December, jutro potem (prolog romana Spletke à la carte)

Katja L. Pauli - Spletke à la carte (Litera, 2023)
Katja L. Pauli - Spletke à la carte (Litera, 2023)

Hitela je po praznih božično okrašenih ulicah. Noč je bila mrzla in vetrovna. Pospešila je korak proti hotelu v strogem centru Dunaja v bližini operne hiše. Ko je pred tednom dni dobila redno službo kot pomivalka posode v prestižnem hotelu Dunaja, je bila presrečna.

Končno nekaj stabilnosti v njenem življenju in konec priložnostnih del, s katerimi se je prebijala iz dneva v dan. Novico je takoj posredovala svoji družini, v majhno vasico nedaleč od Rabata. Uspelo ji je. Zdaj bo lahko bolje poskrbela za svoje starše, mlajša brata in sestro in jim redno pošiljala denar.

S premraženim, ampak vznemirjenim glasom je veselo voščila vratarju dobro jutro in že je izginila za vogalom. V garderobi se je preobleka v dvodelno svetlo rjavo uniformo. Bila je nekoliko prekratka za okolje, iz katerega je izvirala, toda lepo je poudarila njen vitek pas in nekoliko širše boke. Pod čepico si je v figo zavila temne in dolge valovite lase. Pogled v ogledalu je odseval mlado žensko, ki ji je jutranji mraz rahlo obarval obraz in poudaril sijoče žametno rjave oči.

Carmen, simpatično rdečelasko in šefico oddelka hauskeeping, pod katerega okrilje je zdaj spadala tudi Sherita, je spoznala na razgovoru za delo. Ob tej priložnosti ji je Carmen tudi omenila, da bo na večer pred njenim prvim delovnim dnem v hotelu novoletna zabava za zaposlene in jo bo zjutraj sprejela kar ona.

Ura je kazala nekaj minut pred četrto, ko je v garderobo res vstopila Carmen in jo prešerno pozdravila. »Dobrodošla, Sherita. Me veseli, da se vidiva kljub zgodnji uri. Pravkar smo končali z zabavo. Bilo je prav veselo. Na hitro ti bom samo razložila, kaj boš danes delala, potem pa grem domov spat,« ji je hihitajoč se razložila.

»Še veš, kje se nahaja kuhinja? Najprej pojdi tja in samo preveri, če je morda ostala še kakšna umazana posoda, nič drugega. Kuhinja se mora počistiti neposredno zatem, ko kuharji končajo z delom. Čez pol ure se prične priprava zajtrka, zato pohiti. Zatem pojdi v pomivalnico, ki je takoj zraven kuhinje, če se še spomniš. Danes se je nabralo kar precej pribora, krožnikov in kozarcev od zabave. Jutri bo že bolj mirno, boš videla. Vidiva se torej jutri, danes imam prost dan in pred sabo vidim samo še posteljo.«

Z roko ji je nakazala smer kuhinje, se ji opravičila, ker je ne bo pospremila, in nato malce opotekajoče krenila proti izhodu, kjer se je obrnila in ji veselo pomahala v slovo. Sherita si je v mislih predstavljala, da bo tudi ona čez leto dni preplesala noč s sodelavci.

Na razgovoru za službo ji je gospa srednjih let, ki je vodila razgovor in je sedela ob Carmen, ter se ji predstavila kot Vanesa Herbert, šefica kadrovske službe in financ, to zabavo predstavila kot nagrado za zaposlene, nekaj, kar ne počne vsak delodajalec.

S hladnim, rezkim in nadutim glasom je govorila hitro, kot da ji je razgovor odvečen in ga želi čim prej končati.

Sherita je bila kot tujka vajena, da so se do nje obnašali vzvišeno. Dve leti je že živela na Dunaju. Vanesa Herbert se ni trudila skriti prezira do nje. Jasno ji je dala vedeti, da je službo dobila samo zato, ker po njenem mnenju danes ni mogoče dobiti domačega kadra in je treba pač vzeti tujce. »Vsi bi imeli samo visoke plače, delal pa ne bi nihče,« je Vanesa glasno poudarila in se s kazalcem desne roke poigravala z biserno ogrlico, ki je visela okoli njenega vratu.

Sherita je prestrašeno poslušala monolog o tujcih, ki pridejo v Avstrijo in mislijo, da denar leži na cesti, in strmela v dolge krvavordeče lakirane nohte na negovanih rokah Vanese Herbert. Poročnega prstana ni opazila. Nič čudnega, jo je prešinilo. 

To se me ne tiče, želim si samo službe, si je rekla in bila vesela vprašanja o tem, kdaj lahko začne z delom. Upala je, da z Vaneso v prihodnosti ne bo imela veliko stikov.

»Carmen, dodobra podučite gospodično o njenih dolžnostih! Glejte, da ne bo sedela križem rok, ves čas kadila in klepetala pred službenim vhodom. Povejte ji, da se vse napake pri nas strogo kaznujejo. Tu ne trpimo lenuhov in delomrznežev,« se je s svojega velikega fotelja po koncu razgovora z ledenim glasom še enkrat oglasila Vanesa Herbert.

»Ne jemlji si k srcu, Sherita, do vseh je taka. Le pri direktorju popolnoma obrne ploščo,« ji je po razgovoru in na poti do pomivalnice zašepetala Carmen.

Po kratkem uvajanju ji je Carmen pred tednom dni skupaj s pomivalnico, v kateri bo njeno delovno mesto, pokazala tudi kuhinjo, in bila je impresionirana nad velikostjo prostora. Kuhinja se je nahajala ob pomivalnici v polkletni etaži hotela. Pred leti je vsa družina zbrala denar in Sherita je oba brata peljala na košarkarsko tekmo v Rabat. Velikost kuhinje jo je spominjala na velikost tega igrišča.

Zatopljena v misli, je tega jutra na svoj prvi delovni dan vstopila v kuhinjo. Vrata so se avtomatsko zaprla za njo, korak ji je zastal, objela jo je tišina kuhinje in za hip jo je spreletel neprijeten občutek.

Odločno je zakorakala mimo nerjavečih pultov in pazljivo pregledovala, ali se morda kje nahaja še kak umazan kos posode. Na nekaj kuhinjskih pultih so bile zložene posode, na drugih so se nahajali le plinski kuhalniki. S stropa so visele ponve različnih velikosti.  

Hodila je po snežno belih tleh kuhinje, katerih materiala ni poznala, in se čudila, kako jim uspe imeti tako brezhibno čista in sijoča tla. 

Pospešila je korak in pri zadnjem pultu ji je zdrsnilo. Ni ji bilo jasno zakaj, saj je še ravnokar občudovala brezhibno čistočo tal. 

Okrog zadnjega kuhinjskega pulta je snežno belino zloščenih tal prekrivala gosta mlaka krvi. Tišino kuhinje je napolnilo histerično kričanje. Ni se zavedala, da je ona tista, ki na ves glas kriči ob pogledu na s krvjo prepojeno truplo Vanese Herbert.

V mlaki krvi, ki se je nabirala okoli negibnega telesa, ležečega na kuhinjskem pultu, je krvavo rdeča barva laka njenih dolgih nohtov delovala bledo. Ogromen diamanti prstan na levi roki pa se je bleščal v soju neonskih luči kuhinje.

Katja L. Pauli je svojo poslovno pot skoraj tri desetletja tlakovala na področju marketinga v mednarodnih korporacijah in se v 53. letu življenja odločila, da se poda v literarne vode. Ustvarjalnost je usmerila v pisanje kriminalne zgodbe, umeščene na Dunaj, mesto, kjer je nekaj let živela in na katerega jo vežejo lepi spomini. Tudi sicer je jezikovno povezana z nemščino, ki je njen materni jezik in ki prevladuje v domačem okolju ter pri branju kriminalnih romanov, ki so njena velika strast.
Deli