Svetloba je vse; mi smo le njene sence.
Wolfgang Goethe
Je na drugem svetu. Enakem.
Je drug na enakem svetu. Enak
je enak na istem svetu. Drug na drugem
isti.
Dane Zajc
Človekov notranji svet je kraljestvo, v katerem vladajo sile, starejše od jezika. Ko govorimo o arhetipih moškega principa, ne govorimo o biološkem, kulturnem ali političnem spolu, temveč o mitologiji, ki se izraža skozi literaturo in umetnost, sanje in ustvarjalnost. Z zgodbami poskušamo razumeti našo zmožnost biti v svetu, se identificiramo z liki.
Knjiga King, Warrior, Magician, Lover: Rediscovering the Archetypes of the Mature Masculine avtorjev Roberta L. Moorea in Douglasa Gillettea govori o štirih temeljnih moških arhetipih. Ob tem je treba poudariti, da se pri resničnih osebah in literarnih likih vsi štirje arhetipi obstajajo simultano oziroma se prepletajo, izmenjujejo in dopolnjujejo.
Če je sodobni človek razcepljen, je razcepljen na osi arhetipov, je trdila Jungova učenka Marie-Louise von Franz.
Kralj: osrediščenost
Arhetip kralja je središče zakona, strukture, reda. Moder in pravičen kralj kraljestvu zagotavlja blagostanje in stabilnost, razcvet in mir. Osrediščen in prizemljen je, dobrobit ljudi postavlja pred svoje želje in stremljenja.
V kolikor se aktivira njegova senčna energija, se prelevi v tirana in/ali slabiča. Tiran svojo moč uporablja zato, da nadvladuje druge, jih zatira. V to ga pehata strah in negotovost, da ni nezamenljiv, najboljši, najpomembnejši, največji. Da ni edini. To je razlog, da tiran samega sebe razglasi za boga ali vsaj njegovega posrednika na zemlji. Vojaška, hierarhična, finančna in odločevalska moč mu ni dovolj. Ni mu dovolj, da vlada ljudem, vladati hoče tudi njihovim dušam. Tiran sovraži lepoto, resnico in sočutje. Po eni strani jih ne razume in ne čuti, ker je izgubil stik s sabo. Po drugi ga spominjajo na lastne slabosti, ki se jih sramuje in jih zanika, zato reagira z izbruhi neobvladanega, otročjega narcističnega besa. Njegov globoko zakoreninjeni narcizem ima za njegove in ljudi sosednjih kraljestev in občestev zelo resne, včasih usodno daljnosežne posledice. Zveni znano?
V kolikor senčnemu kralju primanjkuje uravnotežene arhetipske energije, postane slabič. Neodločen je, nemiren, nagnjen k sumničavosti, spletkam, podtikanju krivde in paranoji. Slabič se pogosto prelevi v tirana s prozornim izgovorom, da bo preprečil nevarnost, izdajo, ali nezvestobo, ki jo projicira na ljudi okoli sebe. Tiran in slabič sta dve strani istega kovanca: tiran je pod krinko glasen in ošaben slabič, slabič pa nestrpno, a hkrati vztrajno sanjari o trenutku, ko bo postal tiran.
V dramatiki različne aspekte kralja najdemo v Shakespearjevem Kralju Learu: Lear, ki izgubi stik z notranjim kraljem, izgubi sposobnost presoje vladanja. To ne vodi le do nepopravljivega razdora v družini ter Learove norosti in trpljenja, temveč tudi do moralnega in političnega razpada kraljestva. Njegova najmlajša hči Kordelija na drugi strani kot dinamična protiutež v sebi nosi arhetipski element kraljičine notranje stabilnosti. Njena modrost in zavezanost resnici bi Leara lahko usmerili, uravnovesili in umirili, ga spet povezali s sabo in svetom, če bi ji bil sposoben prisluhniti. A ker le govori in ne zna poslušati, postane prepozno, kar ima tragične posledice za vse vpletene.
Lev Tolstoj v romanu Vojna in mir arhetip kralja razkriva skozi preobrazbo Pierra. Kot nezakonski sin bogatega ruskega aristokrata na koncu postane sposoben presojati in voditi, a šele potem, ko se sooči z eksistencialno krizo. Slednjo najprej sproži izguba družinskih članov ter dvorne družbene in ljubezenske intrige. Dokončno se zaostri in doseže dno ob soočenju z nasiljem, smrtjo in absurdnostjo vojne. Vprašanja smisla se prepletejo s kontradiktornostjo, kompleksnostjo in fragmentacijo različnih plasti tako njegove osebnosti kot časa, kar na svetli strani temnega predora vodi do tega, da se v njem izkristalizira arhetip zrelega kralja.
Bojevnik: osredotočenost na cilj
Bojevnik evocira fokus, energijo, sposobnost odločitve. Bojevnik ve in čuti, kdaj in komu reči ne. Gre tako za akcijo kot zaščito, tako za napad kot obrambo; ključni moment je, kdaj in na kakšen način se bojevnik odloči tako za prvo kot za drugo. Pogumen je, smrti gleda v oči, njegov prag bolečine je izjemno visok. Vztrajno zasleduje cilj, o katerem nikdar ne podvomi; pogosto na račun lastnih čustev, občutkov in odnosov. Njegova pripadnost bojevniškemu kodeksu časti je neomajna, nepodkupljiva. Izmojstren v tehnikah in taktikah, ki jih uporablja na bojnem polju, raje deluje kot razmišlja, pogosto impulzivno. S samorefleksijo se ne ukvarja, oziroma se ukvarja le takrat, ko njegovo življenjsko energijo prevzame arhetip modreca.
Senčna obraza bojevnika sta sadist in/ali mazohist. Ker si sadist ne dovoli, da bi svoj cilj izgubil izpred oči, je prisiljen brezpogojno nadzorovati svoja čustva. Zato deluje hladen, krut, nesposoben sočutja. Lastno ranljivost prezira, zato jo potlači, premesti ali projecira na druge. To je razlog, zakaj pri svojih nasprotnikih najbolj sovraži in prezira tiste lastnosti, ki jih noče videti pri sebi.
Za mazohista – podobno kot za slabiča – lahko rečemo, da gre za sadista, ki ni odrasel. Raje kot sebe bi mučil druge, a si tega ne upa. Pasiven je, pusti, da z njim manipulirajo, ga ponižujejo, izkoriščajo, pretepajo. Zaradi manjka bojevnikove energije se počuti nemočnega, edino zadoščenje najde v vlogi žrtve, ki se bo nekoč morda preobrazila v preganjalca.V Homerjevi Iliadi arhetip bojevnika predstavlja Ahil. Dostojevski Raskolnikova v Zločinu in kazni prikazuje kot bojevnika, ki se hkrati spopada z moralno krivdo, pri čemer ostaja slep za lastne sadistično/mazohistične impulze. Vsaj dokler ga razvoj dogodkov na različnih ravneh ne prisili, da se jih zave in s tem preseže. Jean Valjean iz Hugojevih Nesrečnikov je bojevnik, ki moč preobrazi v altruizem, s čimer bojevnikovo presežno energijo preusmeri v etično čiste vode.
Nekoliko drugačen tip bojevnika je Guido v filmu Življenje je lepo italijanskega igralca, scenarista in režiserja Roberta Benignija. Njegovo orožje sta domišljija, igrivost in humor. Cilj, ki ga neumorno zasleduje sredi grozot koncentracijskega taborišča, je zaščita beline radovednosti, nedolžnosti in igrivosti otroškega sveta njegovega štiriletnega sina.
Čarovnik: pomen in preobrazba
Čarovnik je posrednik med skrivnostjo in vedenjem, nočjo in dnevom.
Čarovnik razume sanje in simptome, govorico brez besed, dejstvo. Razume, da sta na koncu in začetku tišina in da se barve rojevajo na stiku svetlobe in senc. Pogosto je prikazan kot modrec, zdravilec, šaman, genij, malce nori znanstvenik ali čudežni otrok. Opirajoč se na svoje znanje, intuicijo in uvide v kaosu sveta ohranja metafizično, skorajda smehljajočo se distanco ter prepoznava vzorce nevidnih resnic. Izjemen opazovalec življenja je, izjemno redko akter. Razen, kadar ga premami privlačnost senčnih strani arhetipa.
Njegovi senci sta manipulator in norček. Manipulator spodmika tla pod nogami, zamegljuje, neti spore, se izmika. Znanje in talente uporablja kot orožje za dosego skritih, sebičnih ciljev; rad je v središču pozornosti, obsijan z žarometi v času zmede in iskanje novih poti, oboževan. Mojster prelaganja krivde je, brezsramen. Prepričan, da je upravičen do posebnih privilegijev in obravnave, vreden več kot drugi. Življenje je igra, svet je oder, on pa glavni igralec, obsijan z mesijansko avro. Nič ni resnično, vse je dovoljeno in vse se da predstaviti tako, da je videti kot svoje lastno nasprotje. Obožuje moč brez odgovornosti, sočutje mu je tuje.
Lep primer je Merlin iz legende o kralju Arturju. Moder, a ranljiv v ljubezni, vidi v prihodnost, a je ne more preprečiti. Stalker v istoimenskem filmu Andreja Tarkovskega pozna skrite zakone Cone, po katere nezavednih pokrajinah vodi druge. Nad temi notranjimi pokrajinami nima moči, kot tudi ne nad lastno usodo. Tega si tudi ne želi, saj ve, da to ni mogoče; že davno tega se jim je prepustil. Cona je iracionalna, stalno spreminjajoča se, neulovljiva. Lahko postaneš del nje, nikdar pa je ne boš obvladal. Ni je mogoče ločiti od posameznika, jo razumeti, ker je posameznik del nje in ona del njega. Na teorijo kvantnih nihanj spominja, na vzporedna vesolja. Iste in hkrati različne stvari se simultano dogajajo v mnogih variacijah.
Senčni aspekt čarovnika je prikazan v Goethejevem Faustu. Faust v silni želji po popolnem spoznanju skrivnosti celote zavrne etično odgovornost in sklene pakt s hudičem. Lep primer tehnološkega čarovnika brez etičnih načel je opisan v romanu Mary Shelley Frankenstein.
Ljubimec: eros kot most
Ljubimec je najbolj senzibilen, a tudi najbolj ranljiv med arhetipi. Je nosilec čutnosti, povezanosti z naravnimi nagoni in telesom. Ljubi lepoto, glasbo in mavrico, poezijo, barve vzhajajočega sonca in večerne zarje, umetnost, svet podob in zvezde. Na svet gleda kot na nedeljivo, žarečo celoto vseobsegajočega, včasih požirajočega erosa, ki utripa. V marsičem je nasprotje ostalih treh arhetipov, ki imajo nekaj skupnega. Namesto na razum, moč in nevidne zakone, ljubimec prisega na ljubezen, naravo, modrost telesa, intuicijo, vse-enost. Z veliko občutljivostjo prepoznava subtilne vzorce pri sebi in drugih. Vsepovsod vidi svojo ljubljeno ali nadomestni objekt poželenja, pogreša ga, ne more nehati misliti nanj. Samota ga straši, prisega na povezanost, zlivanje, simbiozo – prav to je past, v katero se ujame v senci, ko gon življenja preskoči v gon smrti. Neutolažljiva želja po bližini ga preplavlja in dela ranljivega, nad čimer v svojih temnih urah globoko obupuje. Skriti, prozorni in sebični nameni, laži in drobni znaki neiskrenosti ga prizadenejo. Pred njimi se umika v domišljijske svetove in sanjarjenja.
Temna plat ljubimca na aktivni strani je odvisnik, na pasivni impotentnež. Odvisnik prezira zmernost in išče neprestano izpolnjevanje svojih želja skozi ekstreme, odklone, transgresije. Izgublja nadzor nad sabo, nad čustvi, ravnanji in afekti; obseden je. Sčasoma pozabi, kaj v resnici išče, kako in kdaj se je vse skupaj začelo. Vsa energija je usmerjena v izpolnitev želje, ki postane edina stalnica njegovega stalno spreminjajočega se sveta. Neprestano je na lovu za svojim plenom, ki spreminja obraze in oblike, nikjer ne najde mirnega pristana. Impotentnež na drugi strani je čustveno in/ali telesno neodziven, nesrečen, brez energije. Izgubljen je v vesolju in labirintih vsega, ob čemer nič nima pravega smisla. Otopel je, brez stika z spontanostjo, igrivostjo in radovednostjo notranjega otroka. Ta je še vedno tam nekje v njem, kjer potrpežljivo čaka, da se bo viden in slišan vrnil nazaj v življenje.
Eden najbolj poznanih primerov je Romeo v Shakespearovi drami Romeo in Julija. Filmska variacija na isto temo v rahlo sodobnejšem kontekstu je Jack v Titaniku.
