O plamenu in ognju

O plamenu in ognju
O plamenu in ognju

Plamen utira pot, ogenj očiščuje in prerojeva. Simbolizira tako ljubezenske kot morilske strasti, spolni akt, topi in tali obrambe, zakritja in ovoje. Človeka osvobaja okov usode, teži v nebo, k resničnemu, ki spet rojeva. Prodirajoče spoznanje je, instinkt in intuicija; gori, a ne izgoreva, neukrotljiv in neoprijemljiv kot voda, le da na vroč in poživljajoč način, drugače kot njegova tekoča in stoječa sestra voda, ki odnaša. Ko požira vse pred sabo in meri prostor, vsemu za seboj ponuja možnost rojstva.

Za ognjem, ko ugaša, ostaja žerjavica. Pripravljena, da jo dvigne veter in razplamti.

Za ognjem, ki je očistil in ugasnil, ostane pepel. Pepel je vse kar ostane, sivina niča, ki oplaja. Indijski sadhuji in jogiji si v kožo vtrejo pepel, ko se odpravijo med ljudi, tudi mnoga afriška plemena v iniciacijskih obredih in plesih. Kar zgori, tega ni več, a prav v neslišno sivkasto grenkem pepelu brez vonja, ki ostane, klije novo. Prvi ljudje, ki so se naselili stalno in se iz lovcev/nabiralcev na neki točki predzgodovine prelevili v poljedelce (Kajn) in drugi v živinorejce (Abel), s tem pa začeli kopičiti lastnino v stvareh, bogastvu, ženskah, otrocih in sužnjih, so svoja polja dobili tako, da so požgali gozdove, ki so jim tisočletja prej nudili zavetje in hrano in jim s svojo skrivnostnostjo in nevarnostmi hkrati vsak dan znova pretili.

PROMETEJ

Prometej, ki je Zeusu in bogovom ukradel ogenj, da bi njegovo očiščevalno in ustvarjalno moč podaril ljudem in jih z upom ognja odrešil misli na smrt, je simbol neskesanega uporništva. Zaklad zakladov, iz katerega je bil spočet in v trebuhu zemlje rojen svet, je izmaknil bogovom s kolesa sonca (po drugi verziji v Hefajstovi kovačnici), jih s tem razkrinkal in iskre svetlobe podaril smrtnikom.

Sonce je ogenj, vir svetlobe, toplote in življenja. Sonce in ogenj spočenjata, se dvigujeta, dosežeta vrh in se začneta spuščati. Če soncu pogledaš naravnost v obličje oslepiš kot bi oslepel, če bi naenkrat uzrl vso resnico sija vzporednih svetov – o tem govori prispodoba o Platonovi votlini.

Sonce je resnica, celostnost. Proti nebu švigajoči plameni s podobami, ki jih uzremo v njih, prihajajo iz nas samih, premeščajoča in ponavljajoča se v drugačnem, a vendar njena neulovljiva latenca. Plamen izginja in vzplamteva, vedno je tam in v istem hipu izgineva.

Sonce in ogenj. Resnica. Ne del nje ali pogled nanjo, ne približek ali interpretacija; sonce je celota, krog in sebstvo. Neizrekljiva enost s točko središča.

Pan, predkrščanski nomadski in pastirski bog, je zemeljska reprezentacija neukročenega ognja znotraj, nagnjenje, ki je lastno bitju, v katerem utriplje srce. Njegovo dediščino si je težko priznati in prav zato se vedno znova vrača. Hiter, živalski, zvijačen, spreten in potuhnjen hkrati, to je njegov karakter, tak je v dvodimenzionalnosti vlog. Tisto, kar ga žene, se skriva v njegovem imenu; Pan hoče vse. Vse v sebi in drugem. Zanj je to isto.

Razumevanje Pana kasneje izgubi svojo čutnost, ki ga žene, včasih skozi zakon želje določa. Tako kot spolno poželenje, človeka lahko celega preplavi ter vanj vnese nemir duha in čutov tudi pan-ika, neopredeljiva tesnoba in groza. Zato je Pan kasneje – dokler ga iz panteona bogov niso izgnali novoplatonisti in zgodnjekrščanski filozofi – prevzel vlogo Velikega Vsega. Ko ga je krščanstvo uspelo razglasiti za drugo podobo poganskega hudiča, je z njim umrla večina starih bogov, porušeno je bilo ravnovesje. Reklo Pan je mrtev zato od takrat dalje pomeni, da je konec neke zgodovinske ere in z njo nekega videnja sveta in družbe. Panovo in s tem smrt vseh drugih bogov je po Plutarhovem pripovedovanju napovedovalo tožeče morje.

»Pan je mrtev. Sence junakov žalujejo in podzemlje drhti. Pan je mrtev; družba razpada. Bogataš se zapre v svojo sebičnost in pred sončno svetlobo skriva sadove svoje pokvarjenosti; nepošteni in strahopetni služabnik rovari zoper bogatega gospodarja; poštenjak dvomi v pravičnost in ne razume več njenih zapovedi; duhovnik ne uči, ampak zapeljuje; vladar ima zlati ključ namesto žezla; ljudstvo z obupano dušo in mračnim umom preveč razmišlja in molči.«

(Pierre Joseph Proudhon)

Če se od Pana vrnemo nazaj k Prometeju, moramo omeniti vsaj še Pandoro, ki simbolizira ženski del porekla človeškega zla in ki je bila na Zevsov ukaz kot prva ženska narejena in podarjena ljudem kot kazen za Prometejevo neposlušnost.

»Ljudem bom podaril zlo, reče Zevs, v katerem bodo vsi uživali, ko bodo z ljubeznijo obdajali nesrečo. (…) Tako reče in bruhne v smeh oče bogov in ljudi … in ukaže imenitnemu Hefajstu, naj namoči v vodi nekaj prsti, da vanjo glas in sile človeškega bitja in po podobi nesmrtnih boginj izoblikuje prijetno telo; Atena jo je naučila ročnih veščin in ji dala statve za tisoč barv; zlata Afrodita je na njeno čelo razlila svoj čar, poželenje, a tudi skrbi, ki lomijo ude. Potem je glasnik bogov dal vanjo besedo in to žensko poimenoval Pandora, kajti vsi bogovi z Olimpa so podarili ta dar.«

(Heziodus, Teogonija: Dela in dnevi)

Borut Pust je osnovno šolo in gimnazijo končal v Kranju, študij ekonomije v Ljubljani. Petindvajset let delal kot svobodni novinar za domače in tuje radijske postaje, časopise in revije. Zadnjih petnajst let poleg publicističnega opravlja tudi delo psihoterapevta. Do zdaj izdal tri knjige: zbirko pesmi Oko v plamenu (1999), potopis Nekoč so bile dežele … ali kako sem razumel spremembe na Vzhodu (1999) ter knjigo Sanje, kaj ste? – Razumevanje simboličnega sveta sanj skozi prizmo Jungove psihologije (2011).
Deli