Samo mrtvi so videli konec vojne.
– Platon
Plasti človekovih notranjih življenj so se od predzgodovine na kolektivni ravni razvijale vzporedno s tem, skozi kakšne doživljajske in vrednostne prizme so ljudje razumevali svet. Te so se na prelomnih točkah zgodovine v različnih kulturah in civilizacijah nekajkrat ključno spremenile, spremembe pa so izhajale iz človekove univerzalne karakterne podstati in njenih kontradikcij. Razumeti spremembo in se ji prilagoditi je bila od nekdaj ena ključnih nalog preživetja.
Prazgodovina
V prazgodovini človek sebe ni ločeval od sveta, v katerem je živel. Notranje doživljanje in zunanji svet sta bila zlita v eno, meja med subjektivnim in objektivnim, duševnim in fizičnim, ni obstajala. Zlivanje z okoljem, v katerem je živel predzgodovinski človek, je francoski filozof in antropolog Lucien Levy Bruhl poimenoval mistična participacija (participation mystique).
Lovci in nabiralci so svoje doživljanje izražali skozi rituale, geste in simbole. Prelomnico predstavlja pojav jamskih slikarij pred trideset do štirideset tisoč leti, ko je človek prvič začutil potrebo, da notranje doživljanje pozunanji. S tem se je poskušal povezati s svetom in drugimi bitji. Jung je predzgodovinsko stopnjo razvoja zavesti opisoval kot obdobje, v katerem se arhetipi manifestirajo kot vizualne podobe, šele kasneje skozi jezik.
Vživimo se v doživljanje fiktivne nabiralke iz predzgodovine.
Hodim skozi gozd, pogovarjam se z drevesi, vonjam mokro zemljo po dežju. Iščem znamenja. Moje roke nabirajo gozdne sadeže, lubje in koreninice, veje dreves šepetajo o žuborečem potoku v bližini. Sem slišanje samo.
Ko ob večerih z brati in sestrami sedim ob ognju, govorim o tem, kaj so mi povedali potok, lisica, smreka. Med sanjami in mislimi ne ločujem, saj ne pripadajo meni, temveč noči, prednikom, plemenu, zemlji. Življenje je obred in gib sveta pesem. Ob zori se v meglicah prebujam v zavetju svojega plemena, edine skupnosti, ki jo poznam. Jaz sem svet in svet je v meni.
Ko predzgodovinski lovec v jami z ogljem riše bizona, z njim vzpostavlja stik. Izraz njegove psihe je in hkrati poskus, da bi vplival na izid lova. Duhovi drugih bitij zanj niso vprašanje verovanja, doživlja jih kot edino stvarnost, ki jo pozna. Da bi jih spoznal – ustvarja.
Stalna naselitev: Rojstvo mita
Stalna naselitev in začetki živinoreje ter kmetovanja predrugačijo človekovo doživljanje sebe, drugih in sveta. Z obdelovanjem zemlje se pojavijo presežki, z njimi pa pojem lastnine. Potreba po kompleksnejšem upravljanju skupnosti in okolja, v kateri skupnost živi, zahtevajo večjo diferenciacijo identitet.
Skupaj z zavestjo je rojen mit in z njim bogovi. Slednji dobijo človeške in živalske obraze in značaje. Mitološke zgodbe postanejo kolektivne projekcije človekovih dram, ki jih bojuje s sabo, drugimi in svetom. Če so bili lovci in nabiralci del sveta, ga stalno naseljeni ljudje poskušajo obvladati.
Miti kot narativno pozunanjenje človekove notranje resničnosti imajo tako duhovno kot psihološko komponento. Pojavijo se teme kot je soočanje z minljivostjo in želja po večnem življenju, družina, ljubosumje, čustva ljubezni, sreče in zadovoljstva, zavisti, spolnost in morilski goni, maščevanje, izguba in žalovanje, ponovno rojstvo. Romunski filozof in preučevalec svetovnih religij Mircea Eliade je zapisal, da miti niso fikcija, temveč odsev človekovih spoznanj o njem samem.
Moški v antičnih Atenah bi lahko razmišljal takole:
Rojen sem bil v časih, ko so bogovi živeli med nami in odločali o usodi sveta. V dihu vetra jih prepoznam, šepetu oljčnih vej in plamenu ognja.
Bogovi so vzorniki, ki jih posnemam. Rad bi bil pravičen kot Zevs, moder kot Atena, nepredvidljiv kot Pozejdon, razumen kot Apolon. Kot Herkul sem, ki premaguje preizkušnje in s pogumom dokazuje svojo vrednost.
Življenje je igra, v kateri nam vloge dodeljujejo bogovi. Živim, borim se in uresničujem usodo, ki so mi jo določili.
Aksialna doba: Velike religije in obrat navznoter
V zadnjem obdobju vzpona velikih civilizacij v zadnjem tisočletju pred našim štetjem se na različnih koncih sveta skupaj z njihovimi začetniki pojavijo nove vrste verovanj in razvoj antične filozofije. Sokrat in Platon v Grčiji, Buda v Nepalu in Indiji, Laodzi in taoizem na Kitajskem ter hebrejski preroki so prinesli obrat navznoter. Človek zdaj vsega, česar ne razume, ne pripisuje bogovom, temveč se začne spraševati o sebi. Pojavijo se moralni zakoni in samorefleksija.
Hebrejski preroki so poudarjali pravičnost, zavezanost in čistost srca, budizem je ozavestil psihologijo želje in minljivosti ter osvoboditev iskal v polnosti praznine. Taoizem je prisegal na naravnost, ravnovesje med ne-delovanjem in delovanjem ter na bivanje kot tako. Nad vhodom Apolonovega templja v preročišču v Delfih je bdel napis Spoznaj samega sebe, Sokratov učenec Platon pa je odkrival nevidni svet idej. Rojena je bila duša.
Budistično filozofijo na izviren način v eksistencialnem tonu s pridihom evropskega humanizma povzema Herman Hesse v svojem romanu Siddharta. V njem protagonist, ki ima eno enako ime kot Buda, slednjega sreča in prisluhne njegovemu učenju. Kljub srečanju mu ne sledi, temveč se odloči poiskati lastno pot.
Notranja refleksija se je ob zatonu aksialne dobe s pojavom monoteističnih religij institucionalizirala in se v srednjem veku deloma izrodila v represijo.
Srednji vek: potlačitev in projekcija sence
Z vzponom judovstva, krščanstva in islama na Bližnjem Vzhodu in v Evropi se v srednjem veku v kolektivni zavesti rodi dualistični, črno-beli pogled na svet. Stvari so zapovedane ali prepovedane, vmesnega prostora skorajda ni. Cerkev kot institucija prevzame vlogo zunanjega nadjaza, ki človekovo hrepenenje usmerja k enemu in edinemu bogu. Poskuša nadzorovati človekove nagone in smisel človekovega bivanja določa od zunaj.
S tem srednjeveško doživljanje sveta postane poligon za raznovrstne potlačitve: telo in spolnost sta umazana, sumljiva in heretična; lahek plen hudiča, ki je projekcija potlačene kolektivne sence. Cerkev postane stražarka človekovih želja, telesa, duha in domišljije. Vsaka beseda, misel in dejanje je podvrženo vrednostnim sodbam, občutkom krivde ter strahovom pred javnimi obsodbami in brutalnimi srednjeveškimi kaznimi. Ljudje so razklani med lastno naravo in krivdo ‘greha’, da obstajajo.
V romanu Ime rože Umberto Eco dogajanje postavi v italijanski benediktinski samostan v štirinajstem stoletju. Čas zaznamujejo teološki spori, inkvizicija in razpad sholastičnega sistema. Vprašanje skromnosti postane osrednja točka spora med katoliško cerkvijo in nekaterimi meniškimi redovi še pred prihodom protestantizma dve stoletji kasneje.
Zgodbo pripoveduje Adson iz Melka, najstniški vajenec frančiškanskega meniha Williama iz Baskervilla, ki s svojim učiteljem obišče samostan v Apeninih. S prihodom frančiškanskega meniha v benediktinski samostan se vzpostavi kontrast med konservativnimi benediktinci, ki togo zagovarjajo tradicijo in frančiškani, ki so nosilci idej kot so uboštvo, iskanje resnice in razum.
V samostanu pride do serije umorov in William iz Baskervilla je odločen, da jim bo prišel do dna. Izkaže se, da je jedro spora med menihi, ki je pripeljalo do umorov, prepovedana knjiga Aristotelove Poetike, ki govori o komediji in smehu. Vname se boj med razumom, ki išče resnico in cerkveno dogmo, ki smeh vidi kot herezijo, ki izniči bogaboječnost.
William kot pravi srednjeveški detektiv s pomočjo razumske logike razkrije morilca, ob čemer se sprehodimo skozi vrsto zanimivih vprašanj. Knjižnica je v romanu prikazana kot labirint, kar simbolizira človekovo iskanje. Zaklenjena je, do nje imajo dostop le izbranci – znanje je moč, ki jo cerkev hoče obdržati pod nadzorom. Slepi menih Jorge predstavlja slepoto cerkvenih dogem, po kateri je resnica dana od boga, zato je njeno razumsko iskanje za cerkev kot nosilko srednjeveške oblasti nevarno.
Ob koncu srednjega veka krščanski kozmos začne izgubljati orientacijo. Napoveduje se nova doba.
Renesansa, razsvetljenstvo in industrijska revolucija: vzpon racionalnosti in odtujenost
V Evropi se srednji vek zaključi z renesanso, ki človeka po antičnem vzoru kot svobodno in razumno bitje postavi v središče in s tem vzpostavi ideje humanizma. Doba odkritij človeštvo evropocentrično razdeli na kolonizatorje in kolonizirane, razvoj znanosti pa omogoči nesluten tehnološki napredek in industrijsko revolucijo. Znanost raziskuje polja človekovega bivanja, ki so bila prej v domeni religije. Descartes izjavi Mislim, torej sem, Darwin odkrije kodo evolucije.
A z industrializacijo in urbanizacijo se pretrgajo medgeneracijske matrice učenja veščin preživetja, iz tradicionalnega okolja izkoreninjeni urbani človek pa postane nepomemben del industrijskega kolesja, ki se peha za dobičkom. Moderni jaz je osvobojen okov verskega fanatizma, inkvizicije, cerkvenih dogem in sežigov na grmadah, a se sooči z eksistencialno dezorientacijo in izgubo smisla.
Čas začne silovito pospeševati, racionalnost postane absolutni imperativ, zgodovina je razumljena kot linearna črta neomejenega vzpona. Z vzponom kapitalizma se izkaže, da obljubljana svoboda ni namenjena vsem, temveč izbrancem: kolonizatorjem in lastnikom kapitala. Svetla doba renesanse in razsvetljenstva se z industrijsko revolucijo sprevrže v še eno obliko izkoriščanja in tiranije. Vrednote francoske revolucije – svoboda, bratstvo in enakost – v resničnem življenju ostanejo pobožne želje, ljudstva tako imenovanega koloniziranega Novega sveta so iztrebljena.
Ameriški Indijanec v času kolonizacije je morda razmišljal takole:
Na naših obalah so pristale velike ladje. Prišli so, beli ljudje, da vzamejo zemljo ter gozdove in nas zasužnjijo. Vsepovsod, kamor pridejo, sejejo strah in smrt, bolezni in uničenje. Njihova beseda ne velja, v prsih nosijo okrutnost, pobijajo ženske in otroke.
V sanjah včasih slišim šepet prednikov, ki pozivajo k modrosti, potrpežljivosti, pozornosti, vztrajanju.
To ni le boj za zemljo, boj za dušo je — za vse, kar nas povezuje z vodo, gozdom, vetrom in živalmi.
Dvajseto stoletje: vrnitev potlačenega, kolektivna travma in drobljenje jaza
Dvajseto stoletje je stoletje hrupa. S prvo svetovno vojno se evropska zavest, ki je stoletja dolgo verjela v boga, cesarja in domovino, znajde pred praznino. Pokrajine so razdejane, trupla razmesarjena, notranji svetovi razbiti. Grozote druge svetovne vojne, koncentracijskih taborišč in atomske bombe razkrijejo strašljivo krutost kolektivne sence. Vojne generacije so soočene z globokimi travmami, ki jih bodo nezavedno in zavestno prenašale na nove in nove povojne generacije.
Freudovo odkritje nezavednega v začetku dvajsetega stoletja razbije iluzijo racionalnega jaza in razkrije pomen primarnih gonov, travm in potlačitev. Civilizacija, začetnik psihoanalize leta 1930 trdi v Nelagodju v kulturi, temelji na zatiranju instinktov.
Psihološki odzivi na vojne travme v desetletjih po njej pokažejo, kako krhko in ranljivo bitje je posameznik v resnici. Od prvih velikih vojnih pohodov v zgodovini pa vse do danes del človeštva živi s prisilno ponavljajočo se iluzijo, da obstaja vojna, ki lahko konča vse vojne. Taka vojna nikdar ni obstajala. Če kdaj bo, človeštva po njej ne bo več.
Povojno obdobje prinese razcvet novih vej humanistične psihologije in eksistencializma, ki vsak na svoj način poskušata obnoviti človekovo dostojanstvo. V isti sapi postmodernizem razgradi pojem stabilnega, celostnega jaza. Identiteta postane uprizoritev, resnica stvar interpretacije. Človek se sooči z razpadom velikih pripovedi. Mit o linearnem, trajnem napredku modernosti popoka po šivih.
Thomas Mann je v svojem romanu Čarobna gora, opisal stanje duha tik pred začetkom prve svetovne vojne. Skozi dialoge in razmišljanja pacientov s tuberkulozo tekom sedmih let, kolikor jih glavni protagonist romana Hans preživi v odmaknjenem zdravilišču v švicarskih Alpah, se izriše duh Evrope na predvečer velikega poka. Hans v svojih razmišljanjih in pogovorih o znanosti, veri, vojni, bolezni in smrti, niha med racionalizmom in dekadenco, znanostjo in mitom.
V romanu Na zahodu nič novega Erich Marie Remarque skozi pripoved glavnega protagonista Paula pripoveduje zgodbo o skupini gimnazijskih prijateljev, ki se pod vplivom patriotizma in vojne propagande kot prostovoljci odpravijo na zahodno fronto prve svetovne vojne. Njihova mladostna vera v domovino, čast in ideale nacije se znajde v blatnih jarkih, kjer se utaplja v smrti, lakoti, mrazu in odsotnosti vsake človečnosti. Redke preživele mladeniče izkušnja vojne telesno in duševno zaznamuje za vedno.
Času med obema vojnama v romanu Proces zrcalo nastavi Franz Kafka. V vrtincu vznikanja totalitarnih ideologij človek postane ujetnik sistema brez obraza. Smisel zamenjajo nevidne lovke vseobsegajoče birokracije, pred katero je človek kriv, ne da bi vedel česa. Svet deluje po principih srednjeveške birokracije, katerih pravil nihče ne razume. Človek hkrati razvija tehnologije, ki naj bi ga postavila v vlogo boga.
Poskus ohraniti človeško dostojanstvo v peklu nacističnih koncentracijskih taborišč je osrednja tema romana Če je to človek pisatelja judovsko-italijanskega rodu Prima Levija. V taborišču ni zakona, smisla, ni resnice. Vse je kaos. Ostaja le volja do preživetja in kdor izgubi dostojanstvo, je mrtev. Onkraj roba preživetja velike resnice izginejo, ostane intimna izpoved krhkega posameznika.
Albert Camus v Tujcu razvije filozofijo absurda. Na smrt obsojeni protagonist Meursault se ne prilagaja družbenim normam, ne kaže čustev, ne laže in ne igra iger. Vera, medčloveški odnosi in moralne norme mu ne pomenijo nič, iluzije in iskanje upanja zavrača. Življenje je naključje, smrt pa neizbežna – nič tragičnega ni na tem. Nobenega patosa in hrepenenja. Do zadnjega ostaja odtujen, kot nakazuje že naslov; s to uporno držo ohranja nekaj avtentičnosti in dostojanstva. Tik pred usmrtitvijo sprejme življenje kot je, to je vse, kar lahko stori. Kar šteje je sedanjost, preteklost in prihodnost ne obstajata.
Milan Kundera v Neznosni lahkosti bivanja opisuje družbeno atmosfero v času praške pomladi leta 1968. V romanu prikaže, kako se družbene spremembe zalezejo v najbolj intimne kotičke zasebnih življenj. Svoboda, ki se navezuje na lahkost bivanja, se slej kot prej sooči s težo odgovornosti. Če pretirana lahkotnost vodi v izpraznjeno igro podob in plitkost (zaradi česar na neki točki postane neznosna), odgovornost vodi v navezanost in z njo ranljivost. Odgovora ni, ostanejo le prava vprašanja.
Digitalna eksplozija: nova razpršenost
Enaindvajseto stoletje ni več zgodovina – tokrat smo del zgodbe tudi mi.
Naše stoletje prinese internet in socialna omrežja, razprši pozornost, digitalizira in skomercializira identiteto in človeka preobremeni s poplavo informacij. Svet postane radikalno kompleksen, prepojen s hitenjem in tesnobno negotovostjo vpričo podnebnih sprememb, pospešenega razslojevanja in izginjanja srednjega razreda, geopolitičnih napetosti in vojn, novih totalitarizmov ter vzpona digitalnih tehnologij. Nič ni, kot je videti, vprašanje kdo sem? zamenja vprašanje kako sem videti?. Človek je razpet med željo po pripadnosti na eni in potrebo po avtentičnosti na drugi strani. A avtentičnost in pripadnost se v marsičem paradoksalno izključujeta. Vedno je bilo tako.
V digitalnem svetu so oči na vseh stenah. Nekateri bijejo plat zvona, drugi so navdušeni nad novo tehnološko revolucijo v obliki umetne inteligence. Kreatorji slednje priznavajo, da ne vedo, v kaj se bo razvila in v kakšni meri bo nadomestila človeka. Lahko bi bila izjemen pomočnik, lahko nepremagljiv sovražnik.
Roman, ki je že sredi osemdesetih napovedal duh prihajajoče dobe, je Šum beline. V njem Don DeLillo ne opiše le posledic izpostavljanja medijskim krajinam, roman napove prihod digitalne dobe in z njo povezanih fenomenov. Smrt postane video, življenje reality show, tragedija spektakel.
Lebdimo, ujeti v internetne oblake in socialna omrežja. V prejšnjih zgodovinskih obdobjih se je človeška zavest v koncentričnih krogih razvijala v senci mitov, med ruševinami templjev in imperijev, v samostanih, na bojiščih, v bolnišnicah in laboratorijih, proizvodnih halah tovarn, umetniških studiih in kavarnah. Danes krožimo po obodu zanke digitalnih dražljajev brez središča, pozornost nam kradejo obvestila, všečki, komentarji in reklame, ki nam jih servirajo algoritmi, ki so postali sposobni preoblikovati naše možgane. Duševno zdravje mlajših generacij (a ne le njih) to že dodobra občuti.
Če je industrijska revolucija mehanizirala telo, gre pri virtualizaciji duha za človekovo željo po begu iz lastnega telesa in njegove nepopolnosti. A v preobilici informacijskega hrupa se hkrati rodi tudi nova potreba po tišini, minimalizmu in preseganju ne-smislov.
Zgodovina zavesti je zgodovina razvoja notranjih pokrajin skozi tisočletja in stoletja. Vsaka doba je ogledalo tistega, kar smo pripravljeni videti. Kot tudi tistega, česar ne zmoremo ali ne znamo sprejeti, a se bomo sčasoma naučili. Morda. Sedanjost ne potrebuje popolnosti, potrebuje upočasnitev in pot, po kateri je vredno hoditi.
Morda res ne vemo, kam smo namenjeni, vemo pa, da smo v vsem tem, vsi mi, skupaj.
