Cvetje dezerta je zbirka pesmi o odraščanju, sprejemanju sebe, o prvi ljubezni, raziskovanju telesa, spoprijemanju s tesnobo in paničnimi napadi ter obvladovanju teže medsebojnih odnosov.
Pesmi so zbrane v štiri sklope, imenovane po puščavskih rastlinah, ki imajo vsaka zase unikatno simboliko. So znanilec potlačenih čustev, najgloblje zakopanih misli in tudi najmračnejših nočnih mor. Pesmi spregovorijo o vsem tistem, česar si naglas ne upamo ubesediti.
Prvi del, puščavska lilija, ponazarja lepoto življenja, transformacijo. Volemija ima mračnejši pridih, avtorica si jo je interpretirala kot »Teci, kolikor hitro moreš, in ne glej nazaj.«. Oleander govori o kompleksnosti predvsem ljubezenskih, pa tudi družinskih in prijateljskih odnosov. Baobab je, za razliko od prejšnjih poglavij, mnogo bolj optimističen. Ponazarja novo življenje, rojstvo in pot naprej. Avtoričine pesmi so krajše, včasih brez dlake na jeziku, drugič svoje bistvo skrivajo globoko v sebi. Največ jih je napisala pod vplivom sanj in težjih življenjskih situacij. Celotna zbirka je torej popotovanje po različnih čustvih in izkušnjah, vse do trenutka »biti dovolj«.
Avtorica o obravnavanih tematikah spregovori s poslanstvom narediti življenje koga za odtenek lažje, ustvariti občutek skupnosti, ustvariti občutek, da v svojih čustvih in mislih nismo sami in izolirani od sveta.
i felt a funeral, in my brain
čutila sem pogreb v svojih možganih
s kitajskimi palčkami mi dregajo v srce
še danes se gnoji od trsk
tudi zrak so mi ukradli iz pljuč
z njim napihujejo živobarvne balone
nekdo od njih je vžgal motor mašine
ki kreira umetni sneg
zasuva me s snežinkami
da mi ne bodo zaman pravili ledena kraljica
ne vem katera je leva desna zgoraj spodaj
vreščim skozi gost krvav snežni metež
pa ne slišijo besede
čepki so se jim stopili v sluhovodu
trije zlobni angeli
eden hoče s tabo med rjuhe
drugi ti pokaže joške za playboy
tretji da je pogreb v meni zgolj farsa
pa vendar me častno okronajo z razbeljeno kovino
mrtveci ponorijo ob veličastnem kresu bolesti
in ne rabim svečane obleke
mažejo me z lastnim drekom
da bi bili sami videti čistejši
ne opazim da so bili okovi odklenjeni
in da ljubim –
ljubim ko se mi hrbet drgne s križem
(brez naslova)
s temo sva postali tujki
do včeraj
zjutraj si me potopila
v svoj objem
gosta snov
se mi lepi po ustih
luknja v prsih
tolčem po srcu
da bi te zdrobila
vse bolj se me oklepaš
in s hladnimi lovkami
objemaš moje ude
šepetaš
prijateljica
apetit po dotiku
sanjam, da se moja gola roka ljubi s tvojo
s konicami prstov ti objamem nohte
skačem po rjavkastem ozvezdju
tvoj kazalec vtaknem v usta, nato še ostale štiri
ti pa mi z roko zdrsneš pod pas in igraš name
prepletem prste s tvojimi, stisnem
in poljubljam dlani, ki sta bili prej dvoje
apetit po dotiku ju je stopil v eno
cirkus
vrtim se na vrtiljaku zarjavelih idej
vame v vrtljivi zmešnjavi sijejo obrazi mask
in me polnijo s strupom
mavrični plesalec ne preneha z obrati
v papirnati kletki stene ruši okorni mamut
ki rjove, tuli na pomoč
vendar mu ne odklenem vrat, saj sem previsoko
radostni vzkliki otrok se zbudijo
miklavž peče piškote – že
jaz pa vidim le rožnato zabrisane oblake
ki se zgrinjajo nad obzorjem
