Hoja po oblakih je prvi roman izpod peresa Mirjam Dular. Je lucidna in tekoča pripoved z občutkom za jezik, ki nas brez dramatiziranja popelje skozi najobčutljivejše nianse pristnih medsebojnih odnosov. Hkrati je tudi eno redkih besedila, ki se dotikajo vprašanj staroverstva pri nas. Skozi pripoved postopno gradi mozaik simbolov in nam z očmi glavnega junaka Davida odkriva dojemanje našega bivanja na treh ravneh – imaginarni, simbolni in realni. Roman se je leta 2022 uvrstil v finalno peterico literarnega natečaja ob dvajseti obletnici založbe Litera.
Vprašanja in odgovori v nadaljevanju nas bodo popeljali skozi ustvarjalni proces oblikovanja romana Hoja po oblakih in razmišljanja avtorice Mirjam Dular ob in po nastanku romana.
Lilijana Homovec: V življenju glavnega protagonista Davida so pomembne tri ženske, mama, njegova prva »prava« ljubezen Tatjana in Kora, sedanja partnerka in žena, mama njegovega sina. Iz besed, ki opisujejo bližino med Davidom in mamo, odnos med njim in obema ljubljenima ženskama, tudi iz erotičnih prizorov veje nekaj lepega, dobrega, tako kot pravzaprav iz celotnega romana puhti hvalnica življenju. Kaj je bilo glavno, kar je Davida po letih zavestne osame po smrti Tatjane, njegove prve ljubezni, in njunega otroka, ponovno potegnilo v življenje?
Mirjam Dular: David je, kot ugotavljaš, pravzaprav zavestno ohranjal svojo osamo oziroma se je po toliko letih preprosto privadil nanjo, na svoje samotno prebivanje, vegetiranje. Človek se vsemu privadi, tudi samoti, ali pa si samoto, samost celo izbere. Iz stanja sprijaznjenosti je Davida nazaj v življenje potegnilo po naključju, ko je na sodelavčevi zabavi spoznal dekle Koro. Zabav se sicer ni udeleževal, takrat pa je šel, ker ga je sodelavec, s katerim sta se preprosto človeško ujela, potem ko sta bila neprostovoljno nameščena v isto pisarno in tam vsak dan obsojena na družbo drug drugega, vztrajal pri vabljenju Davida na zabavo.
LH: Vonj, barve, besede in oblike iz Davidovega otroštva vedno znova in na različne načine vdirajo v njegovo sedanjost. Kot nekakšen povezovalec teh dveh svetov se v romanu pojavi Matjaž, ki ga David sreča po naključju in se v želji, da razišče dedkovo zapuščino, potrudi, da se z njim takorekoč spoprijatelji. Na tem mestu se začneta prepletati dve zgodbi, Davidova zgodba in pripoved o starodavni religiji, ki je dotlej tlela nekje znotraj Davida, saj jo je v otroštvu nezavedno sprejel od svojega dedka. Koliko raziskav in študija je bilo potrebnega za tak subtilen preplet dveh popolnoma različnih načinov dojemanja sveta? Na kakšen način si se lotila tega dela?
MD: Precej. Precej študija je bilo potrebnega, veliko premišljevanja, preverjanja – predvsem navzkrižnega preverjanja same sebe, če se to, kar sem ravnokar napisala, ujema oziroma ustreza tistemu, kar sem napisala petdeset strani nazaj ali kar nameravam napisati v enem od naslednjih poglavij.
Verjetno me tovrstna premišljevanja spremljajo že zelo dolgo, da ne rečem od nekdaj, in je morda kar malo samo po sebi umevno, da sem jih vključila v roman, v katerem sta – kot si označila, naslovljena dva različna načina dojemanja sveta – ki sta ju junaka David in Matjaž »posvojila« in sta se začela sama pogovarjati med seboj.
»Od nekdaj« – to je nadvse prikladna fraza, kajne – me je zanimalo, kako razumeti svet, tako kot najbrž to zanima tudi druge ali vsaj veliko večino drugih ljudi.
Znanost in vera sta razumljeni kot dva tipična, diametralno različna ekstrema dojemanja sveta, ki pa se vseeno prepletata, kot je izpostavila tudi avtorica spremne študije k romanu.
Sama sem standardno religijo, tako kot velika večina najine generacije, spoznavala od malega. Kot sem tudi okolico, svet, Zemljo, poskušala spoznavati, razumeti dogajanja v naravi. Marsikaj sem se naučila v času študija.
Vprašala si, na kakšen način sem se lotila dela. Doma imam precej veliko knjižnico, knjige vseh vrst namreč kupujem ves čas, tako da sem kar nekaj prikladnega gradiva, ki se je tekom dela pokazalo kot ustrezno in koristno, imela že doma, pri roki. Besedilo romana je nastajalo v moji glavi, podrobnosti, ki jih v dialogu razvijata glavna junaka, pa sem pogosto naknadno, celo po večkrat, preverjala na različnih mestih in na različne načine, predvsem zato, ker kljub fiktivnosti romana nisem želela pisati napačnih trditev. Ne želim zavajati. Vsekakor pustim in želim pustiti domišljiji prosto pot, želim, da kot bralec poletiš z menoj – vendar pa nikakor ne tako, da bi govorila nekaj neresničnega glede nečesa, kar je evidentno dejstvo, če to ponazorim z banalnim primerom: napisala bom »Zajec teče po tleh.« Ne bi se želela zmoti in zapisati: »Zajec frči po zraku.«
LH: David je visoko izobražen, je zagovornik znanstvenih konceptov, a kljub temu se skozi vse svoje življenje na tak ali drugačen način dotika in zanima za starodavne kulture in verovanja. Z idejo, da razume, kako deluje, je gradil svojo postmoderno predstavo sveta v središču s posameznikom in njegovim navidezno neomejenim razumom. A ljubezni do narave in harmonične povezanosti z njo ga je naučil dedek, veliko preden se je tega tudi zavedel. David vedno močneje sluti, da je dedek poznal stare oz. pra-religije. Kakšen je tvoj odnos do te teme, do starodavnih verovanj, glede na to, da imaš znanstveno ozadje?
MD: Moj odnos do tega je pozitiven, nekaj med nostalgijo in hrepenjenjem, kot da me usmerja globoko shranjena, iracionalna želja po pravljicah. Predvsem pa se mi tema zdi skrajno zanimiva, stare kulture me močno privlačijo, vključno z njihovimi verovanjskimi sistemi in drugimi metafizičnimi nadstavbami. Arheološki »sajti« so med mojimi najljubšimi potovalimi destinacijami.
Ne glede na racionalne, naravoslovne osnove, ki jih imam za smiselne, jih sprejemam in seveda usmerjajo moje življenje, nikakor ne podcenjujem pomena drugih osnov, ki morda vodijo in usmerjajo življenje drugih ljudi. Bistveno dalj časa je namreč človeška kultura obstajala brez znanstvene vednosti, kot je dolga sodobnost, v kateri prosperiramo z njo. Mislim na znanje, ki »stoji«, kot pravimo, na vedenje, pridobljeno z rigorozno raziskovalno metodo, temelječo na dokazih, na ponovljivosti.
Zanimivo je, da so bila starodavna verovanja praktično vsa, v res veliki večini, in to na vseh koncih sveta, osredotočena okrog božanstva Sonca. To je pravzaprav povsem razumljivo, da ne rečem naravno in pričakovano – v smislu, da bi bilo kvečjemu čudno, če ne bi bilo tako. Znanstveno znamo konkretno, podrobno razložiti tako procese v zvezdi, kot je Sonce, kot vlogo Sonca za življenje in obstoj človeka šele krajši čas, to znanje se je zbiralo, razvijalo preko zadnjih le nekaj sto let. Naši predniki pa so že pred več tisoč leti izkustveno ugotovili, da od Sonca prejemamo toploto in hrano, torej najpomembnejše za naš fizični obstoj, tudi če tega niso neposredno tako poimenovali, in povsem naravno je, da je človek občudoval Sonce in da je upal in prosil, ga prosil – molil – da se bo, potem ko je izginilo bodisi ponoči bodisi podnevi za oblaki – ponovno prikazalo.
Zdi se mi, da so bila starodavna verovanja – dokler niso religije postale institucionalizirane in zlorabljene – prijazna, koristna, tudi poučna.
LH: V romanu na strani 114 preberemo Matjaževo misel: »Največji izziv življenja je uspešno uravnovešanje dvojnosti telesa in duha.« Kako to uravnovešanje uspeva današnji družbi kot celoti? Se sploh zavedamo te dvojnosti?
MD: Mogoče bi bilo še najboljše, če se je ne bi zavedali in samo živeli, koherentno, enotno, nerazdvojeno. Takoimenovani duh prihaja iz telesa, človek ga proizvede, in v osnovi gre za enost, enotnost. Razdvojitev smo naredili mi sami, ljudje in jo tudi vzdržujemo. Namerno delimo, govorimo npr. o duhovni in materialni hrani. Slednje je – vsaj v našem delu razvitega, zahodnega sveta – preveč. To je jasno vidno, saj nas je npr. tudi v Sloveniji zelo veliko prekomerno prehranjenih. Govorimo pa, da je duhovne hrane premalo. Ne vem, če je to res, mislim, da ne, da je tudi takoimenovane duhovne hrane nedvomno dovolj – na primer literatura, ogromno je danes na voljo res kvalitetne poezije, slovenske, tuje, v originalnih ali prevedene, da ne omenjam vse čudovite glasbe, do katere lahko pridemo res brez težav, v različnih oblikah in na različnih medijih, tudi zelo poceni ali celo skorajda brezplačno. Lahko bi naštevala še druge oblike umetnosti. Vendar pa tako kot pri hrani hitro podležemo instant prigrizkom in pri drugih materialnih rečeh takim ali drugačnim poceni ponaredkom, se tudi pri duhovni hrani človek zlahka zadovolji z instant rešitvami, od TV z reality showi naprej. Menim torej, da je tudi kvalitetne duhovne hrane dandanes nedvomno dovolj – se je pa včasih potrebno zanjo malce potruditi.
Pomembno pa ni le to, da je vsega dovolj, ampak tudi, da imamo možnost izbire, da vsak od nas lahko sam izbere tisto, kar ga izpopolnjuje. Pišem drugi roman, ki se bo delno dogajal v preteklosti, nekaj generacij nazaj in nekoliko preučujem te pretekle oz. polpretekle razmere – rečem lahko le to, da so naše sedanje razmere resnično neprimerljivo bolj »user friendly«, človeku prijazne, kot je to bilo v časih naših dedov in pradedov – in to veliki večini ljudi, za veliko večino reči, ne glede na razlike med sloji v vsakokratni družbi.
Ob vseh dognanjih, do katerih je človeštvo že prišlo, ob vsem znanju, ki ga imamo, tehnologiji, s katero razpolagamo in nam olajšuje življenje – so nam dandanes pravzaprav dani odlični pogoji za uravnovešenost na vseh področjih. A ker smo tudi družba, ki prisega na svobodo, na svobodno odločitev, kar se povezuje s prej omenjeno možnostjo izbire – ni načina, da ne bi tisti, ki se ne želi odločiti za uravnovešenost, tudi ostal neuravnovešen.
LH: Celoten roman nas napotuje na krožnost in večno vračanje življenja, na kar nas spomni tudi zapis Silvije Žnidar v spremni besedi, ki pravi, da nas na to še posebej opominjata skoraj pravljično prvo in zadnje poglavje v romanu, ki delujeta kot nekakšen tematski »programski« oklepaj romana. Nam lahko pojasniš to zanimivo formulacijo »programski« oklepaj?
MD: Formulacija tega »oklepaja« je zrasla na zelniku piske spremne študije in pri izrazu nimam niti najmanjših zaslug, mi je pa strašno všeč. Sama sem ti dve poglavji poimenovala predpoglavje in popoglavje. Predpoglavje je nastalo povsem spontano, »prisililo« me je, da sem ga zapisala, potem se mi je pa zdelo, da je potrebno še popoglavje, torej zaklepaj. Tudi popoglavje se je potem zapisalo brez večjega napora, sem ga pa dosti več popravljala in dodelovala v primerjavi s predpoglavjem.
Strinjati se moram z avtorico spremne besede, da sta ti dve poglavji drugačni, tudi drugače napisani, Žnidar je uporabila oznako »pravljično«, ki mi je prav tako všeč. Zanimivo je morda tudi to, da sem se ves čas zavedala drugačnosti oklepajskih poglavij. Z urednikom sva premlevala, ali se ju dejansko vključi v roman ali ne. Na koncu je padla odločitev, da ostaneta. Vendar pa se mi je zdelo nujno pokazati njuno različnost in zato sta ti dve poglavji v knjigi izpisani v drugačni vrsti pisave kot so poglavja romana, v drugem fontu.
LH: V odlomku romana Hoja po oblakih na strani 202 preberemo: »Vsako posamezno fizično telo umre, organizirani sistem se iztroši, organska snov mora razpasti, a vsi, ki so človeka poznali, še posebej pa tisti, ki so ga imeli radi, na primer člani njegove skupnosti, se bodo spomnili nanj in vsako spominjanje je nadaljevanje njegovega življenja, kot da bi še eno vlakno podaljšalo vrv ped dlje. Ko umre naslednji član skupnosti, se bo tudi njega nekdo spominjal, s tem pa posredno onega prejšnjega in tako naprej in naprej, dokler se sčasoma spomin na prvo umrlega člana skupnosti ne bo razredčil do te mere, da bo postal nerazločljiv, kakor vrv, ki je tam nekje daleč na začetku, na levi strani, že sprhnela. Skozi stoletja se previjamo drug v drugega.« Zgornji odstavek je pravzaprav pojasnilo naše večnosti, večnega obstoja preko vseh, ki se nas spominjajo. Lahko komentiraš mojo trditev?
MD: Hm. Ne gre za utemeljitev večnosti. Človek kot posameznik, teh približno nekajkrat 10^27 molekul (vir: ChatGPT), torej nekaj milijard milijard milijard molekul, začasno organiziranih v moje telo, se bo po moji smrti raztrosilo naokrog in nikoli več ne bodo iste molekule organizirane enako. Nikoli več, po moji smrti, ne bo več mene, iste, in z enakim razmišljanjem. Tako pač je: posameznik umre.
LH: Posameznik torej ni večen. Kaj pa materialna večnost ali pa kontinuiteta vsega življenja na Zemlji, oziroma večnost vsakega posameznika, ki svoj genetski material prenese na potomce v procesu reprodukcije (v procesu kateregakoli načina razmnoževanja)?
MD: Bistveno bolj dolgoživ od posameznika – še vedno pa daleč od večnosti – je obstoj posamezne biološke vrste, npr. nas, mislečega človeka. En del te – kot rečeno, zelo končne večnosti, torej naše končnosti, ne naše večnosti – nekaj generacij, kolikor se jih posamezen človek spominja – je tista kvazivečnost, o kateri razpredam v prej omenjenem odlomku. Gre bolj za tolažbo kot za utemeljitev.
Seveda, geni se prenašajo od staršev na potomce, ampak vsak organizem je samosvoj. Vsak lahko živi le svoje življenje. Mislim, da je bolj pomembno, kot računati na večnost, živeti sproti, čim bolj polno izkoristiti vsak trenutek življenja, ki nam je dan, da bi bilo nam, in tistim okrog nas, čim lepše.
Ampak, ob vsej naši končnosti: na velikansko srečo pa je naša domišljija lahko takorekoč brezkončna.
LH: Pa nadaljujva razmišljanje o končnosti in neskončnosti vsega, o končnosti in neskončnosti vesolja na primer. Trdimo, da ima vse, kar ima začetek, tudi konec. Govorimo o začetku vesolja z velikim pokom, po prej omenjeni predpostavki ima vesolje tudi svoj konec. Če najino prejšnje razmišljane predstavimo kot večni obstoj energije posameznika, ki je pustila sled v posameznikih za njim in večne materije, ki se bo ohranila v DNA bitij v prihodnosti, je vse na Zemlji večno. Prav tako je večna tudi Zemlja, ki bo po svojem koncu, nekje v vesolju pustila svojo sled in enako lahko trdimo za vesolje samo. Torej je vse, kar mi imenujemo konec, pravzaprav začetek nečesa. Lahko to moje razmišljanje še malo bolj povežeš s pogledi stare religije v Posočju?
MD: Strinjam se, masa in energija se v vesolju ohranjata, in topogledno lahko govorimo o večnosti. »Vsak konec je nov začetek« in pogledi stare religije … Pri tem bi najprej rada poudarila, da nisem ne zgodovinar, ne arheolog, ne religiolog ali kak drug strokovnjak za to področje. Moj roman je fikcija.
Od tega, kar pa sem prebrala o staroverstvu, se naučila v Medveščkovih knjigah – če je to verovanje res obstajalo – bi izpostavila zelo zanimiv koncept nadaljevanja življenja, namreč da se človekovo življenje po smrti nadaljuje v drugem bitju, tipično v živali, npr. ptiči so bili precej priljubljeni, in da si to obliko celo človek sam lahko izbere. Tudi to mi je bilo simpatično, da naj ne bi »priznavali« pokopališč ali hodili na grobove mrtvih, saj je v grobu le mrtvo telo, medtem ko pokojni ostane v našem srcu, to je v naših spominih, torej je z nami ves čas in povsod, če mislimo nanj, nikamor nam ni treba hoditi, da se virtualno »srečamo« z njim.
LH: Ko sem brala Hojo po oblakih, sem naletela na izraze, ki jih nisem poznala, nikoli prej se nisem srečala z njimi. Nisem vedela, kaj pomenijo. Tak izraz je tročan. Nam lahko na primeru pojasniš pomen tega pojma?
MD: Tročan je Medveščkov pojem za označevanje trojnosti. Spet bom ponovila, da nisem strokovnjakinja za staroverstvo. Trojnost je dokaj enovit pojem praktično vseh verstev, najpogosteje se ponavlja trojnost pri opisovanja sveta oziroma svetov: površje Zemlje, podzemlje in nebo ali pa: tu, spodaj in zgoraj. Nanje so vezani simbolni prostori.
Primer iz Medveščka je krajevni tročan hribov, gre za tri značilne, markantne hribe, ki predstavljajo mejnike geografskega področja, kjer prebiva neko ljudstvo. Takšen tročan naj bi ljudstvo varoval, bdel nad njim.
LH: Hoja po oblakih … zelo poetičen naslov. Kdaj si ga našla, si pripoved začela, ko si že vedela naslov ali si roman naslovila na koncu? Nam lahko o tem poveš kaj več?
MD: Če lahko odgovor spet začnem z že uporabljeno frazo: »Od nekdaj sem« … od nekdaj sem tudi veliko gledala v nebo. Na nočnem nebu so me fascinirale zvezde, na dnevnem oblaki, mavrica, … Skratka, ko sem zunaj, ne gledam le v tla ali naravnost naprej, često se zazrem tudi navzgor.
Ko sem roman začela pisati, sem imela v glavi okvirno zasnovo. Naslov se je kar ponudil, in to precej zgodaj v procesu. Zapisala sem ga na začetek idejnega opisa romana in ves čas sem ga potem smatrala kot delovni naslov. Imela sem namreč oziroma še vedno imam zapisanih še nekaj drugih idej romanov, eden od njih, kot sem omenila, je sedaj že precej blizu zaključka, še par mesecev dela potrebuje. Če jih je več, vsaka romaneskna ideja potrebuje nek delovni naslov, kot tudi vsaka druga reč potrebuje ime ali pa se vsaj pogosto izkaže kot zelo pripravno, če ga ima, da jo lahko označimo na kratko ali celo pokličemo.
Se je pa tudi meni ta naslov zdel nekam poetičen, kot praviš, še huje, v nekem hipu se mi je začel zdeti prepoetičen, skorajda patetičen. Vendar se mi preprosto ni porodila nobena boljša ideja. Vse do trenutka, ko je šlo zares, ko sva začela sodelovati s krasnim urednikom, Aljažem Krivcem, ki je kriv marsikatere izboljšave mojega rokopisa, sem problem naslova uspešno odlagala.
Potem pa se je problem spet vzpostavil z vso silo, a kolikorkoli sem razmišljala, nisem dobila nobene boljše ideje. Celo sploh nobena druga se ni hotela vštuliti. Urednika sem prosila za pomoč, je rekel, da če bo dobil kakšno idejo, bo vsekakor povedal. Ni. Ta agonija je trajala tako dolgo, da je bilo treba zaključiti in oddati roman v tisk.
Na koncu sem se vdala in se sprijaznila, da roman hoče biti naslovljen natančno tako: Hoja po oblakih.
LH: Roman Hoja po oblakih je torej domišljijski roman, ki pa se pojmovno navezuje na prebrano literaturo o pradavnih kulturah in verovanjih. Če želite uživati v tekoči romaneskni pripovedi, povezani s fiktivnimi skrivnostmi pradavnega verovanja, in obenem primerjati svoja življenjsko-izkustvena spoznanja z Davidovimi, je roman Hoja po oblakih odlična izbira. Čaka vas tudi nekaj opisov nenavadnih in nepričakovanih doživetij, ki so na meji možnega. Veliko zadovoljstva pri branju.
