Miriam Drev: Po poti se je zvečerilo. Maribor: Založba Pivec, 2024.
Pesnica, prevajalka in pisateljica Miriam Drev je v svojem novem romanu izpisala kompleksno zgodbo, ki razkriva veliko problematik. Delo bi lahko povezala z njeno pesniško zbirko Zdravljenje prednikov, ki je bila leta 2023 nagrajena z Veronikino nagrado. Obe knjigi namreč načenjata temo prednikov in njihovih odnosov do življenja. Ne nazadnje pa nam Drev zelo nazorno prikaže antropološki etnološki vidik polpreteklega časa skozi oči glavne junakinje Lucie. Bogati so zlasti opisi interierja domovanja babice Tince, pri čemer pisateljica upošteva umerjenost protagonistke, ki se po preselitvi na Škotsko zelo mimobežno, hipno obregne ob opremljanje novega življenja protagonistke, ki se nato iz navideznega raja skupaj z otrokom izseli. V bistvu zbeži in ti trenutki se žanrsko mešajo s trilerskimi prvinami. Kot ta bi bilo res že vnaprej samo začasno, pod pritiskom impulzivno vnašanje reči v bivanje na Škotskem. Zelo jasno nakazano je, da avtorica sledi psihičnemu stanju protagonistke in njenim miselnim tokovom in zaznavam opazovanja.
A tu se zelo dobro stvari začnejo zapletati – nešteto lukenj, pisateljica jih imenuje vrzeli, se začne kazati kot pomembne razpoke, ki se morajo počasi začeti celiti. Glavna junakinja začne svoje življenje krpati in braniti, ko že postane mati. Povedno zasnovana problematika ima tako opraviti z nasilnim partnerjem, ki je nakazan kot narcis, nasilnež, manipulant, skratka nekdo, ki si želi svet podjarmiti na vse ali nič.
Intenzivno nizanje poti reševanja se vešče stopnjuje, sam ritem je zelo dobro ujet, kot da bi brali verzificirano prozo. A čeprav Lucia reši sebe in otroka, se njeno življenje obrne v sestavljanje in iskanje napak iz samega jedra življenja, predvsem v primarni družini. Roman je mogoče brati kot gibanje na vrtiljaku, ko je Lucia v bitki z vase zagledanim Alecom – družinski odnosi so tisto, kar je glavno osebo ves čas preganjalo, jedro pa je rušenje stereotipa o cankarjanski materi. Preživeti in izpisati to travmo, ni preprosto. Po poti se je zvečerilo pa uspe tudi to – Luciino celjenje notranje praznine. Površnih in težavnih odnosov z materjo pa se ne želi znebiti, ampak jih razumeti in odpustiti. In to je ena od osrednjih niti tega premišljenega in hkrati čutno izpisanega dela. Vsaka kamrica, če parafraziram avtorico, potrebuje svoj prostor in zapolnitev. Velik pomen ima torej nasilje, ki se kaže v več oblikah – najsi bo psihično, fizično, ekonomsko, spolno, vojno. Vse to se kaže zlasti v bližjih odnosih: bližje kot so ji osebe v romanu, bolj je mogoče raniti. Ne, ta roman nam v marsičem ne prizanaša. Čeprav je osrednja likinja moralna, bežno je denimo omenjeno vegetarijanstvo – ne nazadnje je Miriam Drev v soavtorstvu napisala prvo vegetarijansko kuharsko knjigo pri nas, je pravična, svetovljanka, ji pač v njenem življenju nič ni prizaneseno, kaj šele podarjeno.
Svetla točka so tudi stranski liki in likinje, pri čemer nihče ni postavljen površno. Pred nami se izpisujejo pomembne zgodbe ljudi, ki so Lucii stopili na pot. Taka je denimo babica Tinca, za katero se zdi, da drži in vzdržuje vnukinjino življenje tudi po svoji smrti, saj o njej nastane posamična zgodba in celostna podoba ženske, ki je, ne glede na težke trenutke, v katerih je živela, ohranila dostojanstvo in željo po življenju. Pri tem bi poudarila pomemben motiv čevlja, ki je že na sami naslovnici in vpliva na Tinkino odločitev o življenju, ko se je pozimi neprimerno obula in posledično zaradi padca umrla. Čevelj prav tako Drev spretno uporabi še naprej, ko ga predstavi kot opomin in znak »dediščine«, ki spremlja Tinco. Pa npr. rušenje napačnih predstav o tujcih, pri čemer nam prikaže lik Indijca Dipaka in primerja predstavi o »zahodnem« in »vzhodnem« svetu. Obenem pa pogovori z Dipakom spominjajo na modrost prej omenjene babice Tince. Kot da se Dipakov in Tincin svet spajata skupaj – prav tu ima roman močno duhovno plat.
Velik pomen v obravnavanem romanu nosi čas in vse njegove t. i. vmesne dobe, ki za Lucio lahko pomenijo nujne hitre odločitve ali daljše, ležerne razmisleke. To so pasusi, v katere lahko ubeži z smiselno umeščenimi digresijami. Vsak od njih nosi primerno slogovno izražanje, ki je bogato, spretno in jezikovno dodelano. Zaznati je vzdušje, letne čase, v katerih najdemo bravurozne orise neba in pripravljanja na veter, približamo se obdobju nekje v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, v katerega se lahko dodobra vživimo. Prav tu pa pomembno mesto dosežejo mesta, svet, in njeno delo, ki ga Lucia kot vešča prevajalka dobro obvlada. In jo vse to preklapljanje iz enega jezika v drugega počasi že utruja, kot ubesedi v odlomku, v katerem je zaslediti, kako hitro lahko nekdo postane lutka velikega ustroja, ki ga je mogoče umestiti kamorkoli po svetu. In ta eksistencialna problematika intelektualke kaže na to, da je delo zastavljeno tudi filozofsko.
Miriam Drev je roman Po poti se je zvečerilo izpisala odlično. V njem je najti denimo Škotsko, Slovenijo oziroma Jugoslavijo, del Švice, Libanon idr., gre za svetovljanstvo, ki ima za posledico tudi pripisovanje pomena, ki ga pisateljica daje jezikom. Ta svet pa je tudi znotraj Lucie, ki mora odkriti in zakrpati samo sebe. Mogoče pa marsikatera bralka najde tudi sebe in možnost, kako preživeti sodoben čas sredi neštetih pritiskov in spominov. To je tudi družbeni roman, ki odpira mnogo razmislekov, ki se porajajo med branjem. Pa naj bo namig na gibanje za pravice žensk ob spolnem nadlegovanju, o vojni ali o številnih zamolčanih zgodbah žensk.
