanjah, predstavljajo delno identifikacijo človeka z instinktivnim delom njegove narave. Lahko bi rekli, da vsaka žival predstavlja del nas, ki teži k temu, da bi bil ozaveščen in vključen v celoto.
Konj
Konj je poleg psa ena tistih živali, s katerimi si je človek delil življenje in življenjski prostor vse od pradavnine.
V mitologijah številnih ljudstev širom planeta konj plane iz globin morja ali drobovja zemlje kot žival instinkta, ki vidi v temi. Sin matere spomina sveta je, ognjeni brat sestre noči in skrivnosti; lunarna žival, ki prinaša tako smrt kot življenje. Beli konj predstavlja sublimirani, ukročeni nagon, plemenitost. Črni konj se na drugi strani spusti v peklenski, brezglav dir, ki mu človek ne pozna vzroka, zato se ga boji. Vez med konjem in človekom je vir tako miru kot spora; jezdec konja vodi podnevi, konj jezdeca ponoči. Mnoga stepska ljudstva verjamejo, da je konj jasnoviden in da opravlja vlogo vodnika, psihopompa. Človeka popelje v nevidni, spodnji svet in poskrbi, da v njem ne pade v past ali se ne izgubi. V kirgiški epski pesnitvi Er Töshtük glavni junak Töshtük išče dušo, ki mu jo je ukradel čarovnik. Odpovedati se mora lastni osebnosti in se prepustiti vodstvu čarobnega konja Čal Kujruka, ki ga na začetku njune poti posvari: Tvoje prsi so široke, a tvoj duh je ozek. Ne vidiš, kar vidim, ne veš, kar vem. Lahko hodim po globokih vodah.
Srednjeazijske šamane na njihovem potovanju v deželo mrtvih spremlja duh konja, za katerega verjamejo, da je jasnoviden. Trideset dni vnaprej vidi; čas in prostor se zlijeta v eno. Konj človekov razum osvetljuje s čutenjem, ki je drugačno.
Mitološki krilati konj Pegaz je pri starih Grkih predstavljal svobodo in navdih. Čeprav je nosil Zevsovo strelo je hkrati evociral prehod, sublimacijo. Spočela ga je ljubezen boga morja Pozejdona in gorgone Meduze, a je bil rojen šele potem, ko je Meduzo obglavil polbog Perzej. Njena kri je prepojila zemljo, iz katere se je rodil Pegaz.
Posebna kategorija so konji smrti. V mitologijah številnih ljudstev gre za črne konje, a še zanimivejši je bledi, brezbarvni konj, ki je videti kot prikazen. Takšen je tudi konj, ki v starogermanskih mitologijah napoveduje apokalipso. Štirje svetopisemski jezdeci apokalipse so različnih barv. Beli prinaša osvajanje in zmagoslavje, rdeči vojno, črni konj prinaša lakoto, bledi pa kugo in smrt.
Konj ve za skrivnost voda in pozna njihove podzemne tokove. Tako v Evropi kot v Aziji so obstajala verovanja, da na mestu, kjer konj udari ob zemljo s kopitom, na plan priteče izvir, simbol pesniškega navdiha.
Konj simbolizira libido, neukročeno življenjsko silo, mladost, ognjevitost in spolno poželenje. Prodira kot svetloba, s katero se ga pogosto povezuje. Sončni vozovi, ki jih vlečejo nebeški konji, so poznani v starogrški mitologiji, mitraizmu, nanje se navezujejo tako krščanstvo kot hinduizem in budizem. Konj je metafora za žlahtnost čutov, vpreženih v voz duha. V arabskih pravljicah je konj epifanija vetra, podobno velja za stara kitajska verovanja. V budizmu beli konj brez jezdeca predstavlja Budo.
Konj je univerzalen temeljni simbol, ki je globoko vtisnjen v človekove arhetipske zemljevide pomenov. Edina žival, katere simbolika je še bolj razširjena, je kača. Tako konj kot kača se v pravljicah po vsem svetu izmenjujeta v svojih vlogah. Kačo pri tem včasih zamenja zmaj.
Konj v pravljicah leti, prinaša vodo, dirja po neskončnih in neprehodnih prostranstvih in govori. V literaturi se pojavlja v Cervantesovem Don Kihotu, mladinskem romanu Anne Sewell Črni lepotec, v kateri zgodbo pripoveduje konj in v romanu Jezdec na belem konju avtorja Johna Galsworthyja iz leta 1922. V filmskem platnu je konj kot glavni protagonist upodobljen v filmu Grivasti vojak, ki pripoveduje zgodbo o plemenitosti konj na bojišču prve svetovne vojne in filmu Črni žrebec, kjer lahko spremljamo spletanje iskrenega prijateljstva med konjem in dečkom, ki preživita ladijski brodolom in sta na nenaseljenem otoku edina družba eden drugemu.
Kača
Kača simbolizira primarno skrivnost in temo, nevarnost, nerazumljivost, prevaro in izdajstvo. Prvotni kaos. Na drugi strani evocira preobrazbo in obnovo, saj se kača levi, menja kožo. Hinduizem jo razume kot kundalini, spečo življenjsko energijo, ki počiva v hrbtenici in jo je moč prebuditi z meditativno duhovno prakso. Stari Grki so jo povezovali z modrostjo in sposobnostjo zdravljenja: strup v pravšnjem odmerku je zdravilen.
Po C. G. Jungu je kača arhetipski simbol nezavednega. V sanjah se pojavlja kot opozorilo pred nevarnostjo ali kot znanilka preobrazbe. V nordijski mitologiji kača objema svet in predstavlja cikličnost časa, azteško vrhovno kačje božanstvo Kvecalkoatl pa simbolizira združitev zemlje in neba.
Kača je črta, nima začetka in konca, inkarnirana abstrakcija je. Razteza se v preteklost in prihodnost, nadaljuje v neskončnost, kadar koli se lahko spremeni v kar koli. Prvotno nerazlikovanje je, vir latenc. Izmuzne se skozi čas in prostor, spolzi med prsti, trajna in negibna domuje v brezčasju. Nepredvidljiva je, hladna in lepljiva, hitra in počasna hkrati, zvija se, izginja, stiska in duši. Kača je simbol mitičnega prednika, prvega pra-božanstva, ki so ga s predzgodovinskega prestola po obdobju človekove stalne naselitve in preobrazbi iz lovca in nabiralca v živinorejca in poljedelca, vrgla nova verstva in rituali.
Velika izvorna kača, ki se dvigne iz globin morja kot univerzalni arhetip, se pojavlja v babilonski, egipčanski, grški, nordijski, azteški in staroslovanski mitologiji. Boj junaka z veliko kačo ali zmajem, ki je pogost v številnih pravljicah, je metafora za človekov poskus svojo instinktivno naravo uravnotežiti z modrostjo razuma. To je nazorno prikazano v grški mitološki zgodbi, kjer se Zeus bori s Tifonom, pošastnim zmajem s sto glavami. Zevsu v tem boju lahko pomaga le njegova hči in boginja modrosti Atena, saj vsi drugi bogovi in boginje z Olimpa pobegnejo v Egipt, kjer se spremenijo v živali. V mitologijah je kača preganjana le takrat, kadar hoče povzročiti kaos. Kadar nastopa kot drugi obraz primarne energije, ki poganja življenjski tok, je sprejeta in čaščena. Eden od atributov Atene je kača, ki jo drži v roki ali pa se plazi po njenih prsih. Po drugi strani so Grki obsedenost pripisovali uporu kače v bitju, kar naj bi ponazarjalo maščevanje narave nad zakonom. Človekova želja osvoboditve telesa/duha izpod diktature razuma, ki jo je prinesla antika in razvoj drugih velikih civilizacij, je imela za posledico nastanek novih in novih bratovščin, meniških in nunskih redov ter razvejanja krošenj monoteističnih verstev, s katerimi so se soočale vse velike religije.
Posoški staroverci so na vrhove tistih vzpetin, za katere so verjeli, da so svete, postavili velike, iz skal izklesane kačje glave. Po prihodu krščanstva v naše kraje je katoliška cerkev na iste vzpetine simbolnega pomena, postavila bodisi cerkev ali križ, ki po nekaterih razlagah obnavlja antično podobo drevesa sveta.
Kača je simbol zdravilstva, zdravljenja. Zakaj? Zdravljenje zahteva zmernost in iskanje in vzpostavitev ravnovesja. Kar je v prevelikih, dozah škodljivo, nezdravo, strupeno ali usodno, je v pravih dozah zdravilno.
Uroboros, mitična kača, ki grize svoj rep, je gibalo življenja in trajanja. Simbolizira krožno naravo časa, prvinskost, v kateri se rojeva vse in v katero se vse vrača, da bi se ponovno rodilo. Uroboros je gospodar mraka in zore.
Vsi poznamo svetopisemsko zgodbo o Adamu in Evi, v kateri kača zapelje Evo, da je jabolko z drevesa spoznanja, zaradi česar sta oba za vedno izgnana iz raja. Obsodba kače kot posrednice hudiča je v tem primeru nedvoumna in ta interpretacija se je obdržala prek celotnega srednjega veka. Šele s prihodom romantike v 19. stoletju so kačo v simbolnem smislu v svojih delih rehabilitirali pesniki in slikarji. Temu je sledila medicina, ki je kačo vzela za svoj atribut.
Orel, krokar in sova
Orel je edino bitje, ki lahko strmi v sonce, ne da bi oslepel. Kralj ptičev je, ostrina njegovega vida je arhetipska, saj prodira skozi zunanji videz stvari. Za svoj emblem so ga jemali tako bogovi kot vladarji in vojskovodje, a orel za to ne ve. Orel je simbol transcendence; jadra visoko na valovih vetra, a vendar vidi vse. Namestnik sonca je, zavesti, moškega principa, razuma. Kot mitološki feniks, ki je vstal iz pepela, je nesmrten, umeščen v čas, ki v njegovem svetu ne obstaja. Simbolizira moč, pogum, prodornost.
Ko so španski osvajalci križ prinesli v Ameriko, so tamkajšnji Indijanci mislili, da simbolizira orla; njihova zmota ne bi mogla biti usodnejša. Različna stara ljudstva so ga povezovala z levom, jaguarjem, kačo, s katero si je v nasprotju. Kot ptico iniciacije in zaščitnika so ga povezovali s sovo, jelenom in sokolom, v družbi katerih ga najdemo v številnih basnih. Tako keltski kot rimljanski orel sta bila glasnika volje neba. Orlov spust je metafora za uvid; za svetlobo, ki se spusti na zemljo. V več arabskih pravljicah se čarovnik spremeni v orla.
Razumevanje večplastnega simbola orla ima tudi svoj zlohotni vidik. Lahko je metafora za jezo, napadalnost in ponos, ki se spremeni v ošabnost.
V Evropi je krokar v nasprotju z orlom ptica nesreče, ki prinaša smrt. Po končanih bitkah se spusti na bojno polje in kljuva trupla padlih. A ni bilo vedno tako. Na Kitajskem in Japonskem krokar simbolizira hvaležnost in družinsko srečo. Kreposten prinaša zmago in svetlobo, ptica dobrega znamenja je, metafora za pronicljivost. Preroške sposobnosti mu pripisujejo. Krokar je ptica, ki jo v starozaveznem vesoljnem potopu Noe prvo spusti z ladje, da bi preverila, ali je potopa konec. Keltska in starogrška mitologija mu pripisujeta preroške sposobnosti. V nordijski mitologiji krokarja sedita na prestolu vrhovnega boga Odina; eden simbolizira spomin, drugi duha.
Po nekaterih razlagah krokar simbolizira samoto, a tudi upanje.
Zanimivo je, da pri večini nomadskih ljudstev krokar prevzema pozitivne vloge, pri večini stalno naseljenih pa negativne. Prepričljive razlage, zakaj je tako, zaenkrat ni.
Sova je nasprotje orla, saj ljubi temo. Povezana je z luno, žrtvovanjem, smrtjo, ženskim principom, intuicijo. Pa tudi z dežjem in modrostjo. Med nekaterimi ljudstvi ameriških Indijancev je sova božanstvo smrti in varuhinja pokopališč.
Riba, delfin in kit
Riba je simbol vode, povezana je z rojstvom, očiščenjem in tišino. Kot tudi z regeneracijo, modrostjo, ljubeznijo in vstajenjem. V krščanstvu simbolizira Kristusa, v budizmu bodhisatvo, ki je doživel razsvetljenje, ko se je spremenil v ribo. Povezana je z blaginjo, svobodo, nesmrtnostjo in intuicijo. Riba je tiho, skrivnostno bitje, a kljub temu evocira dvojnost: ribi plavata v paru.
Delfin simbolizira inteligenco, svobodo, igro, neodvisnost in spontanost. Ravnovesje med zavednim in nezavednim predstavlja, mir in harmonijo, povezanost, enakost.
V starogrški mitologiji pirati boga veselja in vina Dioniza privežejo k jamboru, se napijejo in popadajo v morje, kjer se spremenijo v delfine. Delfini so zato v resnici skesani pirati. Tudi sončni bog Apolon se spremeni v delfina. Delfin je bil med starimi Grki kot ljudstvom Sredozemlja simbol modrosti, inteligence. Zato je človek pogosto prikazan kot jezdec na delfinovem hrbtu.
Delfin je hkrati še ena od živali, ki simbolizirajo preobrazbo, upanje. Plutarh opisuje zgodbo o Arionu, ki je potoval z delfini, ki so ga rešili pred mornarji, ki so ga hoteli ubiti: /…/ delfini so planili k njemu in ga dvignili na površje tako, da so ga najprej napolnili z nemirom, negotovostjo in vznemirjenostjo … a po lastnih besedah se ni toliko bal smrti kot mu je bilo do tega, da bi bil rešen, kajti tako bi postal ljubljenec bogov. Iz nemira in strahu, ki ga prevevata, Arion s pomočjo dobrote, ki mu jo poklonijo delfini, preide v območje kontemplacije, prek katere nazadnje doseže svoj notranji mir.
V sodobni literaturi se delfin pojavlja v knjigi Sergia Bambaréna Delfin: Zgodba o sanjaču, knjigiArthurja C. Clarka Rdeči delfin, mladinskem romanu Scotta O’Della Otok modrih delfinov in filmu režiserja Luca Bessona Velika modrina.
Kit je simbol nezavednega, globokih čustev, spoznanja, sebstva. Simbolizira individualnost, ki nosi klico nesmrtnosti in je hkrati tesno povezana s kolektivnimi arhetipi. Predstavlja podpornika, nosilca sveta, ki počiva na kitovem hrbtu. Med azijskimi ljudstvi še vedno kroži legenda o kitih, ki so v resnici bogovi, ki so nasedli na obali. Kiti so zato varuhi skrivnosti, skritega zaklada, prave vsebine, ki je človeku nerazumljiva, dokler se skozi kitovo temno žrelo ne spusti v njegov trebuh.
V literaturi na kite naletimo v Moby Dicku Hermana Melvilla, delu Julesa Verna Dvajset tisoč milj pod morjem in romanu Legenda o jezdecu kitov, v katerem maorski pisatelj Witi Ihimaera pripoveduje na legendi temelječo zgodbo o deklici, ki ima ljubeč odnos s kiti. V filmu kiti nastopajo v epizodi televizijske serije Zvezdne steze 4: Potovanje domov, kjer se posadka vesoljske ladje Enterprise odpravi na potovanje v preteklost, da bi pred izumrtjem rešila kite, za katere se izkaže, da so edina vrsta, ki je sposobna komunicirati z vrsto z drugega planeta
Volk, lisica, medved in jelen
Volk žre čas in zvezde, simbol divjosti in plodnosti je, iniciator, mitični prednik. Klati se po deželah severa in srednjeazijskih step. Mongoli verjamejo, da je bil Džingiskan sin sinjega volka, njihova verovanja pa so povzela tudi ljudstva turškega izvora, kjer ženske, ki ne morejo zanositi, kličejo na pomoč volčjega duha. Evocira neodvisnost, samotarstvo in svobodo. V staroslovanski mitologiji je tako zaščitnik kot prekletstvo, v nordijski je velikanski volk Fenrir tisti, ki ob koncu sveta, imenovanem Ragnarok, požre vrhovnega boga Odina. Med severnoameriškimi Indijanci volčji trop predstavlja zvestobo, pripadnost in družino. V številnih evropskih pravljicah nastopa, med njimi je najbolj znana pravljica o Rdeči kapici. Ustanovitelja Rima, Romula in Rema, je dojila volkulja.
Lisica je bitje protislovij, zrcalo človekove narave in njenih nasprotujočih si silnic. Velja za lahkoživko in simbolizira plodnost. Zaščitnica trgovcev je, dejavna in domiselna, a tudi uničevalna, drzna, nemirna, lahkomiselna, zapeljiva in nevarna. Njeno drugo ime je premetenost, spodkopava avtoriteto in prinaša spremembe. V umetnosti in sanjah lahko prevzame vlogo notranje vodnice, ki človeka vodi skozi kaos naključnosti sveta. Mojstrica skrivanja in preživetja je, prilagodljiva in igriva. Vodnica Saint-Exupéryjevega Malega princa je, uči ga, da je bistvo očem skrito.
Medved je gozdni krik teme, njegova skrivnostna sapa prihaja iz votlin, iz podzemlja. Gospodar gozdnih živali vse vidi, vse sliši in ničesar ne pozabi. Surovo moč predstavlja, a tudi zaščito. Močan, nasilen, nevaren in nepredvidljiv je, tesno povezan z naravo. Krut in surov je, ko se razjezi, ko pa je umirjen, predstavlja notranji mir in moč.
Jelen napoveduje zoro, svetlobo dneva. Nekatera stara ljudstva so ga zaradi njegovega razvejanega rogovja primerjala z drevesom življenja. Jelen je rast, napredovanje, eleganca, ritem in menjavanje letnih časov, cikličnost. Simbol duha je, miline in moči, a tudi nežnosti, vzdržljivosti, poguma. Ravnovesje telesa in duha predstavlja, zato je arhetip duhovnega vodnika. Jelen v pravljicah in mitih junaka skozi serijo preizkušenj vodi do iniciacije v novo stanje zavesti.
V staroslovanski mitologiji je jelen umrle duše vodil v onostranstvo, med severnoameriškimi Indijanci je predstavljal nežnost, mir in povezanost z duhom narave. V krščanstvu je simbol čistosti in iskanja resnice. Pogosto se pojavlja kot učitelj, varuh gozda in narave. Previden je, beži v smeri vetra, tako da njegov vonj beži skupaj z njim. Pesniki in slikarji so ga upodabljali kot simbol lirike in glasbe.
