Bela
Bela in črna sta ne-barvi, prva evocira prisotnost, druga odsotnost barv. Bela je barva popolnosti, pravičnosti, enakosti in nepristranskosti, nedolžnosti in polnosti, odprtih možnosti novega začetka. Preprosta je, zato spominja na mladost in notranje očiščuje.
Če jo je preveč, daje vtis sterilnosti, osame, nenavezanosti in hladu. V pravi meri evocira zračnost, notranji mir, spodbudno uravnoteženost. Radi jo imajo otroci in ljudje, ki meditirajo. Bela se nerada odloča, na kožo je pisana iskrenim. Zvezda dnevne misli je, ki se rodi in umre vsak dan, asimptota, ki se ji lahko približamo, ne moremo pa se je dotakniti. Absolutna. Črna je molk, bela tišina. Praznina, v kateri vznikajo nove možnosti.
Zevs se je spremenil v belega bika, da bi zapeljal Evropo. Pri mnogih starih ljudstvih je bela barva vzhoda. Navezuje se na svetlobo, zavest, na sonce, na svatbo dneva. Bela sporoča, da se nič še ni zgodilo, da ima vse šele priti in da so bitja še potopljena v votlo belino, barvo devištva. Materino mleko, ki ga pije dojenček, je belo in belo je lubje breze. Nedolžne otroke, ki so umrli, se v krščanstvu pokopava v belih krstah. V Afriki je bela simbol izolacije; tisti, ki se morajo osamiti, se po obrazu in telesu namažejo z belo. Keltski druidi so bili oblečeni v belo. Beli lotosov cvet v budizmu simbolizira Budo. Bela je barva iniciacije, milosti, prebujenja, avreole. A včasih je presvetla kot resnica; zagledati se v sonce izven Platonove votline senc bi pomenilo oslepeti. Pa vendar je bela tudi barva zavesti, ki obliva, razpira in daje obliko resničnosti. Bela je zato barva besede, ki vzpostavi tišino. V islamu je bela Mojzesova barva modrosti, pa tudi barva notranje svetlobe in temeljne skrivnosti sufijev. V angleščini je ime dobila po pšenici (white/wheat).
Bela je simbol za premirje.
Rumena
Morda najbolj nenavadna med barvami je rumena. S katero koli drugo barvo jo osvetlimo, ostane ista.
Rumena. Zlata.
Barva sonca, mlada barva večnosti in vere, barva pred-antičnega boga Mitre, ki ubija bika. Tibetanski Om zavibrira v zlatem. Arhetipske energije.
Beli se približuje, a je v sozvočju tudi s črno. Modro. Temno modro. Vodi v oranžno.
Vedno sije, ne more potemneti, v paru z modro evocira moški princip.
Rumena je zračna, sprejemajoča, a tudi ostra, intenzivna in vsiljiva, slepeče razbeljena bi se širila v neskončno. Ne razume, ne priznava mej. Ne pusti se stisniti, ne pusti ujeti, barva Zaratustre je, razigrana rada spodbuja, vse bi obnovila, oživila, odela vase. Knezi, kralji in cesarji so odeti vanjo, na glavo jim je poveznjena zlata sončna krona. Rumena kot barva inteligence in razuma ponuja upanje, veselje, zabavo. Ohranja budnost, koncentracijo, vitalnost, smisel za humor in radovednost. A tudi sebičnost, ljubosumje. Rumena je barva narcizma; čudovite narcise, ki so zrasle na mestu, kjer je Narcis, zaljubljen v svoj lastni odsev na gladini tolmuna, padel vanj in utonil, so rumene.
Le malokdaj se ustavi, rumena, a če in kadar se, se obrne v nasprotje svojih kreposti. Barva izdaje postane, cinizma, krutosti, prevare in laži. Rumena je tako barva goljufov kot ogoljufanih. V rumeno so včasih ovili prevarante in tatove, pa tudi tiste, ki so zaradi lastnega pohlepa propadli. Rumena lahko oznanja preživeto in propadajoče, bližino smrti. Bledo, mrtvaško rumen je zadnji konj štirih jezdecev apokalipse iz knjige Razodetja.
Oranžna
Rumena se v rdečo preliva s svojo sestro oranžno, ki evocira tako razuzdanost kot poduhovljenost. Združuje strast in duha, lahko je njuno ravnovesje ali neravnovesje. Simbolizira ambicijo, dejavnost, nestrpnost, tekmovalnost. A tudi navdušenje, ustvarjalnost in živahnost, samostojnost in praktičnost. V oranžna oblačilaje bil oblečen starogrški Dioniz (po drugi verziji v še bolj vznemirljivo rdečo): večni mladenič in dvakrat rojeno božanstvo, sin Zevsa in Semele, ki se poroči z Ariadno, boginjo rastlinja in dreves. Dvojno rojstvo pomeni dvojno spočetje, to pa združitev iniciiranega z njegovo skrivnostjo. A Dioniz, ta antični dvojnik poganskega Pana, poželjivega božanstva Vsega, ni le bog poželenja in spolne sle, je tudi bog vinske trte, vina in sadja, letnih časov, življenjskega soka in novih poganjkov. Dioniz hoče prek prepoznanja spolnega in drugih zemeljskih užitkov ljudem odpreti vrata v svet bogov, jih spremeniti v svojo raso, izgnane popeljati nazaj v rajski vrt.
Oranžna čisti telo, povečuje vznemirjenje in vitalnost, premaguje utrujenost, vliva novo moč. Barva strasti in čustev je.
Rdeča
Rdeča je dvojna, ambivalentna barva, barva krvi in ognja tako v svojem pozitivnem kot negativnem smislu. Izžareva močno energijo, strast, potrebo po akciji, voljo do moči in preživetja.
Rdeča je barva revolucionarnih simbolov in zastav, gibanja, premika. Prebuja globlja čustva kot oranžna, na eni strani ljubezen in seksualnost, na drugi jezo, maščevanje. Če jo je preveč, zbuja razdraženost, če jo je premalo, njena odsotnost sproža igranje nevarnih iger, preračunljivost, previdnost in prestrašenost.
Ko jo osvetlimo z modro, postane zelena. Tudi sicer se rada druži z zeleno; njena komplementarna, a tudi nasprotujoča ji sestra je.
Temno rdeča je skrivnostna, sredotežna, nočna, ženska. Svetlo rdeča je dejavna, dnevna, sredobežna, moška. Deli svoj lesk kot sonce. Temno rdeča zadržuje in opozarja, a tudi vznemirja. Skrivnostna rdeča je sveta, skrita v zelenju narave, barva duše, libida, srca, v tarotu barva Velike cesarice in Puščavnika. Ko je skrita, osmišlja življenje, ko je prelita, prinaša smrt. Temno rdeča je kot kri iz ven, svetlo rdeča kot kri arterij. Barva arterijske svetle krvi je podoba gorečnosti in lepote, mladosti in zdravja, bogastva in svobode. Barva bojevnikov je; zmagoslavje Erosa. Simbol bitke med nebom in peklom evocira, htonična in uranska je obenem. Nevarna, a osvobajajoča, orgija privlačnosti in smrti, lepote in maščevanja zanjo. Jasna in zanimiva, a tudi nasilna in brutalna. Hitra, spontana in energična, a tudi vzkipljiva, zamerljiva in nestrpna. Čutna, erotična in prijateljska, a tudi sovražna.
Rdeča ne mara bolezni. Naravno poživilo je, krepi telo in mišice.
Na Japonskem je barva ženske, na Kitajskem sreče. Starozaveznega Adama (v hebrejščini rdeč ali živ) je bog ustvaril iz rdeče zemlje. Rdeča je barva rimskega boga vojne in pomladi Marsa, ki je ukradel boginjo želje in ljubezni Venero Vulkanu. V staroegiptovski mitologiji je označevala božanstvo sonca Raa.
Rdeča je barva juga.
Modra
Modra je mir.
Najgloblja med barvami.
Zrela in razumna, barva zaupanja, zvestobe. Neoporečna, zanesljiva in obzirna, vztrajna in predana; v sedanjosti vezana na preteklost. Blaži bolečine in pomirja, a postane lahko toga, konservativna, predvidljiva in nostalgična. Ko pogledamo modrino, se potopimo globoko vanjo, kot bi se nesnovna, ki vodi v neskončnost in se ji hkrati izmika, vdajala pogledu. Barva polne praznine je, praznine vode in zraka, kristala, morja in neba. Najčistejša med barvami, tudi najbolj hladna. Če jo osvetlimo z rdečo, s katero se rada druži, se spremeni v zeleno.
Modra mehča gibe, zvoke in oblike, izginjajo in razblinjajo se v njeni zračnosti. Nesnovna razsnovi vse, česar se dotakne, resnično se v njej spreminja v namišljeno, neskončno. Pot ki vodi tja, je negibno modra. Modro je sanjsko in sanje so nadresnično modre. Ni s tega sveta, zato je modro neustrašno in brezbrižno; rešuje konflikte, nikjer ga ni, razen v samem sebi.
Če je rdeča barva čustev, je modra barva razuma.
Sočutnega razuma.
Simbolizira resnico in čistost, harmonijo, pa tudi varnost v nadčasnem, enotnost, stabilnost.
Starozaveznega boga Jehveja označuje temno modra, v svetlomodro ogrinjalo je ogrnjena Devica Marija, modra je barva rimskega boga neba Jupitra, na Kitajskem označuje nebo in nesmrtnost, mnoga indijska hindujska božanstva so modre kože. V starem Egiptu je bila modra barva vode in življenja, v islamskem svetu so mošeje modre, saj modra evocira vero in skupnost, v južni Afriki je simbol sreče. Modra naj bi ščitila pred zlom in čarovnicami, v bližnjevzhodnih deželah zato vrata v hišo pobarvajo modro, kar odganja zle duhove.
Modra je lahko ekstrovertirano azurna, nebesna, nežno pastelna. Lahko je estetsko in tradicionalno ledeno modra, zaupljivo in zanesljivo mornarsko modra, lahko je barva borovnice. A preobleče se tudi v temno ali indigo modro, ultra- in akvamarin, v turkizno modro.
Modra ni razigrana in nasmejana barva, modra je resna.
Barva spomina je, čeprav spomin spreminja barve.
Zelena
Redko pa se spomin spremeni v zeleno.
Zelena je barva ravnotežja, preporoda, ponovnega rojstva. Tako kot modra pomirja, a živahneje, bolj je usmerjena v novo rast, še posebej svetla, pomladansko zelena barva listja, trave. Zelena ljubi sebe in druge. Vitalna in samostojna, obzirna in zemeljsko sočutna, vitalna, prilagodljiva in prijazna.
Na drugi strani je lahko brezbrižna, sebična, zavistna in pohlepna; nič človeškega ji ni tuje. Zelena sprošča, uravnoveša z naravo in poživlja. Svobodna je, otrok modre in rumene, njena sestra je rdeča vrtnic. Posrednica med vročim in hladnim, zgornjim in spodnjim, človeška rojeva upanje, čeprav navidezno, upanje na minljivost minljivega. Življenje se rodi v rdečem in vzbrsti v zelenem. V taoizmu je moški jang nagonski, sredobežen in rdeč, pravi Slovar simbolov, ženski jin je refleksiven, sredotežen in zelen. Čaščenje moškega načela v psihoanalizi ima za posledico Ojdipov kompleks, čaščenje ženskega kompleks Elektre. Zelena je barva kompleksov, ki ugrabljajo in slepijo, se maščujejo in morijo.
V starem Egiptu so bila tla templjev zelena in stari Egipčani so verjeli, da mačka z zelenimi očmi prinaša nesrečo. Za puščavska islamska ljudstva je simbol odrešitve, puščavski nomadi si zvečer ob ognju pripovedujejo zgodbo o zelenem človeku Hidru, zaščitniku popotnikov Hisre in Al Hadirja. Hisrov izvor je nejasen.
Belokranjski Zeleni Jurij je zelen.
Zelena je potrpežljiva in odločna, osredotočena, prilagodljiva, predana in vztrajna. Modrozelena išče spravo in se izogiba nesporazumom ter konfliktom. Svetlozelena je brezbrižna, temno zelena resnejša in spokojnejša. Sveti gral je kelih smaragdnega zelenega kristala, v njem so raztopljeni pojmi žrtvovanja in ljubezni, somraka in zore, smrti in ponovnega rojstva. Pri Rimljanih je bila zelena barva Venere, boginje ljubezni. Na Kitajskem jo povezujejo z nezvestobo, v modernih ZDA z dolarjem oziroma denarjem, v Afriki s korupcijo. Na Irskem je mitično dobrodejna, zeleni pašniki so podoba raja otroške ljubezni. Na Škotskem je znak ponosa. Med nemškimi mistiki je pravičnost zelene dopolnjevala čistost bele, kajti …
… zelena je pravična …
… pozna usodo …
… svoje lastne neoznačene globine.
Brez strasti je. Negiben, zadovoljen svet, nevtralen brez potrebe po priznanju.
V Indoneziji ni zaželena, v Maleziji evocira nevarnost. Zelena na semaforju je znak za prosto pot.
Zelena je lahko sveža, zelenkasto rumena, smaragdna, olivna, jabolčna, pastelna in modrozelena.
Vijolična
Vijoličasta je zmes modre in rdeče, zmerna in premišljena. Barva duha in čuta, uravnoteženost strasti in razuma, neba in zemlje, ljubezni in modrosti, umirjenosti impulza. Nasprotje zelene je, jesen predstavlja, čas pred smrtjo, ne smrti same, introvertiranost.
Tantrično ljubljenje poteka v sobi, ki jo osvetljuje vijoličasta, ki spodbuja ženske spolne žleze v nasprotju z rdečo, ki spodbuja moške. Evangeliji, psalmi in molitve so se v predrenesančnih časih zapisovali z zlatimi črkami na vijolično podlago; v krščanstvu je vijolična barva poslušnosti in podrejenosti. V tem se bistveno razlikuje od svoje starejše sestre rdeče.
Telo in duha združuje, išče smisel, refleksijo. Rada je edinstvena in neodvisna, intuitivna, nenavadna, iznajdljiva in skrivnostna. Ne mara nečistoč, kraljevska je, a morda prav zato lahko postane vzvišena, cinična in ravnodušna. Priljubljena pri vseh, ki ne pogrešajo samote.
Vijolična je kljub svoji introvertirani skrivnostnosti blago in mehko, upočasnjevaje aktivna. Evocira zlivanje htoničnega z uranskim, simbol žalovanja kot prehoda, transformacije namesto stanja.
Črna
Črna je odsotnost barv. Povezuje se s prvobitno temo, a tudi z belim: konji smrti so lahko črni ali beli. Je nasprotje bele, a hkrati njen komplementarni pol. Izraža negibnost in pasivnost, noč, nespremenljivost danega. Tako kot bela je tudi črna barva žalovanja, le da belo pričakuje ponovno vstajenje, črno pa je brez upa, nič, molk brez prihodnosti. Barva odpovedi svetu je, njegovi ničevosti. Žalovanje v črnem je dokončna izguba, padec brez vrnitve.
Ko islamski vrteči se derviši slečejo svoje črno pregrinjalo, ostanejo oblečeni v belo. Mistik in pesnik Dželal ed Din Rumi, začetnik mevlevijskega reda je verjel, da je črna barva absoluta, božanske slepote, seštevek vseh drugih barv. Kaba v Meki je lesketajoč se črni kamen, okoli katerega krožijo verniki. Tretji jezdec apokalipse iz knjige Razodetja prijaha na črnem konju. Staroegipčanski hieroglif črne golobice predstavlja žensko, ki je ostala vdova do smrti, zapustil jo je Eros. Črna mačka je bila po drugi strani posrednica bogov. Drugod v severni Afriki je bila črna simbol plodnosti. Stari Grki so morju in Neptunu darovali črne bike. V Indiji je bela simbol Šive, črna pa Višnuja; zunanja manifestacija črnega v hinduizmu je bela in obratno kot v odsevu. Boginja smrti Kali ima črn obraz ter rdeče oči in dlani. V vseh mitih o nastanku sveta je bila na začetku tema; šele z rojstvom svetlobe se stvarjenje začne.
Včasih v črnem nasprotje z belo nadomesti rdeča, barva spočetja in življenja.
A čeprav je črna barva skrivnosti in odsotnosti, je tudi barva, ki varuje šibke točke, ker se jih v njej ne vidi. Ženska v črnem spodnjem perilu ustvarja videz femme fatale, usodne ženske. Črna luna je namišljena točka na nebu. Črna evocira moč in nadzor, zato je strašljiva. Na Tajskem in Tibetu je črna barva zla in nesreče. Neprijazna in nedostopna naredi vtis, zbuja spoštovanje, a tudi strah. Vso svetlobo vpije, a tudi vso negativno energijo. Črna skrije, kar bela odkriva. V črno se skrijemo, kot se skrijemo v noč, dokler v njej ne odkrijemo lastne identitete.
V taoističnem simbolu jin-jang je v srcu bele črna in v srcu črne bela. Črno je ženski, instinktivni, zemeljski jin, belo je moški jang. Črna je barva prasnovi, spodnjih voda in severa.
Psihoanalitično je črna povezana s temo nezavednega, jungovsko senco. Črni, tuji ljudje v sanjah pogosto predstavljajo senčne plasti naše osebnosti. Črni naklep, črni pogled, črna zavist, črno srce, črno sovraštvo, črna duša. Nekomu lahko damo črno piko, preganjajo nas črne misli.
Po Jungu je črno kraj izvora, spočetja, porekla in kaljenja, še preden eksplodira v belino rojstva neskončnih možnosti.
