Sarival Sosič je avtor knjige Ne morem ven, ki je nedavno izšla pri mariborski založbi Litera. Gre za zbirko, dvajsetih kratkoproznih besedil, ki jih je golo dogajalno in tematsko težko zamejevati, gre pa za zelo poetično pisavo, polno simbolov, poigravanja z arhetipskim, slogovno precej eliptično in izrazito estetizirano. Poleg dvajsetih besedil je zbirka opremljena še z dvajsetimi ilustracijami, ki so delo Iztoka Sitarja.
Sarival je tako umetnostni zgodovinar kot literarni komparativist, sicer kustos v Mestni galeriji Ljubljana, v zadnjih letih pa se pospešeno ukvarja tudi s pisanjem literature. Prvenec, roman Starec in jaz je namreč izdal leta 2017 in si z njim prislužil nominacijo za kresnika kot tudi nominacijo za najboljši prvenec leta, temu sta sledili knjigi Jaz sam v 2018 ter Sin in sin v 2020, s čimer je bila zaokrožena romaneskna trilogija, ki ji zdaj sledi prvo delo kratke proze, Ne morem ven. Vsa dela je založila založba Litera.
Vabimo k branju kratkega pogovora z avtorjem in zgodbe Dež sonce.
Aljaž Krivec: Po treh romanih, ki so prav tako izšli pri založbi Litera, se nam tokrat predstavljaš s kratkoprozno zbirko. Kako je padla ta odločitev?
Sarival Sosič: O pisanju kratkih pripovedi sem že nekaj časa razmišljal in jih nameraval pisati šele, ko bi napisal še dva romana, ki bi zaokroževala cikel petih romanov. Toda, ko so me povabili naj napišem kratko pripoved, ki se bo brala na radiu, se mi je odprla ideja, da bi napisal natanko dvajset kratkih pripovedi, ki bi združevale oziroma opisovale izbrane trenutke, določene impresije ali razmišljanja, ki se skozi čas in prostor življenja pojavljajo, mogoče le hipno, toda zaznamujejo močno in se nato nenadoma prepojijo z domišljijo ali neobičajnostjo, ki jo čudežnost in posebnost trenutka prinašata. To so zgodbe bivanja, razmišljanja in predvsem čustvovanja, so pisane v ritmizirani prozi in skušajo vključevati sinestetičnost občutenja. Kratka pripoved me je dejansko popeljala v najrazličnejše prostore mojega življenja, izkušenj in razmišljanj, kjer sem se lahko le na nekaj straneh posamezne pripovedi posvetil moči in vplivu čustev. Zdaj, ko so spisane, so se mi te kratke pripovedi odprle kot nekakšne priprave ali izhodišča za vse tiste literarne stvari, ki jih mislim še napisati. In ker pišem po lokalih, tam tudi opazujem in poslušam svet okoli sebe in te pripovedi so tudi pisanje kot tudi opazovanje ter hitro dogajanje tako v zunanjem kot v notranjem svetu, v katerem živim.
AK: Ne morem ven je formulacija, ki se pojavi tudi na nekaj mestih v zbirki. Toda kako to, da si tako naslovil tudi zbirko kot celoto?
SS: Naslov je primeren, saj sem skozi pisanje ugotovil preprosto dejstvo, da iz ničesar, od nikoder, od nikjer, od nič ne morem ven. Ne morem ven iz svojega telesa in misli, niti ne iz okolja, kjer se nahajam, tu sem tak in nič drugačen, v teh prostorih živim in samo tako čutim, to sem jaz in ne morem ven, pa naj delam karkoli, pa naj pišem, gledam, ali poslušam kogarkoli in karkoli. Tako to je in ne morem ven, se pojavlja v nekaterih mojih kratkih pripovedi in mislim, da resnično dobro naslovi in opredeli moje delo in mene samega, ne samo v teh pripovedih, pač pa tudi v vsakdanjem življenju.
AK: Izdaja vsebuje tudi ilustracije Iztoka Sitarja. Vemo, da si po izobrazbi tudi umetnostni zgodovinar in da na tem področju deluješ že dolgo let. Je to ozadje porodilo tudi željo po likovnem opremljanju knjige?
SS: Likovna umetnost mi je res zelo blizu in zelo rad gledam ilustracije, torej v zbirki kratkih pripovedi, se mi zdi, da prav ilustracije zelo dobro popestrijo samo pripoved, kot tudi celotni knjigi dodajo nekaj živahnega in hkrati resnega. Ilustracije so vizualizirani prostori besed in dogajanj, so podobe, ki še nazorneje pokažejo izbrani, opisani motiv v posamezni pripovedi. Iztok Sitar s svojo značilno trepetavo, ekspresivno ter mehko senčeno risbo še dodatno izriše ter tako oživi pripovedovalca, njegove misli in predvsem čustva. Ko sem začel pisati, sem si zaželel, da bi vsaj v enem mojem delu bile ilustracije in v teh kratkih pripovedih so in prav vanje tudi organsko spadajo.
Dež sonce
Gledam skozi okno in se čudim vztrajnim deževnim dnem. Otrok sem in velikokrat ter mnogim stvarem se čudim. In veselim se, saj bo dež dodobra namočil zemljo in nastale bodo luže najrazličnejših oblik. Deževnica se bo pretakala med mlakužami in lahko se bom igral. Oblečem kratko belo majico in kratke zelene hlače in obujem plave gumijaste škornje. Od mame in očeta sem jih dobil za rojstni dan in tako močno sem se jih razveselil, da sem najprej vanje do vrha natočil vodo, saj sem hotel preveriti, ali resnično ne prepuščajo dežja. Dež enakomerno drobno in skoraj neslišno tihoma pada. Sem zunaj in čofotam. Z vso svojo otroško težo poskakujem po vodi ter razposajeno kričim nerazločne besede, vvvaaaavvv, jjjeeeeaaa, nnaaajjjaa, jiiuuuujiii, sliiiiiiij, in najmočneje kot zmorem, sem razposajen. Droban sem, zato voda ne škropi veliko. Kot otrok sem zelo malo jedel. Bil sem podhranjen in imel sem slabo krvno sliko. Otroški zdravnik mi je govoril, da je moja kri tako redka kot voda, in če ne bom ubogal mame in jedel več, bom shiral in umrl. Takrat si nikakor nisem mogel prestavljati, kako in kaj pomeni umreti, pa tudi zanimalo me ni. In kaj naj naredi otrok, če ne zmore pogoltniti mesa, če ne prenese žvečenja zelenjave, niti vonjav in okusov prilog, kot so polenta, riž, krompir, testenine ali njoki, in da ne naštevam vsega, jaz sam kot otrok nisem jedel skoraj nič. Čisto dovolj mi je bilo, da sem pil vodo in goltal čokolado. Umirjala me je, mi je popolnoma jasno sedaj, ko je ne jem več. Stojim na pokošenem travniku, med številnimi majhnimi deževnimi jezeri sem in se smejem. Nekaj ur je tako in dež še vedno drobi, namaka me, prijetno mi je in sem srečen. Popoldan se počasi prevesi v zgodnji večer, ko začnem z najljubšo igro. Odlomim nekaj tankih in različno dolgih ali, bolje, kratkih vejic. Izločim eno od njih, ki predstavlja mene, vse ostale pa so moji nasprotniki in vedno izberem takšno, ki mi je nekako podobna po postavi, torej tanka in na eni strani rahlo ukrivljena. Potem med lužami s prsti rijem po mokri zemlji in travi ter tako povežem nekaj luž med seboj, dokler se voda ne začne pretakati. Določim, kje je začetek in kje konec vodne struge, ter se pripravim za igro. Nalomljene vejice razporedim drugo ob drugo in jih istočasno spustim, da se tekmovanje začne. Vejice plujejo po toku, se zatikajo med travne bilke, med majhnimi kamni se zagozdijo, tudi v manj razmehčane drobne grude zemlje se zapičijo. Nekatere vejice odplovejo zunaj glavne struge nekam drugam in jaz sam samo opazujem, počasi hodim za plavajočimi vejicami in živahno navijam za svojo izbranko. Ker je tako tekmovanje odvisno od mnogih naključij, le redkokdaj zmagam, pa četudi izberem ali najkrajšo ali najdaljšo vejico, toda pri tej igri me zmaga niti ne zanima, pomembno mi je, da sem končno sproščen, da ne mislim na nič slabega in da uživam. A ko pada zelo močan dež, ne morem vedno oditi ven. Takrat ure in ure, tudi dneve in dneve, zrem skozi okno in jočem. Pogosto jočem. Osamljenost. Nemoč. Negotovost. Žalost. Strah. Vreme se neprestano menjava, si govorim, ko pričakujem spremembe, in zdaj je sonce. Odločno sije in pripeka. Naj žge najmočneje, kot sonce zmore, glasno vzklikam, ko poskakujem po travniku in se približujem sadnim drevesom. Rad imam vročino. Najtoplejši dnevi me ne motijo, ravno nasprotno, bolj ko je vroče in zatohlo, lažje diham. Pogostokrat trzam z obema ramenoma, saj bi najraje odvrgel vse, kar sem navlekel nase, namreč oblačila me obtežijo kot kovinski oklep. Nekaj let v otroštvu sem dnevno menjaval tudi po deset parov nogavic ali spodnjega perila, ker so me motili čisto vsi šivi, vsaka guba, ali kakršnakoli elastika so me živcirali, kot da bi ležal na mravljišču, sem si dopovedoval in poskakoval zaradi neznosnih motenj. Lahkotnost in posebno, neopisljivo svobodo si prestavljam samo, ko gol tekam naokoli. Bilo je v gozdu in s psom leživa tam na jasi, obrasli z mahom, in ležim gol z glavo, naslonjeno na pasje telo. Pes in jaz sam brez oblek, razmetal sem jih po nizkem grmičevju in mahovju, spiva preko celega popoldneva, vse do večera poležujeva, dokler naju ne prebudi zgodnjepoletni, nekoliko vlažni gozdni hlad. In gol hodim po gozdu, strastno objemam smrekova debla, da mi na prsih še nekaj časa ostanejo globoki, skoraj do bolečine vtisnjeni obrisi drevesnih skorij. Oblečem se šele na makadamski poti, ki vodi v vas. Doma sem, mine noč, pride dan in sonce nepopustljivo sije. Že petindvajset dni poslušam vaščane, ki tarnajo, da je letos suša, kot je še ni bilo, celo najstarejši med njimi se tako žgočega poletja ne spominjajo. A jaz sam imam rad tudi sušo, otroško prepevam, naj sonce izsuši naravo, saj z veseljem skačem po zažgano posušeni travi in končno mi je prijetno in ravno dovolj toplo. Žvižgam melodije, podobne žvrgolenju kosov spomladi, in pojem pesmi o soncu, o travah in gozdu, o veselju in smehu prepevam na ves glas, da se celo psi in mačke zaustavljajo, presenečeno, s široko razprtimi očmi in živahno premikajočimi se ušesi me nekaj časa poslušajo, dokler se umirjeno ne odpravijo naprej. Na staro in zelo visoko ter razvejeno češnjo plezam. Plodov že vsaj dva meseca ni več, so pa okoli mene ptice. Pazljivo opazujejo moje gibe, z varne razdalje sledijo plezanju z veje na vejo proti vrhu in nasmehnem se, ko si predstavljam, kako bi se ptice smejale, če bi omahnil z drevesa na tla. Veter pozibava drevo in mene na njem, da od zadovoljstva kričim proti soncu in plašim ptice, ki se vedno manj zanimajo zame. Vrh. Nihanje. Veselje. Svoboda. Umirim se. Razgled je prelep in sega najprej v dolino, kamor se raztezajo pašniki s kravami, potem se narava čez vas, razpotegnjeno ob reki, počasi dviguje do začetka smrekovega gozda. Ta se veliko bolj strmo razrašča proti visokemu skalnatemu pobočju, ki zapira moj pogled v daljave. Opazovanje s češnje se zaustavi na kvadratni skali, zraščeni v skalovje tik pod najvišjo točko gore, in ko z razdalje gledam to skalo, zahrepenim in si močno zaželim, zato glasno v nebo zavpijem, ko bom velik in močan, se povzpnem na to goro, na tisto skalo se usedem in dolgo časa opazujem svet tudi z druge strani. Nič me ne more zaustaviti, pojem na ves glas. Odraščanje. Čas. Prostor. Vprašanja. Odgovori. In že sem velik. Veliko višji od kljuke na naših vratih, torej tako visok sem, da segam natanko do prve veje naše češnje. Ker sem zrastel, lahko natančneje opišem razmišljanja in predvsem čustvovanja tistih čisto zadnjih trenutkov, ko se sonce umakne prvim dežnim kapljam ali ko se zadnje dežne kaplje umaknejo čisto prvim sončnim žarkom. Čarovnija. Redke so takšne podobe in le malo sem jih v svojem dolgem življenju s telesom in čutili od zunaj in znotraj ujel, a ko jih ujamem, jih vedno ujamem v obe dlani hkrati in takrat v tisočinki sekunde poletim. Letim na hrbtu, tako nekako, kot da bi plaval hrbtno v izredno prozorni in mirni vodi. Brez slehernega zvoka dokaj naglo jadram čez naravo, najrazličnejših oblik, naravo polno višin in nižin in moje telo je hkrati otrplo in ravno kot žarek ter mehko in voljno kot bilka. Ko letim, živo občutim, da me ni, torej sem že davno mrtev, in istočasno močno občutim, da sem živ in že od nekdaj obstajam. In tik preden letenje preneha in nekje naključno pristanem, uspem zakričati, ne bom padel, nikoli ne bom padel. Potem grem naprej iz prostora v prostor, iz katerega pa nikakor in nikoli ne morem ven.
zgodba iz kratkoprozne zbirke Ne morem ven (Litera, 2022)
