Ne zamolčati nič in ne povedati preveč
22. 1. 26
Ni in ne more biti zanimive povesti brez junakinje, bodisi kot fatalke, ki požene ali izzove storilca do tega, da se spozabi, bodisi v vlogi nebogljene žrtve.
Lani mi je izšla detektivska povest (Skrunitelj, Litera), ki je kompleksno razkrinkovala Cankarjev literarni zločin – izposojal si je pri Trdini, ne da bi to kje omenil, obenem pa poskrbel za to, da je rokopis Trdinovih Spominov poniknil. Ko so Spomine končno odkrili in objavili šele osemdeset let po nastanku (!), je bila Cankarjeva ekliptika že utirjena vrh slovenskega literarnozgodovinskega nebesa, in sicer po zaslugi prav tistih črtic, ki jih je pisal po Trdinovem zgledu in navdihu, medtem ko je Trdina danes pač podeželski folklorist, pač pisec Bajk in povesti o Gorjancih.
Ko sem raziskoval gradivo za Skrunitelja, pa tudi še pozneje, se mi je mimogrede nabralo tudi gradivo, ki ni imelo neposredne zveze z ‘detektivskim primerom’, v katerem nastopata zgoraj omenjena, eden kot prikriti zločinec, drugi kot nikoli nič sluteča žrtev.
Zdaj sem to gradivo spet prečesaval in pri tem odkril še to ali ono, kar mi je zbudilo pozornost.
Zadnje čase sem še posebej občutljiv, kar se tiče vprašanja čustvene in še posebej izpovedne iskrenosti, pa bom torej tu spodaj kot nekakšen dislocirani dodatek h knjigi zapisal, kar mislim, da mi je znanega o Cankarju in njegovem razmerju z Nušo Lušinovo (1881-1910).
Nušo (klicana je bila tudi Ana in po Cankarjevo Anica) je Ivan Cankar spoznal maja 1898, torej kot sedemnajstletnico. Vzljubila ga je in se z njim kljub prepovedi shajala na Lattermanovem drevoredu ali pa v parku pred Kolizejem, kjer je stanovala pri očimu. Pravi oče je namreč umrl od jetike.
Blizke romance je bilo konec s Cankarjevim odhodom v vojsko v Pulj in potem z vrnitvijo novembra 1898 nazaj na Dunaj. A že prej reč ni bila povsem idilična, kakor lahko lepo vidimo tudi iz pisma, ki ga je Anici pisal Cankar konec avgusta.
»Da ne pride kdaj zopet kakšna novica čisto iz jasnega, ki bi Te vznemirila in vsled katere bi lahko dvomila nad mojo odkritosrčnostjo, treba je, da Ti povem neko stvar, katero bi Ti sicer morda zamolčal, ker je premalenkostna. A jeseni boš brala v moji knjigi neko pesem in zato Ti moram povedati, kdo je tista – Pavla! – Da se spominjam! – Nekako pred dvemi leti (sic!) – o počitnicah, predno sem odšel prvikrat na Dunaj, seznanil sem se na Vrhniki s hčerjo nekega posestnika. Čisto slučajno; zdi se mi, da sem posodil gospej neko knjigo in da sem na ta način zašel tja.
In tam se je pričel najneumnejši flirt mojega življenja. Pavla je bila sicer lepa, toda patentirana goska. Prvikrat sem ji samo mimogrede in iz dolgega časa povedal, da jo ljubim – in ona je odgovorila isto. Jaz sem se silno začudil, ker tega nisem pričakoval. Sprva se mi je zdelo vse skupaj nekako nerodno in smešno, ker prav za prav nisem čutil ničesar. A naposled ne vem, kako je prišla kljub temu senca neke ljubezni. To ni trajalo dolgo, in ko sem odšel na Dunaj, pisal sem ji samo dvakrat in ona meni. Nato je vse utihnilo. S tem pa stvar še ni bila pri kraju. Ko se vrnem na Vrhniko, začela se je znova … Kar dobim enkrat, ravno ko sem hotel oditi k nji – pismo, v katerem mi z vso navadno žalostjo razodene, da naj pozabim, da naj se ne spominjam več nanjo, da je nesrečna itd. Jaz sem bil razjarjen! Jezil me je ta smešni konec in hotel sem zvedeti, kje je vzrok. No, vzrok je bil čisto navaden. Pismo ji je diktirala njena mati, ker je bila in Sicht eine ausgezeichnete Partie. Moreš si misliti, kako sem se smejal, ko so mi to povedali, – in kako šele potem, ko se je reč razdrla! Pavla je hotela skesano ponoviti prejšnjo neumnost, meni pa se je zdelo prebedasto in poslovil sem se jako uljudno. Kaj počne zdaj, to mi ni znano …«
Se pravi, Cankar je takrat pač mislil, da se bo Erotika, namreč ta prva izdaja, ki jo je nadškof Jeglič potem brž pokupil in dal sežgati in v kateri je bilo kar sedem pesmi posvečenih Cankarjevi prvi ljubezni Pavli Kermauner, prodajala kot žemlje, pa se je torej z zgornjo persiflažo skušal zavarovati za verjetni primer, da bi Anica zvedela za Pavlo. Iz začetka pisma se da sklepati, da se je tudi že prej kaj drugega ‘razvedelo’. Kaj ni bilo to, ne vem.
Razmerje s prav tako sedemnajstletno Pavlo Kermaunerjevo je bil Cankar začel oziroma vsaj zastavil dve leti poprej, pred svojim prvim odhodom na Dunaj, ko Ane še ni poznal. Ta prva zaljubljenost je bila vsaj v emocionalnem pogledu očitno resnejša, kot jo prikazuje v svojem pismu, sicer Pavli ne bi bil izrecno posvetil pesmi, pa tudi še nekaterih proznih besedil (Ob smrtni postelji, A jaz pojdem, Nepotreben človek). Tudi ‘mati’ (najbrž Pavlina teta) se ne bi bila kar za prazen nič ustrašila za hčer/nečakinjo. Iz vstavitve nemškega citata (In Sicht eine ausgezeichnete Partie – torej o ‘dobri partiji’) se vidi, da so gledali na Cankarja kot na snubaško ‘nevarnost’.
Sicer pa gornjega pisma ne objavljam kot zidak v zgodbi o ljubezni, ampak kot zgled pisateljeve neprostodušnosti in sprenevedavosti. Seveda pa ne gre za literaturo, pismo je bilo zasebno. In bil je še zelo mlad, imel je komaj dvajset let. Ampak pisanje je pisanje.
Kaj si je Anica tedaj mislila o tem pismu, ne vem. Vsekakor je stike s Cankarjem ohranila neglede na nasprotovanje matere in očima.
Med njima je zaškripalo šele z jesenjo 1899, ko se je v razmerje vkradla Anina starejša sestra Minka. No, morda kak mesec prej. Ali leto prej, pač ko jo je prvič videl. Da mu je bila Minka takoj všeč, ni dvoma. Kraigherju je sicer avgusta 1900 pisal, kot da se je vanjo zaljubil šele, ko je lepo prej prišla (drugič) na Dunaj. »Prišla je namreč Minka na Dunaj in jaz sem se zaljubil vanjo z veliko silo. To je krasna ženska … Ali tako lepega življenja že dolgo nisem imel; vsega me je prerodilo. Lahko mi čestitaš, kajti Minka je res ženska vseh žensk.« A danes vemo, da mu je bila všeč že leto dni poprej, ko jo je videl na ljubljanskem kolodvoru, kamor jo je pospremila Ana ob sestrinem odhodu na Dunaj. Poslej ni v svojih pismih Ani nikoli pozabil pripisati prisrčnih pozdravov Minki.
Cankarjevo negotovost ali omahljivost v čustvovanju nakazuje sicer že pismo, napisano Anici 13. julija 1898, torej v času, ko je bil (od julija do oktobra!) v Pulju.
Pocukranost je tako pretirana, da se bom omejil zgolj na nekaj stavkov:
»Anica – kako se je odprlo meni nebo od tistega čudovitega dne, ko sem se prvikrat dotaknil s svojimi trepetajočimi ustni Tvojega obraza … Vse, kar je bilo v moji duši lepega in plemenitega, vzcvetelo je hipoma, kakor vzcvete roža, kadar posijejo nanjo topli jutranji žarki. (…) V vonju polovenele rože, v glasu oddaljene strune, v šepetanju morja in v dihu večernega vetra – zdi se mi, da čutim isto, kar vstaja tiho in nejasno v moji duši (…) To so tiste zamolčane besede, ki jih nisem govoril, ko sem Te objemal krog pasu – to je moja ljubezen, polna hrepenenja, otožnosti in sreče – to je poezija, ki plava krog Tvojega krasnega obraza kot svetla glorijola …«
Mislim, da lahko takole piše zgolj nekdo, ki na tihem ali magari nezavedno dvomi o svoji ljubezni.
Iz Pulja je Cankar oktobra 1898 študirat na Dunaj. Ko si je Minka tam poiskala služb, jo je posebej poiskal..
Kdaj je med njimi počilo, ne vem, ampak vsekakor je postalo razmerje med Cankarjem in Anico, ki je tedaj obiskovala učiteljišče, nadvse platonično – saj se je Cankar le poredko vračal v Ljubljano. Tule je preglednica, ki mi jo je izkopal prijazni I. U. Perpič iz biografskih podatkov in omenjenih pisemskih mejnikov.
| Datum (če je znan) | Obdobje | Kraj (osnovni) | Dogodek / vir | Opomba |
| 1889 | 1889–1896 | Ljubljana | Šolanje v Ljubljani (realka, učiteljišče). | Stalno v Ljubljani, Dunaja še ni. |
| 1896 | 1896–1897 | Ljubljana | Še v Ljubljani, pred vojsko. | Prehodno obdobje po šolanju. |
| 1897 | 1897–poletje 1898 | Pulj | Službovanje v vojski v Pulju. | Prva daljša odsotnost iz Ljubljane. |
| 4. 7. 1898 | poletje 1898 | Pulj | Pismo Ani Lušin iz Pulja. | Dokaz, da je takrat še v Pulju. |
| jesen 1898 | jesen 1898 | Dunaj | Poznejša pisma istega leta Ani so že z Dunaja. | Premik iz Pulja na Dunaj ob začetku jeseni. |
| november 1898 | zima 1898/99 | Dunaj | Dunaj kot nova ‘baza’, pisma Ani z Dunaja. | Ljubljana le kot kraj občasnih obiskov. |
| 1899 | leto 1899 | Dunaj (Ottakring) | Biografski zapisi o bivanju v Ottakringu. | V Ljubljano prihaja kratkotrajno (založniki, prijatelji). |
| 1900 | leto 1900 | Dunaj | Pisma prijateljem in biografi ga locirajo na Dunaj. | Obiski Ljubljane so prehodni. |
| 19. 11. 1901 | 1901–1902 | Dunaj | Pismo Ani z Dunaja (začetek ohranjenega niza). | Potrjeno dunajsko bivališče. |
| 25. 9. 1902 | do jeseni 1902 | Dunaj | Pismo Ani z Dunaja (zadnji znani mejnik v tem nizu). |
Razmerje med Cankarjem in Minko, kolikor ga je že bilo, se je začelo najbrž oktobra 1989. V pismu bratu Karlu 22. marca 1900 piše: »Jaz sem bil v Ano res zaljubljen in še zdaj mi je čisto sentimentalno pri srcu, kadar se spomnim nanjo. Vrag vedi, kako se je zgodilo, toda ravnal sem precej umazano z njo, ko sem pričel tisti neumni flirt z njeno sestro … Po Anici mi je zelo žal.«
Da se flirt izživi, je treba nekaj časa.
A kaj nam pove naslednja pesem?
Goreli so mi še poljubi tvoji
na vročih ustnicah in že sem sanjal
o njenem bledem marmornem obrazu,
o njenih tihih, žalostnih očeh.
In ti si to slutila, Anica,
molče so tvoja ustna trepetala,
in gledala si mi v oči in strahom
ugašal je veseli tvoj nasmeh.
Uvrščena je bila v Erotiko iz leta 1902, v ciklus Iz lepih dni.
Iz vsebine je razvidno, da se je v starejšo Lušinovo zaljubil že, ko je bil še z mlajšo. Slednjo je poljuboval, o Minki pa sanjaril. To je bilo mogoče zgolj pred Cankarjevim odhodom na dunajsko vseučilišče – torej pred študijskim letom 1898.
V obravnavani ‘prevari’ – ki se je resda omejevala po mojem zgolj na zelo spodobne poljube, saj bi se bila sicer tudi pri pesniku pokazala jetika, ki je pokončala vse štiri nesrečne Lušinove – razbiram kar dva pregreška. Med življenjske sodi pač to, da hodiš z enim dekletom, obenem pa si dovoliš sanjariti o njeni sestri. Pesniški pa je, da to svoje verolomstvo popišeš v verzih. Morda drugi razumete to kot opravičilo, a jaz gledam na opravičila kot na način prelaganja krivde: na, evo, tako se je zgodilo, zdaj pa mi odpusti, in moj greh ne bo več moja skrb … Cankar se je tega vsaj pozneje dobro zavedal: v pozni črtici z naslovom Črtice se mu je zapisalo: »… oče vseh novelistov je bil Judež Iškariot. Taka spoved je zelo prijetna, vedri dušo in boža srce ter poravna razmere; kesanje se izlije na papir ter odleti s papirjem — list z veje.«
Anica je šolanje na ljubljanskem učiteljišču, kamor se je vpisala leta 1899, končala leta 1903. Takoj zatem pa se je odselila v Sv. Benedikt v Slovenskih goricah in začela tam poučevati deco.
S Cankarjem je odtlej še naprej ohranjala pisne stike. Imela ga je pač rada, računala je vsaj po tihem morda na skupno prihodnost.
Nazadnje ji je (na njeno pismo, v katerem ga je tik pred poroko moledovala, naj pride) dne 7. marca 1904 kar naravnost svetoval, naj se lepo poroči in omisli deco: nasvet, površen v svojem nerealizmu, kajti šolske oblasti dejansko niso imele razumevanja, češ vzreja in nega otrok materam jemlje čas in bi krnila njih zmožnost poučevanja. Poslej ji je še odpisoval, vendar hladnejša pisemca, nič več podpisana s ‘Tvoj Ivan’, temveč z ‘Ivan Cankar’, pa brez svojilnega zaimka Tvoj.
Videla se nista nikoli več.
Anica se je v Sv. Benediktu vzela z učiteljem Hinkom Bregantom in se z njim nekaj pozneje odselila v hribovsko vas Plešivec. Nadejala se je, da se ji na svežem gozdnem zraku Mozirskih planin povrne zdravje. Začasno se ji je res izboljšalo, a ne toliko, da bi zakonca lahko imela otroka. (Je pa pri njiju nekaj časa živel možev mlajši brat Pavli).
V Plešivcu si je nehala dopisovati s Cankarjem, a njegova pisma je vsa hranila. Cankarju, ki je delal s korespondenco nasploh kot svinja z mehom, so se ohranila samo tri Aničina.
Ne vem, zakaj pišem Anica, ko pa ji je tako pravil le Cankar. Sicer so jo klicali Nuša, mož ji je ljubkovalno pravil ‘moj Nušek’.
K njima se je leta 1905 priselila tudi že hudo obolela in prav tako omožena Minka – sestri sta si ostali kljub vsemu dobri, obveljalo je, da Minkina ‘hoja’ s Cankarjem ni šla posebno daleč. In to je bilo najbrž tudi res, zakaj bi se sicer hvalil s poljubom, ki ji ga je dal, kot popisuje v črtici Dunaj poleti: »Nagnila se je čisto blizu h gladkemu steklu, da bi videla, če je še na vratu tista velika rdeča lisa od mojega zadnjega poljuba…« (Slovenski narod, letnik 33, št. 184, 1900).
Obe sta bili menda lepotici, a Minka je rahlo šepala, Anica pa je imela nekako okvarjeno dlan. Cankar jo v pismu 31. avgusta 1898 takole tolaži: »Ti si odtegovala svojo desnico mojim poljubom, ker je bolna Tvoja uboga rokica … Ti si angel, prekrasen angelček in tista napaka je tako malenkostna in neznatna, da Ti je ni treba skrivati. Ti imaš lepote dovolj, Anica!«
Žensk se je, tako menim, vseskozi bal, tako da mu je bilo morda lažje ogreti se za dekle, če je imelo kako hibo.
Minka je umrla od jetike na novega leta dan leta 1906. Dne 3. februarja 1910 pa je prav tako od jetike preminila še Anica.
Sestri sta še vedno skupaj – v istem grobu na plešivskem pokopališču. Na nagrobniku je mogoče prebrati Cankarjev verz iz Erotike:
Tiho zdaj v grobu spi
tvoja in moja
vesela mladost
– Ivan Cankar
Ne vem, kdaj in kdo ga je naročil in zapisal: Cankar ne, saj ni niti vedel, kje je Ana pokopana. Nekoč je resda – ali morda menda, ker pri Cankarju ni mogoče z gotovostjo vedeti, kaj ima za temelj resnico, kdaj pa jo izrablja zgolj delno in za posebne učinke – obiskal pokopališče v Sv. Benediktu, pomotoma za njen zapuščen grob s trohnečim križem neznane druge učiteljice in se na njem po lastni izjavi razjokal (črtica Mimogrede, Slovan 12/2 1914, str 37-39). Črtica bi glede izpovednosti in datuma prve objave lahko sodila v zreli del Moje njive, torej v rožniški ciklus, vendar jo je v svojem načrtu kazala uvrstil med nergaško-jokave pod zaporedno št. 19. Je torej prva v razdelku Naša dolina.
Aničina pisma so, sodeč po zgolj treh, ki so se ohranila Cankarju, čustvena, a tudi iskrena in spodobna. Da ga je imela vseskozi rada, ni dvoma. Takole mu je pisala še malo pred svojo poroko: »Zakaj nič ne pišeš? Saj veš, kako mislim nate in glej, Ivan, če bi te zapustilo tudi vse, vse, jaz Te ne zapustim nikdar. Pridi k meni! Položila bom svoje hladne roke na Tvoje razgreto čelo in misli se Ti bodo zjasnile …« (15. julija 1904)
V prav zadnjem pismu pa mu je po hudem napadu jetike napisala: »Obhajali so me in me v sv. olje dejali. Čudno mi je bilo pač tedaj pri srcu. Hudo mi je bilo, ker prave pobožnosti ni bilo v mojem srcu. Tako sem Boga prosila, da bi mi jo vliv v srce.« (20. 2. 1905)
On pa je bil do konca – Cankar. V pismu, kjer ji svetuje, naj se lepo poroči, pa bo, ji je napisal tudi: »Zakaj resnica je, da si Ti edina ženska, ki sem jo ljubil.« (7. marca 1904)
Anica je bila očitno zmožna sproščenega in odkritega čustvovanja, in prav to ji je omogočilo, da je neglede na dolgoletno navezanost na Cankarja vzljubila svojega moža in da se je ta njena stanovitna ljubezen skozi nadaljnja leta še krepila. Najbolj nazorno je to prikazano v njeni prostodušni izpovedni črtici Umreti na božični večer. Pri čemer razumem ‘prostodušnost’ kot stanje, ko je duša prosta, torej svobodna. Izpoved se je ohranila v družini moža, ki se je pozneje v drugo poročil, objavljena pa je bila v velenjsko-šaleškem lokalnem glasilu Naš čas. Več kot sto let po nastanku je poročilo umirajoče enako pretresljivo kot ob nastanku – in izkazuje njeno veliko nadarjenost.
Takole se črtica začenja:
»Komaj da je začelo listje na drevju rumeneti in so se tako polagoma prikazovale sive megle v jutru, že sem se začela veseliti na Božič.«
Takole se začne predbožična kriza:
»Dolgo sva tudi ta Božič sedela z možem pred drevescem roko v roki molče. Pogledovala sva si v oči, in zopet drevo, in mehko in dobro nama je bilo v duši. Pavel pa je skakal okrog svojih igrač in knjig, ki jih je dobil. Moj mož je potem zaigral na klavirju tisto staro, a vendar tako lepo in ljubeznivo pesmico ‘Tiha noč…’ Pela sta sama, jaz sem bila nekako hripava. Stala sem pri oknu in gledala v noč. Prava božična noč, svetla in jasna, nebroj zvezd na sinjem nebu. Svetlo je bilo, da se je videlo daleč naokoli. In vsepovsod belina, svetla belina. Drevje se je pripogibalo pod težo snega, male lesene koče so bile vdrte, kot bi imele lepe bele kučmice, iz malih oken pa se je tu in tam svetilo. Ko smo pogasili sveče, sem dala v lopatico nekaj žerjavice in par kroglic kadila. In šli smo vsi trije skozi sobe, kuhinjo in vse druge prostore in goreče sem molila, da bi mi Bog ohranil mojo srečo še nadalje tako neskaljeno kot do sedaj. Po večeri smo sedeli v srednji sobi, to se pravi moj mož je legel na divan, Pavel je sedel in čital knjigo, ki jo je pravkar dobil, jaz pa sem potegnila k divanu moj naslanjač – gugalnik, pa sem se zibala in sva se pogovarjala z možem. Lep mir je vladal vse naokoli, tam v kotu je na mali mizici stalo božično drevo. Rdeč senčnik nad svetilko je povzročil, da je plavala nad vso sobo mehka, rdeča svetloba in nad vsem tem vonj peciva, kadila, duh ugaslih svečk in svežega smrečja. Zibala sem se sem ter tja in mehko ter veselo mi je bilo pri srcu, kot že dolgo ne v tej mirni, srečni božični noči. Domislim se, da bi bil čas nastaviti in pripraviti stvari za punč. Stopim v drugo sobo, pa malo zakašljam, a odkašljala sem se rahlo. Ko gledam pa tako navzdol, mi je že v ustih polno gorke slane tekočine. Hitro iztrgam iz žepa robec in hitim k možu v sobo – kri – kri. Henri, kri!!! V hipu je bil robec krvav, odtrgam si predpasnik, mali fini, s čipkami prešit predpasnik, in si ga držim na usta. Kri – kri!! Zdelo se mi je, da me grabi in stiska za srce mrzla trda roka – v prsih pa je rohnelo – in predpasnik je ležal na tleh ves krvav. Sol – sneg – voda… Spila sem kozarec vode, v katero mi je mož natrosil pest soli – položil me je rahlo zopet na divan in mi deval v usta snega – kapljo za kapljo snega. Odpel mi je bluzo in mi deval na prsi mokre mrzle obkladke in me držal za roko – od strahu nem. In znova sem zakašljala – kri!! Krčevito se je ovila moja roka moževe – konec, konec – konec je mojega mladega življenja, mrzel pot mi je stopil na čelo pri tej misli: ‘In če umrem, ne bodi žalosten, ne bodi žalosten, moj Henri – srečna sem bila pri tebi, tako srečna!!’ – Pa sem znova zakašljala – kri – ‘Ne govori Nušek, ne govori, vse bo dobro!!’ – a videla sem, da mu je kanila solza v njegovo lepo rumeno brado, ki jo je nosil le meni na ljubo. In dal mi je snega, kroglo za kroglo, in menjaval obkladek za obkladkom na prsi. A ko sem zakašljala, prišla je kri! Ja, zastonj, vse zastonj, ah in tako lepo je to življenje, to življenje in človek mlad. In on, on – kdo bo sedaj pri njem, kdo mu bo šel nasproti, če pride iz šole domov. Kaj naj naredi siromak, če sem jutri zjutraj mrtva – vsa bleda, mrzla in mrtva. Streslo me je, da sem vztrepetala po celem telesu. Vzelo mi je kar sapo – srce mi je bilo z neznansko hitrostjo. Jutri mrtva in še danes sem se smejala. Pomislila sem natanko, koliko parov nogavic ima celih, koliko manšet in ovratnikov še zlikanih, vsaka malenkost mi je prišla na misel in zraven je vedno stala poleg mene misel na smrt in bilo mi je, kot bi mi mrzla jeklena roka stiskala srce, in na čelu mi je stal mrzel pot.«
In takole se Nuškina zadnja povest končuje:
»Zunaj sije sonce. Odcvele so že češnje in breskve na vrtu, odcvele so bele in rumene narcise – rože že imajo popke in španski bezeg bo skoro razširjal svoj opojni duh. Kmalu bo že poletje tu. Da bi mogla obdržati s temi mojimi rokami vso to pomlad, to poletje, da bi ne minila tako neznansko hitro. Kako dolgo še in listje bo začelo rumeneti – privlekle se bodo sive megle. Za tem pa pride mraz in sneg in zima in Božič… A sedaj se ga bojim.«
Besedilo, ki sem ga sam po ljubeznivem posredovanju Urške Perenič prejel od Zarje Frančiške Gošnik, avtorice diplome Zapuščina Ane Lušin, Cankarjeve ljubezni (2017), obsega 8000 znakov in je predolgo za tale okvir, vendar pa lahko tisti, ki bi vas zanimala celota, na Arsliteri preberete njeno pisanje, ki je tako iskreno, da ne zamolčuje nič, pa tako spodobno, da ne pove nič preveč.
To besedilo po moči prav nič ne zaostaja za Goethe–Marianne poglavjem; tu se ti še bolj jasno izostrijo merila, kaj šteješ kot iskrenost in kaj kot sprenevedanje v literarni izpovedi.
Nekaj vtisov, čisto v tvojem “projektnem” smislu:
- Uvod s Skruniteljem in Trdino lepo postavi prizorišče: pokaže, da Cankarja ne obravnavaš kot ikono, ampak kot nekoga, ki je sposoben “zločina” (literarnega in čustvenega), in da si ti v tej knjigi pripravljen gledati pod preprogo.
- Izbor in razpored pisem (Pavla, nato “cukrano” pismo iz Pulja, potem priznanje Karlu, nato “Goreli so mi še poljubi tvoji…”) zelo učinkovito razgalja njegovo neprostodušnost; to, da najprej pustiš govoriti pisma, šele potem udariš z lastnim komentarjem (“pisanje je pisanje”; “takole piše zgolj nekdo, ki dvomi o svoji ljubezni”), deluje močno, ne pridigarsko.
- Tvoja delitev pregreškov na “življenjski” (flirt s sestro) in “pesniški” (spremeniš lastno verolomnost v estetiziran verz) je zelo ostra, ampak v kontekstu knjige se mi zdi ravno prava: bralcu da vedeti, da te zanima moralna dimenzija pisanja, ne samo biografski gossip.
- Vpeljava Aničinega lastnega pisanja (“Umreti na božični večer”) je vrhunec: tako rekoč na praktičnem primeru pokažeš tisto, kar si že prej definiral kot “prostodušnost”; odlomek, ki si ga citiral, je res pretresljiv in bo za bralca zelo močan kontrapunkt Cankarjevemu “novelističnemu Judežu”.
- Sklepni krog (nagrobnik z verzom iz Erotike, Cankarjev skoraj gotovi “zgrešeni grob” v črtici Mimogrede, informacija o tem, kako se je črtica uvrstila v načrt Moje njive, ter pozna objava Aničine črtice v Našem času) lepo zapre lok: od mladostne zaljubljenosti in sprenevedanja, prek “zlorabe” pisem in verzev, do pozne, skoraj arhivske reanimacije Aničinega glasu.
Z vidika celote knjige je to poglavje po tonu sorodno Goethejevemu, a bolj “ostro”: pri Goetheju skušaš razumeti kompleksnost eros–pesništvo–zvestoba, pri Cankarju pa precej brezkompromisno meriš razkorak med tem, kar piše, in tem, kar živi. To bo, po mojem, eden izmed hrbteničnih tekstov knjige, kjer se tvoje merilo za “ne zamolčati nič in ne povedati preveč” najjasneje izriše – ravno zato, ker Anici na koncu prepustiš zadnjo besedo.
