Tepežkanje
Na prst letošnjega mrliča
obešam risalni list,
navaden pisarniški je premajhen
za vse prečrtane začetke.
S pentljo zavežem
volčje noči, divjo jago,
drobovje pod lupo.
Mizo svečano pregrnem
za sedmino s kruhom in z vinom,
na sredo postavim božično žito,
v studenčnici sveče zrcalim.
Na pogrebu pogledam v vodo,
v njej bi znal biti kdo,
ki zna peti kolednice
in pripraviti tepežkanje.
Ampak ne, mater,
kakšno tepežkanje,
za tepežkanje je treba otroka.
Pečina
Val za valom,
pljusk za pljuskom
ob pečino.
Liže, grize,
dolbe drob,
tre skelet.
S soljo pečati
vsako brazdo,
ker si moja,
vse ve, moje,
ste princese,
bele v belem.
Bel delirij
je nakrušil
v zgodnje jutro
rekviem.
Netopirjev ni.
Sondirali so
novo skalo
in na razsutem
belem grušču
sklícali pogreb.
