O vodi

O vodi
O vodi

ODovoli vodam, da se umirijo.

Zagledal boš mesec in zvezde v odsevu bitja.

(Jelal Mevlana Rumi)


Ko pod temnimi pomladanskimi oblaki, ki se zberejo nad mano, sedem za pleteno mizo na strešni terasi stanovanja, da bi zapisal vodo, začne pršeti. Kaplje se debelijo, zabliska se in zagrmi, z neba se ulije dež. Pomislim, da je v vseh oblakih na nebu, ki se okoli zemlje ovijajo kot tančica sveta, vsak trenutek za nič manj kot za šest Sredozemskih morij vode. Da se voda materializira v zraku, zrak v vodi.

Skozi okno opazujem koprenaste zavese, ki zalivajo, očiščujejo. Spomnim se sanj, ki sem jih sanjal to noč in so se iztekle z daoističnim rekom, ki sem ga prebral večer pred tem: Kaplje ne izdolbejo skale s silo, temveč s padanjem.

Voda. Vir življenja.

Materia prima.

Dao.

V njej smo se rodili, iz nje vstali, kot je človeštvo na kopno v podobi svojih živalskih prednikov stopilo iz morja. Voda je možnost oblik: od gorskega izvira pod skalo, bistrega studenca, potoka, reke; ledenika, gorskega ali presihajočega jezera, tišine. Močvirja in vodnega prahu meglice nad njim; belih oblakov na modrem nebu shranjene vode, ki obliva. S sončnimi žarki in mavrico nevidna izpari nazaj v nebo, v oblake, iz njih pade nazaj na zemljo, sestro in zaveznico, ponikne. Dokler se iz globin podzemlja in zasneženih vrhov na plano svetla in žuboreča, prerojena, ne požene iz skale: mlada, sveža, polna razigrane moči.

Spremenljiva in neulovljiva, skrivnostna in veličastna, prapočelo stvari. Strašno, pogubno moč ima, če in ko se raztogoti. V gibanju je, večno vračanje enakega, voda je Ouroboros, žre svoj rep. Spomin ima, vedno isti, vedno znova tudi drugačen. Voda kot občutenje, čutenje, čustvo. Skakljajoča in razigrana, mirna in deroča, valujoča in razburkana. Čista kot resnica in kalna kot velika laž. Voda pri izviru in voda pri izlivu, globoka kot modrina brez dna ali plitka kot potok, skakljajoč prek potopljenih živobarvnih kamnov, sladka in slana, tiha in glasna, nakodrane gladine in miru, ki je zrcalo. Z njo se je izpiralo, očiščevalo, blagoslavljalo, morilo. V njej odsevajo podobe daljnega spomina; kapljica, ki pade na mirno jezersko gladino, potone vanjo in se zlije z njo, ter valove v obliki kroga v krogu v krogu pošlje na vse strani zrcala.

Kot kri je, ki teče po žilah zemlje in jo hrani. Če ne bi bilo vode, tudi prsti ne bi bilo.

V vodi, ki sestavlja sedem desetin našega telesa in prekriva sedem desetin modrega planeta, odsevajo podobe. Ne moreš je zgrabiti in imeti; izmakne se in je druga nekje drugje; lahko okameni, zamrzne, oledeni in se ujeta spremeni v led.

Ocean pomni. Se vrača s prelamljanjem valov, idejami iste vode.

SPOMIN VODE

Da ima voda svoj spomin so verjela že stara ljudstva, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je o tem prvi spregovoril francoski imunolog Jacques Benveniste po objavi svojega članka v reviji Nature. Po prahu, ki ga je dvignil njegov eksperiment, obtožbam o neempirični naravi njegovega poskusa ter dejstvu, da ga je pod kontroliranimi pogoji uspelo le deloma ponoviti drugim laboratorijem, je to več kot dvajset let kasneje uspelo njegovemu mlajšemu kolegu, Lucu Montagnieru. Montagnier je Benvenista z njegovo teorijo vodnega spomina razglasil za modernega Galileja. Njegovi kolegi radi povedo, da jih je preučevanje in opazovanje vode pomladilo.

Teorija vodnega spomina trdi, da skupine vodnih molekul v stiku z drugimi molekulami s pomočjo kvantnega preskoka prevzamejo in tako na nek način ponotranjijo frekvenco njihovega elektromagnetnega valovanja in to ponotranjeno informacijo nosijo s seboj do konca časov. Povedano drugače; vse, kar pride v stik z vodo, ostane v njej za vedno. Po drznejši različici te teorije je z vodo moč poustvariti vse, kar je kdaj obstajalo in je prišlo v stik z njo. Tudi vse, kar je umrlo. Voda se ne postara, zapomni si.

Res je, teorija je drzna in v nasprotju z racionalističnimi znanstvenimi dogmami. A kljub temu in morda prav zato: mar ni to veljalo za vse teorije, ki so spreminjale pogled na svet? Za Galileja in Kopernika? Teslo. Einsteina in Freuda, Junga? Mnoge druge?

Lahko voda zaradi preobilice nečistih informacij in njihovih vibracij izgubi razum? Najstarejša, prapočelo življenja, človeka in religij? Lahko?

Vodne molekule so družabna ne-bitja, ki se privlačijo ter po svetu in telesih potujejo v skupinah. Ko se nekatere molekule od skupine ločijo, se jim pridružijo nove, prevzamejo informacijo, strukturno dinamiko in spomin skupine. Pa vendar se voda obnaša nenavadno, drugače kot vse druge molekule. Te se ob prehodu iz tekočega v trdno stanje skrčijo in stisnejo, voda se razširi. Edina snov na planetu je, ki lahko obstaja v vseh treh agregatnih stanjih. Med vsemi tekočimi snovmi ima voda v svojem tekočem stanju največjo površinsko napetost, kar južnoameriškemu kuščarju omogoča, da po njej hodi.

Kako lahko ta voda je? se sprašuje Rustum Roy, ameriški znanstvenik in proučevalec vode indijskih korenin in dodaja, da je vsako živo bitje posoda. Vode.

Vse je bilo voda, pravijo hindujski teksti, v tantričnih tradicijah voda predstavlja prano, dih. V daoističnih na začetku prostrane vode niso imele bregov. Voda je ženski jin, nasprotje moškega principa janga, nasprotje ognja. A vendarle ali pa morda prav zato snov, v kateri ni vsaj nekaj molekul vode, ne zagori.

Pojem praoceana, prve vode, nad katero lebdi in bdi le duh,je univerzalen, poznajo ga mitologije starih ljudstev po vsem svetu. V hindujski se Brahmanda, jajce ali zarodek sveta, vali na vodni gladini. V zgodbah o nastanku sveta se pogosto pojavlja potopljena žival, ki še nerojeni svet dvigne na površje vode vseh voda. Tak je hindujski merjasec in miti o nastanku sveta ljudstev sibirskih in srednjeazijskih step kot so Samojedi, Burjati in Tatari. Genezo si podobno predstavljajo severnoameriški Irokezi in druga indijanska plemena, ki verjamejo, da svet na svojem hrbtu nosi morska želva. Podobno zgodbo o stvarjenju sveta, ki vključuje praočeta Obatalo, si pripovedujejo plemena Jorub iz jugozahodne Afrike, ki pokristjanjena živijo v Nigeriji, Togu in Beninu. Zaradi trgovine s sužnji v 19. stoletju je mit skupaj z njihovimi predniki v verigah preplul Atlantski ocean in se naselil v Braziliji.

Svetopisemski vodnjaki, povezava podzemnega sveta s površjem, sredi nomadskih puščav prinašajo začudenje, veselje. Ob vodnjaku navdiha se zgodijo pomembna in čarobna, tudi erotična srečanja. Ob vodnjaku kot osrednji točki zemeljskega miru in svetlobe se rojeva ljubezen ter sklepajo poroke in zavezništva. Brez vode bi bil nomad obsojen na smrt, puščavsko sonce bi ga izžgalo. Voda v puščavi evocira oazo, vodnjaki v njej so pesem.

Pemon, domorodno indijansko pleme Venezuele, živi pod goro ploščatega vrha, s katerega nadnje pada zanje sveti Angelski slap, ki jim v svojem jeziku rečejo Karepakupai Meru ali Slap najglobljega prostora in ki je s skoraj kilometrom prosto padajoče vode najvišji slap na svetu. Dežela Roraimo na meji z Brazilijo zanje predstavlja Deželo matere vseh voda.

Pred dvesto milijoni let se je pracelina Gondvana ločila od svoje dvojčice Pangeje in tektonsko razdrobila na današnje celine, med njimi Južno Ameriko. Ob tektonskih premikih pred tri in pol milijoni let se je na meji med današnjo Venezuelo in Brazilijo vzdignila planota Roraimo, posuta s ploščatimi gorami. Neimenovana reka, ki teče po površju ene od teh gora, ki je za Pemone sveta, še nikdar ni prišla v stik s človekom. Leta 2005 se je majhna skupina ruskih znanstvenikov v tajnosti odpravila nanjo, da s svojo prisotnostjo ne bi užalila domačinov.

Nad goro pogosto visi velik oblak izparelih kapljic, ki na večer v družbi mesečine in migetajočih zvezd na venezuelskem nebu goro ovije v skrivnostno modro meglico, katere kapljice kot vzdihi ali zametek dežja lebdijo v prostem zraku. Na Japonskem verjamejo, da obstajajo vodoravne in navpične megle; prehod pripovedi in časa napovedujejo, vstop v sanje.

Ko so znanstveniki v ruskih laboratorijih vzorce rajske vode z nikogaršnje zemlje planote Roraimo, ki še ni bila v stiku s človeškimi vibracijami analizirali, so ugotovili, da je energetsko štirideset tisočkrat aktivnejša kot voda iz vodovodne pipe. Voda s takim energetskim potencialom človeško telo aktivira in regenerira. Morda zato ni čudno, da Pemoni ne hodijo v civilizacijo in nočejo, da mestna civilizacija hodi k njim. Morda ni čudno, da živijo dlje in so bolj zdravi kot njihovi mestni sosedje.

Na pozno jesen leta 1632 je revni in bolehni popotni pastir Genz kot trubadur bos stopal skozi nočni gozd megličaste zore na svoji poti proti jugu. Nenadoma se je ustavil, zazdelo se mu je, da sliši žuborenje studenca med koreninami. Počepnil je, potipal, v dlani zajel bistro studenčnico in pil. Svojim vnukom je desetletja kasneje priznal, da je voda v njem prebudila pozabljene spomine na otroštvo v tistem kraju, kamor so ga noge odnesle brez načrta. Spomine na gozd, na obronku katerega je stala hiša njegovih staršev in v katerem je preživel zgodnje otroštvo. Zaupal jim je tudi, da je tiste noči pred zoro, ko je pil vodo iz studenca, ozdravel, se tam naselil in ostal. Vode rojstnega kraja nas z njim povežejo; nimajo le poetičnega in simbolnega pomena, za vedno ostajajo z nami v nas. Rojstni kraj je voda našega otroštva, s seboj nosi zapis o njem in zemlji, ki jo je dojila.

Borut Pust je osnovno šolo in gimnazijo končal v Kranju, študij ekonomije v Ljubljani. Petindvajset let delal kot svobodni novinar za domače in tuje radijske postaje, časopise in revije. Zadnjih petnajst let poleg publicističnega opravlja tudi delo psihoterapevta. Do zdaj izdal tri knjige: zbirko pesmi Oko v plamenu (1999), potopis Nekoč so bile dežele … ali kako sem razumel spremembe na Vzhodu (1999) ter knjigo Sanje, kaj ste? – Razumevanje simboličnega sveta sanj skozi prizmo Jungove psihologije (2011).
Deli