Primož Sturman (Trst, 1980) je avtor kratkoproznih zbirk Gorica je naša (Litera, 2018) ter Sinteze (Samozaložba, 2020), v kratkem pa bo luč sveta ugledal tudi njegov romaneskni prvenec Enajst mesecev žitne kave (2022, Litera).
Enajst mesecev žitne kave se posveča pretežno vprašanju stika med dvema nacionalnima kulturama. Osrednji osebi romana sta profesor in profesorica na tržaški šoli, Anna Calligaris ter Lorenzo Taccardi, ki sta tako sodelavca kot tudi ljubimca. Delo požene v tek Lorenzova selitev iz Trsta na slovenski Kras, ki ji po eni strani botruje želja po spremembi okolja (iz urbanega v ruralnega), po drugi pa morda tudi dejstvo, da ima Taccardi slovenske korenine. A prav slednje vprašanje je tisto, ki Enajst mesecev žitne kave najočitneje ločuje od drugih sorodnih besedil: je resnično za vsako tovrstno odločitvijo nujno iskati razlog v nacionalnih koreninah? Se lahko posameznik oz. posameznica za selitev preko državne meje odločita iz povsem zasebnih in nedolžnih vzgibov? V Sturmanovem romanu se zdi možno, da temu ni tako.
Vabimo vas k branju kratkega pogovora z avtorjem in odlomka iz romana.
Aljaž Krivec: Enajst mesecev žitne kave je tvoj romaneskni prvenec, pred tem pa si se podpisal pod kratkoprozni zbirki Gorica je naša ter Sinteze. Za obe zbirki so značilni motivi meje, prehajanja prostorov, razpršenosti identitete in vsi so naposled našli pot tudi v Enajst mesecev žitne kave. Glede na to, da si te teme do tega trenutka ubesedoval predvsem v krajših formah, me zanima kaj je bilo v njih tisto kar je sprožilo potrebo po tem novem, romanesknem zamahu?
Primož Sturman: Največ zaslug (ali največji delež »krivde«) za nastanek besedila ima direktor in glavni urednik založbe Litera Orlando Uršič. Ko je bil moj prvenec Gorica je naša konec maja 2018 dotiskan, me je nekega sobotnega popoldneva povabil k sebi domov v Slovensko Bistrico na bograč. Takrat sem knjigo tudi prvič videl in vzel v roke. Popoldne je minilo v veselem vzdušju, spominjam se, da je za posladek na koncu bila baklava, ki jo je pripravila Uršičeva žena Martina. Takrat me je, na pol za šalo, na pol zares, vprašal, ali bi za Litero napisal roman, ki se dogaja med Trstom in Krasom. Vprašanje me je presenetilo, saj je bil tedaj zame izid prvenca po polemikah v osrednjeslovenskih medijih o nedosegljivosti centralnega prostora za avtorje iz periferije, skoraj nekakšen čudež. Skoraj še nisem realiziral, da je Gorica izšla, ko je prišla spodbuda za pisanje romana, ki sem jo takoj pograbil. Čas se je nato vrtel v druge smeri. Gorica je doživela precejšen kritični odmev, zato sem nadaljeval s pisanjem kratkih zgodb. Želel sem se izbrusiti v tem žanru. Dejansko je torej Enajst mesecev žitne kave nekakšen osebni literarni eksperiment.
AK: Z obširnejšo pripovedjo je prišlo tudi do vpeljave atipične izgradnje pripovedi. Slednja sicer ostaja bolj ali manj linearna, vendar pa jo zaznamuje preskakovanje med (pretežno) pripovedovalcem in pripovedovalko ter posledično tudi razpršenost z vidika fokalizacije. Zakaj si se odločil za ta skoraj rašomonski postopek?
PS: Izhajam iz literarne tradicije, ki je na področju proze zelo tradicionalistična, morda celo konservativna. Če izvzamem nekatere izjeme, denimo modernistični roman Nož in jabolko Ivanke Hergold, ki se dogaja v Trstu in ki je leta 1980 pod uredništvom Toneta Pavčka izšel pri Cankarjevi založbi, je slovenska pripoved na Tržaškem in Goriškem usmerjena predvsem v valorizacijo slovenske prisotnosti na tem prostoru. Leta 2015 je literarna zgodovinarka dr. Maja Smotlak pri tržaški Mladiki izdala predelavo svoje doktorske disertacije o slovenskem romanu v Italiji med letoma 1991 in 2015. Literarna dela je razdelila v tri kategorije, in sicer v enonacionalne, večnacionalne in nadnacionalne romane. Zanimivo je, da je tudi po osamosvojitvi Slovenije, ko naj bi v centralnem prostoru kultura in književnost nehala biti »narodotvorna« elementa, teh še vedno največ. Med njimi seveda prednjačijo dela Borisa Pahorja in Alojza Rebule, pri avtorjih srednje generacije pa Dušana Jelinčiča in Marija Čuka. Mlajši pisci (do 40 let) so doslej objavili v glavnem dela, ki so nadnacionalna (Erik Sancin, Matjaž Klemše, Vinko Bandelj) in v katerih se torej lotevajo splošnejših tem. Mojster večnacionalnega romana je bil žal pokojni Marko Sosič. Kot izjemen stilist (ni slučajno, da sta bili njegovi mentorici Zora Tavčar in že omenjena Ivanka Hergold) je slovensko bit v Italiji znal vpeti v širšo realnost severne Italije in bivšega jugoslovanskega prostora.
Sam sem skušal narediti korak naprej in vsemu naštetemu dodati nekaj svojega. V mojem besedilu ni namreč pomembno samo to, kako protagonist vidi sebe in svojo okolico, ampak tudi, kako drugi vidijo njega.
AK: Po jezikovni plati pa je posebnost romana vpeljava lokalnega dialekta. Za kateri dialekt točno gre, kaj je njegova funkcija in kako je potekalo »lovljenje« tovrstnega jezika?
PS: Gre oziroma želi iti za nekakšen kraški pokrajinski govor, ki ga v svojih nastopih uporablja denimo tudi sežanski stand up komik Žan Papič. Večji del svojega življenja sem doslej preživel na Opčinah, kjer so pravo vaško narečje ohranjali le še starejši prebivalci, mlajši so vanj že vpletali veliko italijanskih besed. Čeprav spadajo narečja tostran in onstran meje v iste narečne skupine (meja je stvar zadnjih sedemdesetih let), sta se slovenska govora na obeh straneh v tem času postopoma oddaljila drug od drugega. Če so, kot že rečeno, v tržaškega prišle italijanske besede, so se v tistega na slovenski strani »priselile« besede iz osrednje Slovenije in nekdanjih jugoslovanskih jezikov. Ko sem se leta 2010 preselil na Kras, nisem vedel, kaj pomenijo besede, kot so kajla, dihtunga, šleper in podobno. Funkcija tovrstnega govora v romanu pa želi biti predvsem teritorialna, če se seveda lahko tako izrazim. Poleg prepoznavanja v domačem kraju in delu na zemlji »domorodci« v mojem delu svojo identiteto zakoličujejo predvsem v jeziku oziroma govoru.
AK: Vilma Purič v spremni besedi k romanu implicira odmik tvojega pisanja od pričakovane ali morda celo ustaljene paradigme, ki jo povezujemo z besedili, ki so na ta ali oni način povezana z obmejnim/zamejskim prostorom, ko napiše: »Sturman samosvoje obravnava tržaško realnost, odreka se tendenčnim interpretacijam sveta, dogodkov ne razlaga z zgodovinskega stališča, ne razglaša narodnih vizij in ne zasleduje celostnih razlag.«
PS: Na to vprašanje sem deloma že odgovoril na začetku, ko sem poskušal pojasniti svojo željo po odmiku od že ustaljenih literarnih vzorcev slovenske književnosti v Italiji. S t. i. zamejsko oziroma slovensko identiteto na Tržaškem in Goriškem so se doslej že ukvarjali drugi in zato me stvar tudi pretirano ne zanima. Moj protagonist Lorenzo Taccardi sicer res išče svoje korenine ali pa vsaj del teh (v besedilu je nakazano, da ima tudi prednike v južni Italiji), želi si pa predvsem neke spremembe, ki bi mu osmislila življenje. Prišel je namreč že v zrela leta, svoje družine nima, ve, da v službi kake posebno briljantne kariere ne more graditi. Zato poskusi zaživeti v realnosti, ki jo je doslej opazoval le od daleč in ki ga pretirano ni zanimala. Kolikor poznam tržaško književnost, je v tej seveda jadranski emporij v središču pozornosti in dogajanja, iz periferije pa se v pripoved vključujejo posamezni elementi. Tudi tu sem skušal narediti nekaj nasprotnega. V mojem romanu sta v središču pozornosti protagonist in Kras, ostali in mesto Trst pa se gibljejo na obrobju. Če sedaj pomislim, ni slučajno, da v romanu ne nastopa noben »zamejec«, torej tržaški Slovenec ali Slovenka.
AK: Kako torej sam vidiš odnos med svojim romanom in korpusom literarnih besedil (tržaškega) zamejskega prostora?
PS: Večkrat sem se vprašal, če se lahko (še) imam za tržaškega avtorja. Res je, v mestu v zalivu sem se rodil, se šolal in se formiral (nezanemarljiva je bila moja potopitev v italijansko kulturno in znanstveno stvarnost, ki se je zgodila v času mojega študija zgodovine na tržaški univerzi), navsezadnje se v Trst vozim vsak dan v službo, kjer delujem v tipično »zamejskem« okolju, na slovenski šoli v Italiji, namreč. Od selitve na Kras in v Slovenijo pa je šel moj osebni razvoj v drugo smer od tipičnega slovenskega razumnika v Trstu in Gorici, saj sem začel iskati stike z osrednjeslovenskim prostorom. Upam predvsem, da bo knjiga nagovorila slovenske bralce na obeh straneh meje, saj je funkcija književnosti ta, da poskuša priti čim dlje in globlje. Tudi zato me je pred nekaj meseci prijetno presenetila novica, da se italijanska založba iz Vidma zanima za prevod mojega prvenca Gorica je naša. V primerjavi z osrednjeslovenskim prostorom, kjer sem bil v preteklosti vprežen v pisanje neprestanih polemik, bom imel, če bo prevod seveda izšel, zanj bolj malo zaslug.
AK: Seveda pa Enajst mesecev žitne kave ne narekujejo zgolj vprašanja (narodne) identitete in geografskih specifik. Kaj so tiste teme, ki so te v romanu zanimale mimo teh plati?
PS: Predvsem občečloveške teme, kot so na primer iskanje samega sebe, občutek tujosti in neprilagojenosti, pa tudi nekatere specifične, denimo nekatere zelo velike absurdnosti italijanskega šolskega sistema in birokracije, ki že dolga leta ne delujeta več po zdravi pameti, ampak le po paragrafih in črkah zakona tudi tam, kjer sta ta popolnoma skregana s stvarnostjo.
Enajst mesecev žitne kave (odlomek)
„Ciancone pravi, da je Braida že nakupil meso.“
Bil je vidno vznejevoljen.
„Tudi če si mu napisala, da nas ne bo?“
„Napisala sem mu, ne vem pa, če je prejel sporočilo.“
„Braida ga je kupil, ker mu je Ciancone to ukazal. Pa ne znata iti na kakšno šagro? Saj jih je ogromno v Trstu in okolici.“
Za trenutek je pomolčal, še naprej je bil slabe volje.
„Kaj praviš ti? Ju želiš imeti tu?“ me je vprašal za mnenje.
„Braido z veseljem, Cianconeja malce manj …“
„Spet smo tam. Saj veš, da ne morem Braide povabiti, Cianconeja pa ne. Vedno hodimo skupaj na kavo …“
„Ti se odloči.“
Pogledal me je. Nisem odgovorila.
„Kaj tale tip toliko sili sem gor? Na čevape, na vino? Zakaj ne gre sam v gostilno?“
„Zakaj to mene sprašuješ?“
Znova je za trenutek pomolčal. Dobro, da ni rinil dalje.
„No, saj se zadnjič nismo imeli slabo. Pa naj prideta.“
Ni bilo ravno v njegovem slogu, da si tako hitro premisli. „Ampak naj vsaj prinese vino, ki ga bo pil. Ne kot zadnjič s tistim kabernetom, ki ga je pustil na mizi in stankal ves teran, da sem moral k sosedom po novega. Dobro veš, da ni variante, da znova stopim na njegov borjač.“
„Prav, mu napišem. Upam, da bo prebral.“
„Veš, da bo …“
Ponosno smo gledali tri vedra, polna krompirja. Gomolji so bili sicer majhni, ne pa iznakaženi, kakršne je marsikdo napovedoval ob taki letini.
„Škoda, da nimamo vage, da bi stehtali, koliko smo ga pridelali. Sadil sem ga pet kilogramov,“ je bil ponosen. Tudi jaz na vse, njega in otroke.
„Te male bom spekla v pečici za kosilo.“
„Ja, te ranjene pa bo tudi treba takoj porabiti. Lahko bi jih ocvrli nocoj, ko prideta onadva …“
Spet sva se spogledala in se nasmehnila druga drugemu. Tokrat se je očitno opogumil in mi povedal, kar misli.
„Morda bi midva v takem gospodinjstvu na deželi res lahko uspevala kot pravi par. Si opazila, kako sva uigrana? Sociološke raziskave pravijo, da so zakoni na podeželju obstojnejši od tistih v mestu.“
„V mestu imam izkušnjo, na podeželju pa še ne …“
„Mama, kdaj bo kosilo?“ je vprašala Giada, ki se je nenadoma pojavila pri kuhinjskih vratih.
„Krompir bo kmalu šel v pečico, tako da še vsaj kake pol ure ne. Kaj zganjata tam zunaj?“
„Nič, nič.“
„Giada, če vama je dolgčas, lahko pogledata, če smo pozabili kak krompirček v zemlji. Gotovo se bo še kaj našlo. Lahko pa tudi vzameta motiko in začneta razbijati tiste velike grude, ki so na njivi,“ se je oglasil izza kuhinjskega pulta.
„Prav, bova.“
Giada je stekla na dvorišče oznanit bratcu novo misijo.
„Saj se bosta takoj naveličala. Kdaj imate akcijo z vaščani?“
„Ob treh popoldan.“
„Kako dolgo pa te ne bo?“
„Preveč vprašaš. Delovni del bo trajal kako uro ali dve, potem pa sledi neuradni.“
„Če nočeš biti z onimi dedci, po končanem delu spij z njimi en kozarec, potem pa pridi domov. Kaj te briga, kaj mislijo in pravijo. Važno, da opraviš, kar moraš, če si prepričan, da je to tvoja dolžnost. Škoda bi bilo, da bi te znova spravili ob živce.“
Čutila sem, da so ga moje besede pomirile.
Ura se je bližala tretji. Srce mu je začelo vedno hitreje biti. Kako bo danes? Ga bodo še izzivali? Kako bo reagiral? Dajal si je pogum z mislijo, da zadnjič nad soseda ni dvignil glasu, kot se je zgodilo prejšnjič v družbi, ki je šla po mlaj, ampak mu je umirjeno povedal, kar mu je šlo.
Sklenil je počakati še nekaj minut, da zasliši glasove s klanca. Da ne pride slučajno v neprijetno situacijo, ko bi se pri lipi srečala sama s sosedom in bi potem zrla vsak v svojo smer.
Na zbirnem mestu so čakali štirje možakarji, soseda še ni bilo med njimi. Pozdravil je, nato ga je nekdo vprašal, ali bo kozarec vina. Privolil je le iz vljudnosti.
Ko so nazdravili, so se četverici pridružili še trije možje, med njimi njegov sosed in možakar, s katerim sta spomladi podsajala trte. Vaškega staroste ni bilo. Opravičil se je zaradi slabega počutja.
Spomnil se je, da je takoj po vrnitvi iz mesta nameraval iti k njemu in ga vprašati, kako naj ravna s sosedom, s katerim sta se sporekla. Namero je kasneje opustil. Brez veze bi bilo delati iz muhe slona, še bolj bi se osmešil. Najbolj pomembno pa mu je bilo, da stvar ne bi vplivala na njegove odnose z ostalimi in vaško skupnostjo nasploh. Zato je danes tudi tvegal in šel mednje. Možakarji pa so bili videti in so se pogovarjali kakor po navadi.
„Ajde, gremo zdej.“
Vodja rabute je razporedil može. Trije so šli po glavni vaški ulici in kržadah, kjer se je v špranjah med zidovi in asfaltom že krepko razraščal plevel, ostali pa v klance do konca asfalta, nekateri pa še dlje proti gmajni.
Postavil se je v dvojico z možakarjem, ki je v preteklosti večkrat prišel klepetat na njegov borjač in pripovedovat svoje dogodivščine. Tokrat mu ni mogel ničesar govoriti, ropot kosilnic je prekrival vse besede.
Ker je bilo mož veliko, so delo zaključili zelo hitro, v slabi uri. Nekdo je nato predlagal, da bi pometli območje ekološkega otoka, na katerem je polno smeti.
Sam je šel po metlo v skedenj.
„Nismo še končali, še kake pol ure,“ ji je rekel, ko je ležala na borjaču in brala revijo.
Prikimala mu je.
„Kje sta ta mala?“
„Spita.“
Joj, škoda, je pomislil. Ko bi se sedaj ne vrnil mednje, bi res prišli gledat na borjač, kje sem.
„Grude pa sta vseeno lepo razbila.“
„Ja, tudi še nekaj gomoljev sta nabrala.“
Možje so medtem že premaknili kante in zabojnike, za katerimi je bilo močno nastlano.
„Rad bi vedel, kdo meče smeti sem zadaj,“ je vprašal skoraj osorno, kot bi moral na vsak način nekaj reči.
„Ma ne, tu pade szi kamiona, kdr pridejo jskt,“ mu je odvrnil sosed. Njegovega odgovora ni pričakoval. Verjetno je zanj vse skupaj že pozabljeno. No, da mu ne hodi več na borjač, je vsekakor dobro. Očitno je bil spor nujno zlo, ki je že stvar preteklosti. Morda se je zadnjič celo ustrašil njegove odločnosti.
Pobrali so smeti in jih odvrgli v pripadajoče kante ter jih spet postavili na svoje mesto. Spet je šla okrog runda pijače. Možje so se začeli pogovarjati, ali bi bilo primerno, ko bi začeli strupiti plevel z glifosatom. Ko je izpil, se je hotel posloviti.
„Uostani še malo, dej, sej ne bo šou noben drugi h toji.“
Njihove besede je nekaj trenutkov procesiral. Končno je le razumel, da jo spet omenjajo in da ga s tem znova zbadajo. Nasmehnil se je. Možakarji so verjetno opazili, da je bil njegov nasmešek bolj kot ne kisel. Led pa je bil končno prebit.
„Res ne morem, nocoj dobim obiske.“
„Prou, alora bejži,“ je rekel eden od njih.
Ciancone se je pojavil pri kaluoni. Njega še ni bilo domov. Upala sem, da čim prej pride. Začelo mi je postajati neprijetno.
„Kje je Taccardi?“ ga je zanimalo.
„Ni ga, pride kmalu. Šel je pomagat sovaščanom.“
„Aha, potem se bom razkomotil kar tu na klopi pri mizi.“
„Ti kar,“ sem odrezala in odšla v kuhinjo. Iz previdnosti sem tiho zaklenila vrata za sabo.
Čez nekaj minut se je od vrat zaslišalo, da hoče nekdo vstopiti. Začelo se je trkanje. Srce mi je začelo razbijati.
„Anna, odpri!“
Hvala bogu ni bil Ciancone.
„Zakaj se pa zaklepaš?“
„Nič, pusti to …“
„Si videla? Ciancone je prišel brez vina!“
„Ne, nisem videla.“
Nisem ga sploh hotela gledati.
„Greva ven, no.“
„In? Kaj bo sedaj?“ ga je vprašal, ko sva bila že zunaj.
„Žal mi je, nisem imel časa, da bi šel po vino. Ga lahko greš iskat ti?“
„Ni govora. Ti pojdi,“ je bil odločen.
„Pa če ne znam slavo.“
„Sem ti že enkrat rekel, da tu ljudje govorijo sloveno. Se boste pač zmenili v italijanščini.“
Poklical je vinarja in mu povedal, da prihaja njegov prijatelj iskat vino. Naj mu da dve litrski steklenici terana.
„Ti se že ne boš izgubil.“
Dal mu je navodila za pot. Ciancone je kmalu nato sedel v avto in se odpeljal. Vesela sem bila tistih minut, ki sva jih lahko še preživela sama.
„Kaj pa Braida?“ sem ga vprašala.
„Napisal je, da je na poti.“
Otroka sta se medtem trudila z lupljenjem krompirja, a jima ni šlo pretirano dobro. Pobudo sem vzela v svoje roke, on pa me je pred njima pohvalil. Prijetno mi je bilo.
Medtem se je na hišnih vratih prikazal Braida.
„No, pridi naprej. Samo tebe smo čakali. Končno si prinesel meso.“
„Kje je pa Ciancone?“ je vprašal začudeno.
„Šel je po vino, kmalu bo tu. Medtem lahko začnemo peči meso.“
Meso je bilo kmalu pečeno in krompir kmalu ocvrt, onega norca pa od nikoder. Saj ni, da bi ga pogrešala, ampak če bi kakšno nakuhal, bi moral Lorenzo spet reševati situacijo, kakor je bilo treba zadnjič iskati Braido. Ciancone zna ušpičiti še kaj hujšega.
„Pravi, da pride kmalu. Da sta z gospodarjem v kleti, kjer degustirata različne sorte vina,“ je rekel Braida, ko se mu je končno oglasil na telefon.
„Pa kdaj je začel tako piti?“ sem se naredila neumno, ko sem nosila krožnik z ocvrtim krompirjem na mizo. „Saj je ja športnik in hodi v fitnes.“
Ni bilo prvič in niti drugič, da se ga je napil.
Otroka sta planila po krožniku s krompirjem, kar me je malce vznejevoljilo.
„Ne vem, kaj se dogaja z njim,“ je dodal Braida.
Cianconeja ni in ni bilo. Ura se je bližala deseti in otroka sta začela zehati. Odšla sem z njima v hišo in ju spravila spat. Tudi sama sem se ulegla in počakala, da zaspita. Nato sem šla do kuhinje, kjer sem nekaj posode potiho spravila v pomivalni stroj.
Z dvorišča sem čez čas zaslišala najprej glasno govorjenje, nato pa kričanje. Nagonsko sem šla zapret vrata, da hrup ne bi zbudil otrok. Federico se je sicer obrnil in odprl oči, a takoj zatem znova zaspal.
Potem sem stekla pogledat, kaj se dogaja. Pred mano se je narisal neverjeten prizor. Braida je prestrašeno, nemo in nepremično sedel pod pergolo, medtem ko sta si Lorenzo in Ciancone zrla v oči kot razjarjena psa in se obmetavala z besedami.
Strah me je bilo, da si ne bi česa naredila. Da ga Ciancone ne bi premlatil. Očitno ga Lorenzo ni še nikoli videl takega.
„Kaj si prišel delat sem?“ mu je zabrusil v obraz.
„Že ko sem prišel prvič, mi je takoj postalo jasno, da si prišel v en drek od kraja med same ščave. Kako tu smrdi po gnoju.“
Ciancone je spet norel. Očitno ga preteklost ni pustila pri miru.
„Poberi se z borjača in se odpelji nazaj v Trst ali pa kar v Afriko, preden te mahnem,“ mu je Lorenzo zagrozil.
„Kdo bo tu koga mahal? Saj te je sama kost in koža. Da nisi še ti kak degeneriran ščavo.“
Lorenzu je bilo dovolj. S sunki ga je začel odrivati proti izhodu. Rekla bi mu, naj ga pusti pri miru, saj se bo prej ali slej sam umiril, a ga je očitno preveč prizadel. Ciancone se mu je skušal zoperstaviti, a je bil preveč pijan, da bi bili njegovi gibi koordinirani. Mahal je po zraku. Naposled ga je Lorenzo le odrinil na cesto in zaklenil vhod na dvorišče. Za trenutek sem si oddahnila. A Ciancone ni odnehal, še naprej se je drl in tolkel po vratih.
Odprl je vrata in še sam stopil na klanec. Zakaj?
„Prasec! Poberi se iz te vasi, če praviš, da smo ščavi. Naše vino pa je dobro?“
„Boš že videl, kaj se ti bo zgodilo.“
To je bila že druga grožnja, ki sem jo v manj kot mesecu dni slišal na istem mestu. Tokrat mu nisem imel namena ostati dolžen.
„Kaj boš meni pravil ti, ki pri pouku otipavaš punce z izgovorom, da jim pomagaš delati sklece!“
Očitno sem ga res zadel v živo. Stvar ga je še dodatno razkačila. Spoprijela sva se tudi fizično, vse dokler niso na klanec prišli možje, ki so pili pri sosedu, in naju ločili. Prasca so potegnili stran, je pa bil tako pijan, da se je opotekel in z glavo udaril v jerto sosedove kaluone.
„Kaj je ratlo? Kaj je ta kažin?“ me je vprašal sosed.
„Kaj niste slišali, kako je kričal in žalil?“ sem dejal s tresočim se glasom.
„Ja, nekej smo slišli. Kdu je ta mona?“
„Moj sodelavec v službi. Vedno se je dalo lepo z njim, danes pa se ga je napil in začel razbijati. Kaj ne bi tudi vi popizdili, če bi vam rekel, da ste ščavi?“
„Aha, tu je reku?“
Če bi ga še nekaj trenutkov poprej sam prebutal, sem se zdaj zbal, da bodo Cianconeja nabili vaški možje.
„Si ceu?“
„Cel sem.“
Ciancone ni mogel govoriti. Ležal je na tleh mrtvo pijan in omamljen od udarca. Na čelu se mu je naredila buška. Sosedova žena je z borjača prinesla vedro vode in ga polila po obrazu. Nato so ga peljali k sosedom in ga oskrbeli. No, vsaj odstranili so ga. Hvala bogu!
„Sta se otroka zbudila?“ sem jo vprašal, ko sem se vrnil na borjač.
„K sreči sta vse prespala.“
Braida je na svojem stolu še naprej brez besed strmel v prazen kozarec. Šokiran je bil. Najbrž ni bil navajen na take prizore.
Dobro je, da je Lorenzo z njim obračunal. Je vsaj zmogel tisto, česar jaz nisem. Do konca poletja naju ne bo več nadlegoval. Najbolj pomembno je, da se otroka nista zbudila.
Braida se je po začetnem šoku usedel v avto in se odpeljal v Trst, midva pa sva legla v posteljo in zaspala objeta.
odlomek iz romana Enajst mesecev žitne kave (Litera, 2022)
