PROLOG
Koledar je kazal osemnajsti januar 2016, ura pa eno tistih najzgodnejših, za večino v globokem snu preživetih obdobij jutra, ko je nespeči prebivalec prestolnice na nabrežju reke tako rekoč trčil ob malomarno parkiranega in z blatom obrizganega terenca bordo rdeče barve. Pozornost dobrih šestdeset let starega možakarja je vozilo najprej pritegnilo s prižganim radiem in odprtimi vrati, ko pa ga je radovednost zvabila bliže, je pod krošnjo bližnjega javora poleg dveh denarnic z dokumenti in zmešnjave moških in ženskih oblačil zagledal premraženega in očitno močno prestrašenega psa – ušesa francoskega buldoga so bila napeta kot strune, mišice na kratkem in čokatem telesu so v jutranjem mrazu drgetale, o temnih, črnim tolmunčkom podobnih očeh pa bi kakšen pesnik znal zapisati, da so odražale mešanico pretresenosti in notranje praznine, kakršno lahko opazimo v pogledih vojnih ujetnikov, iz morja rešenih beguncev ali kolesarjev po koncu posebej naporne etape.
Najdba je gospoda močno zmedla. In sicer do te mere, da se je šele po desetminutnem oklevanju odločil poklicati policiste, ti so čez dobre pol ure res prišli na kraj dogodka, a jim lastnikov zapuščenih stvari, gospodarja izgubljenega psa ali indicev o kakršnemkoli kaznivem ali z neobičajno najdbo povezanem dejanju na področju parka ni uspelo najti.
Preiskava pa se s tem ni ustavila – ravno nasprotno. Zavita v plašč misterioznosti in prežeta z zloveščim pridihom potencialne tragedije je dobila nov zagon in tekom naslednjih štirinajstih dni so pripadniki uniformirane policije opravili nič koliko razgovorov z morebitnimi pričami. Kriminalisti so se, hoteč razširiti področje iskanja, povezali s kolegi iz sosednjih občin, pokrajin in celo držav. Vojaki, lovci, skavti, ribiči in taborniki pa so skupaj s prostovoljci in člani civilne zaščite pridno prečesavali širšo okolico mesta, kar je pomenilo tako brskanje po zapuščenih kočah, bajtah, lopah, skladiščih in skednjih, kakor tudi preiskovanje rečnega obrežja in marsikje muljastega in zato slabo vidnega dna. No, naj so vlagali še toliko truda, naj so zadanim nalogam sledili še s tako mero predanosti, jim pogrešanih oseb ni uspelo najti in koledar je kazal zadnji dan januarja, ura pa deveto dopoldne, ko je Centralna policijska uprava v svojih prostorih sklicala novinarsko konferenco zaprtega tipa ter tam zbranim predstavnikom medijev razkrila, da so – prvič: izginuli osebi identificirali kot 39-letno prebivalko prestolnice in kot 38-letnega obiskovalca iz okolice mesta K.; da sta se – drugič: osebi spoznali pred dvema letoma, in sicer v prostorih pogrešankinega lokala ‘Knez Miškin’; da naj bi – tretjič – njun odnos potekal na bodisi kolegialni bodisi prijateljski, nikakor pa na ljubezenski ali sovražni ravni in da si – četrtič – nihče izmed njunih prijateljev, sodelavcev, kolegov, sošolcev, znancev … ne zna pojasniti vzročno-posledičnih mehanizmov, ki so tiste januarske noči bodisi zlomili dogajalni lok nepredvidene ter s čustvi in obsesijami prežete drame bodisi poskrbeli za izvedbo vnaprej zrežirane in odigrane predstave, sicer pa …
»… Sicer pa policisti in policistke ‘Centralne uprave’, skupaj s pridruženimi službami nadaljujemo z iskanjem izginulih, zatorej vse, ki bi vedeli karkoli o mogočih vzrokih za potencialni umor, samomor ali ugrabitev, ki bi naleteli na njuni trupli, ali ki bi posedovali kakršnokoli informacijo v povezavi z izginulima osebama pozivamo, naj se pri nas bodisi oglasijo osebno bodisi nas pokličejo na anonimno številko 111. Za kakršno koli pomoč se že vnaprej zahvaljujemo. S temi besedami je narednica Metka Obengwa končala poročilo in tiskovka se je zdela zaključena. No, ko so novinarji začeli vstajati s stolov, simpatični Metki pa je bujno lasišče nekako uspelo stlačiti pod pokrov policijske čepice, je v ospredje stopil do tedaj nekje zadaj sedeči vodja kriminalistov Alojz Globočnik ter s hripavim glasom, v katerem se je poleg večletnega blodenja po kloakah človeških nizkotnosti odražala dobršna mera z usodo sprijaznjenega pesimizma rekel – Hvala, Metka. Hvala za jasno in v vseh pogledih korektno poročilo, a vseeno bi tukaj zbrane gospe in gospode zadržal za minuto ali dve in jih ob koncu seznanil s tako imenovanimi dejstvi. In sicer gre za neko raziskavo, pred leti jo je opravil sloviti Scotland Yard, katere izsledki brez sence dvoma pritrjujejo tezi, da znajo primeri izginotja, v kolikor jih preiskovalcem ne uspe razvozlati v prvih oseminštiridesetih urah, ostati nerešeni zelo dolgo časa. Pa s tem ne mislim zgolj nekaj tednov ali mesecev, marveč pogosto več let ali celo obdobij, ki presegajo dolžino človeškega življenja.«
Besede legendarneža Alojza so z ostrino britve zarezale v eter. Med novinarji je zavladalo nelagodje in za trenutek se je zazdelo, kot bi z verige strgana pošast zla hipoma raztrgala še pravkar samoumevne občutke varnosti in udobja; no, ko se je Globočnikov sklep skupaj s poročilom narednice Metke Obengwe naslednjega dne pojavil na straneh črne kronike, je, napisan v pomirjujočem tonu pisca ki obvlada svoj posel, naelektrenost prežeče nevarnosti popustila, meščani so se znova začeli počutiti varne, od nepričakovanega dogodka povzročena aritmija časa pa je izginila kot snežna kepa ob pomladni pripeki. Ledenemu januarju so sledili nekoliko toplejši februarski dnevi; marec je poleg svetlobe in gorkote prinesel prvo pomladno cvetje; z aprilom pa smo v majhni deželi med Alpami in Jadranom dokončno stopili v čas pomladnega optimizma. Varnostne službe niso več tako vneto raziskovale januarske zadeve, ljudje so začeli razmišljati o drugih stvareh, priložnost primer potisniti med zaprašene police arhiva pa se je začela ponujati kar sama od sebe, toda vedno se najde kdo, ki zaradi brezdelja ali prekomerno zvedavega značaja ne preneha z vrtanjem po živcu zoba, in ko primemo za svinčnik ter nemir teh posebnežev pretvorimo v nekaj strnjenih stavkov, se nam kar sama od sebe zastavijo naslednja vprašanja: kdo je pravzaprav bila 39-letna M. I. ? Kdo njen leto dni mlajši kolega – J. H. iz okolice mesta K.? In kako je izgledal njun bojda ‘neintimen’ odnos? Sta se srečevala tudi zunaj lokala; sta se morda ukvarjala z nečednimi posli; je imel kdo izmed njiju vezi, posle ali stike z v tem delu mesta precej prisotno narkomafijo? In če je bilo tako: zakaj ni policija nikogar aretirala, njegov obraz pa ljudem v vednost in opozorilo natisnila na strani dnevnega časopisja? In še: kaj kronologiji izginulih poročata o obdobjih, preden sta se spoznala? Sta bila bogata? Revna? Je kdo izmed njiju študiral? Hodil na univerzo? Si pridobil diplomo, magisterij ali celo doktorat? Ali pa ni bilo tako in sta pripadala nekoliko manj cenjeni, a družbi še kako potrebni kasti delavcev in kmetov?
Iz nabora nespornih dejstev lahko zaenkrat izluščimo naslednje podatke: 39-letna M. I. je bila domačinka. Lokal Knez Miškin je podedovala od staršev, ti od svojih, in tako naprej, vse dokler ne pridemo do neke družine kijevskih plemičev, ki so v strahu za gola življenja pred dobrimi stotimi leti zapustili domovino ter si na obrežju mestne reke, v takrat propadajoči gostilni, ustvarili nov dom in možnost zaslužka. Znanci in prijatelji o gospe dokaj privlačnega videza govorijo z izbranimi besedami. Opisujejo jo kot družabno, odločno in pravično; zaposleni pa omenjenim vrlinam dodajajo še strogost, spogledljivost in neke vrste zanesenjaško ljubezen do glasbe in plesa.
Rada je torej imela glasbo, in ples, in šport, in potovanja, in dobro hrano. In nasploh je gospa Margita Ivanovna – tako je izginuli ime – tako z izgledom kakor življenjskim slogom vzbujala vtis dokaj premožne osebe, navajene življenje zajemati z veliko žlico. V obdobju po materini smrti naj bi jo začeli zanimati psi, najdeni buldog je bil njen. Očitani spogledljivosti navkljub pa naj bi obdobje zadnjih nekaj let preživela v intimni vezi z mednarodno uveljavljenim doktorjem nevroznanosti iz mesta M. Policijski zapisnik njenega oboževalca definira kot zgolj eno izmed rednih strank lokala, a najverjetneje le ni bilo čisto tako. Margitina sodelavka in zaupnica Maja namreč pravi, da je J. H. šefinji zadnje čase neuspešno dvoril, a da ni imela nikoli občutka, da bi zaradi zavrnitve do gospe Ivanovne gojil kakršne koli sovražne ali maščevalne naklepe »Zdel se mi je povsem nenevaren človek. Pač eden izmed tistih ljudi, ki ne glede kje in s kom so, vedno delujejo nekoliko prestrašeno in izven okvirja,« pravi.
In menda je J. H. zares pripadal nekemu drugemu, s svetovljanstvom Margite Ivanovne na prvi pogled težko združljivemu svetu. Kot drugorojeni sin nekega hribovskega kmeta je večino svojega življenja preživel na domačem posestvu, kjer je pasel živino, čistil hlev, grabil seno, sekal drva in opravljal ostala dela. Z dokaj veliko mero gotovosti ga lahko opišemo kot tako imenovan ambivalentni značaj, kajti medtem ko ga nekateri označujejo za v svojem svetu živečega čudaka, drugi nanj gledajo z večjo mero spoštljivosti, razumevanja in simpatije. Na krajšem obisku v domovini mudeča se državljanka Velike Britanije nekdanjega sošolca na primer opisuje takole:
»Morda je res deloval nekoliko nedostopno, nemara celo arogantno, a tak vtis je vzbujal samo na prvi pogled; ko si ga sprejel takšnega, kot je, pa je izpod maske ljudomrzništva kaj hitro pokukal eden tistih dobrodušnih, lastne ranljivosti zavedajočih se značajev, ki se pred človeško krutostjo še najraje obdajo z oklepom asocialnosti in samotarstva. Študija na Akademiji ni, kolikor vem, nikoli zaključil, in če gre verjeti skupnemu prijatelju in sošolcu Andreju, se je zadnje čase preživljal z delom na Komunali – vendar to ni bil on. On je bil umetnik z dušo in telesom. Vsak, ki se je kdaj pogovarjal z njim, je lahko to opazil. Odsev notranjih ognjev je bil nekaj, česar pri njem enostavno nisi mogel prezreti.«
In res, besede gospe Andy – tako je Britanki ime – odražajo precejšnjo mero resnice. Dokaj skopi podatki z interneta izginulega namreč predstavljajo kot umetnika. Iz študentskega indeksa lahko na primer razberemo, da je nekaj let študiral na Akademiji za slikarstvo, da je študij po očetovi smrti iz nepoznanih razlogov opustil, ter da se je po vrnitvi iz vojske zaposlil v komunalnem podjetju domačega mesta, kjer je vztrajal do (najverjetneje) usodnega jutra. V obdobju zadnjega leta ali dveh se je poleg ortopedskih težav boril z napadi depresije in tesnobe, zadnje tri mesece pred izginotjem je preživel na odprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Rečica, in omenjena natakarica Maja se dobro spominja, kako se je nekega zimskega dopoldneva po večmesečni odsotnosti nepričakovano pojavil na vratih lokala:
»Kolikor vem, sta imela pred tem nekakšen spor. Mislim, da je šlo za nekaj v zvezi z Margitinim partnerjem Draganom, toda tistega januarskega dne je močno shujšan, mrliško bled, s črnimi podočnjaki in ostrižen povsem na kratko izgledal tako ubog, da se ji je zasmilil iz dna srca in nenadoma je bilo med njima vse spet kot prej.«
Pa naj ta Majina pripomba zaključi poročilo, vsaj kar se človeških protagonistov tiče, ko govorimo o nadaljnji poti močno prestrašenega, pod krošnjo javora najdenega štirinožca, pa vas moramo žal obvestiti, da le-ta ni imela srečnega konca in, ko smo se za dodatna pojasnila obrnili na zavetišča za male živali ‘Senčna jasa’. nam je direktorica Ifigenija Martinović Simon pojasnila, da so buldoga k njim pripeljali še istega dne, da se pri njih žal ni dobro znašel, in da je žalostno čemeč v zadnjem delu kletke, zavračajoč hrano in zreč v prazno, že dober teden pozneje izdihnil.
»Obijev dobrodušni in prijaznosti vajeni značaj preprosto ni zmogel soočenja z bogsigavedi kakšnim zlom. Do takrat tako prijetna podoba sveta se mu je sesula kakor hiša iz kart, zatorej mu ni preostalo drugega, kakor pobegniti čim dlje od tu in ostati tam za vedno,« nam je pojasnila.
