Tri pesmi iz: New and Selected poems (ISBN 978-1-905700-46-2) po izboru in v prevodu Neže Vilhelm
Ledeni mož
V postelji
ležiš obrnjen proti meni s hrbtom
in je ledeno jezero.
Kot ribe, zmrznjene pod mrazom,
zmrznjene med plavanjem,
(mrtve, a ne mrtve, v zimskem snu).
Vidim lahko,
pod ledenim površjem tvojega hrbta,
žarek in rdečo in modro
žolča in ledvic,
dolg požiralnik
pod zmrznjeno površino.
Roko položim na
tvojo hladno, hladno kožo
in zdrobim led.
Moje roke vstopijo vate.
Vidim svojo levico,
kako nalahno drži tvoja jetra,
in desnico, kako boža tvoja rebra,
in nato zdrsne navzdol
po dolžini tvoje roke,
dokler ni tvoja roka rokav, ki ga nosim,
moji prsti pa se očistijo v tvojih.
Obraz bi rada potopila v jezero tvojega hrbta
in začutila tvoja vretenca
kot kamenčke, neenake kamenčke na licu.
Lahko odprem oči
pod krvjo?
Zrinem se bližje, globoko zajamem zrak
in se potopim v tvoje telo.
Premikam se z dolgimi zamahi,
umivam se v tebi.
Plavam po tvoji nogi
vzdolž mečne mišice,
navzdol mimo fibule, femurja,
navzdol ob femoralni veni
in navzdol, navzdol, navzdol
pod tvojo peto –
kjer se dotikaš tal.
Vedeti moram, kako globok si,
kako dolgo lahko zadržim dih.
Rumena je bila zadnja barva, ki jo je Borges lahko videl
In rumena ni odšla
kot druge,
kot zelena, ki se je odprla za pomlad, polna
hrepenenja, da bi bila črna,
da bi postala gole veje zime.
In rumena ni odšla
kot modra in rdeča,
ki sta spremenili knjižnico, labirinte
in mline na veter v bel papir in nit.
Stalna je pri čebelah in Wordsworthovih narcisah,
rumena se je borila za obstoj v gorčici in maslu,
da bi ostala v njegovem svinčniku,
polna hrepenenja,
da bi bila pigment poezije.
In rumena ni odšla,
zvesta služabnica,
ostala je na rumenkastem blagu
Judove halje.
Rumena, zadnja barva, ki se je odprla Borgesu,
se je borila, da bi ostala na vitražu,
na Van Goghovih sončnicah
in na judovski zvezdi iz blaga –
rumena zvezda, ki je postala beseda.
Bazen
Tu, v tem bazenu, je plavalo
moje dvajsetletno telo
vse poletje naprej in nazaj.
In danes,
desetletja pozneje,
se vračam
in vendar se počasi potopim
v isto vodo dvakrat.
Iščem sebe v mlajših letih,
odtis v vodi,
ki je ostal na dnu bazena.
Najdem jo tam
in rečem:
“Plavaj z mano,
nisi vedela, da bom takšna
in nisem vedela, da bo moje staro telo
plavalo znotraj
mojega novega telesa
tako polno žeje in odpuščanja.”
Strašilo za vrane
Ko te vidim na koncu
koruznega polja,
umirim svoj dih.
Tako visoko si privezan, pokončno,
čisto na vrhu kola.
Dvigniti moram glavo, da te vidim –
moža iz slame in cunj –
in skoraj vidim tvoje oči, črne kot tinta
pod scefranim slamnikom.
Vem, da je nekje 19 centimetrski
nož v nožnici
s črnim usnjenim držalom
in vgraviranim glavičem ter ščitnikom
v kuhinjski krpi,
cunja pa visi za tvojim pasom.
Vem, da je v suhi travi Colt .45,
v rokavu pa tvoje najljubše orožje,
lomilka, da boš nalomil
vrano.
V popoldanski svetlobi stojim
v tvoji senci kot v Hitchcockovem filmu.
Moje vranje srce,
moja vranja črnina,
vranje črno vranje srce
se te boji,
strašilo za vrane.
Še celo ptiči zaprejo oči.
