Rumena je bila zadnja barva, ki jo je Borges lahko videl (izbor)

Tri pesmi iz: New and Selected poems (ISBN 978-1-905700-46-2) po izboru in v prevodu Neže Vilhelm

 



Ledeni mož

 

V postelji

ležiš obrnjen proti meni s hrbtom

in je ledeno jezero.

Kot ribe, zmrznjene pod mrazom,

zmrznjene med plavanjem,

(mrtve, a ne mrtve, v zimskem snu).

Vidim lahko,

pod ledenim površjem tvojega hrbta,

žarek in rdečo in modro

žolča in ledvic,

dolg požiralnik

pod zmrznjeno površino.

Roko položim na

tvojo hladno, hladno kožo

in zdrobim led.

Moje roke vstopijo vate.

Vidim svojo levico,

kako nalahno drži tvoja jetra,

in desnico, kako boža tvoja rebra,

in nato zdrsne navzdol

po dolžini tvoje roke,

dokler ni tvoja roka rokav, ki ga nosim,

moji prsti pa se očistijo v tvojih.

Obraz bi rada potopila v jezero tvojega hrbta

in začutila tvoja vretenca

kot kamenčke, neenake kamenčke na licu.

Lahko odprem oči

pod krvjo?

Zrinem se bližje, globoko zajamem zrak

in se potopim v tvoje telo.

Premikam se z dolgimi zamahi,

umivam se v tebi.

Plavam po tvoji nogi

vzdolž mečne mišice,

navzdol mimo fibule, femurja,

navzdol ob femoralni veni

in navzdol, navzdol, navzdol

pod tvojo peto –

kjer se dotikaš tal.

Vedeti moram, kako globok si,

kako dolgo lahko zadržim dih.

 


 

Rumena je bila zadnja barva, ki jo je Borges lahko videl

 

In rumena ni odšla

kot druge, 

kot zelena, ki se je odprla za pomlad, polna

hrepenenja, da bi bila črna,

da bi postala gole veje zime.

In rumena ni odšla

kot modra in rdeča,

ki sta spremenili knjižnico, labirinte

in mline na veter v bel papir in nit.

Stalna je pri čebelah in Wordsworthovih narcisah,

rumena se je borila za obstoj v gorčici in maslu,

da bi ostala v njegovem svinčniku,

polna hrepenenja,

da bi bila pigment poezije.

In rumena ni odšla,

zvesta služabnica,

ostala je na rumenkastem blagu

Judove halje.

Rumena, zadnja barva, ki se je odprla Borgesu,

se je borila, da bi ostala na vitražu,

na Van Goghovih sončnicah

in na judovski zvezdi iz blaga – 

rumena zvezda, ki je postala beseda.

 


 

Bazen

 

Tu, v tem bazenu, je plavalo

moje dvajsetletno telo

vse poletje naprej in nazaj.

In danes,

desetletja pozneje,

se vračam

in vendar se počasi potopim

v isto vodo dvakrat.

Iščem sebe v mlajših letih,

odtis v vodi,

ki je ostal na dnu bazena.

Najdem jo tam

in rečem:

“Plavaj z mano,

nisi vedela, da bom takšna

in nisem vedela, da bo moje staro telo

plavalo znotraj

mojega novega telesa

tako polno žeje in odpuščanja.”

 


 

Strašilo za vrane

 

Ko te vidim na koncu

koruznega polja,

umirim svoj dih.

Tako visoko si privezan, pokončno,

čisto na vrhu kola.

Dvigniti moram glavo, da te vidim – 

moža iz slame in cunj – 

in skoraj vidim tvoje oči, črne kot tinta

pod scefranim slamnikom.

Vem, da je nekje 19 centimetrski

nož v nožnici

s črnim usnjenim držalom

in vgraviranim glavičem ter ščitnikom

v kuhinjski krpi,

cunja pa visi za tvojim pasom.

Vem, da je v suhi travi Colt .45,

v rokavu pa tvoje najljubše orožje,

lomilka, da boš nalomil

vrano.

V popoldanski svetlobi stojim

v tvoji senci kot v Hitchcockovem filmu.

Moje vranje srce,

moja vranja črnina,

vranje črno vranje srce

se te boji,

strašilo za vrane.

Še celo ptiči zaprejo oči.

Jennifer Clement je ameriško-mehiška avtorica. Leta 2015 je postala prva predsednica mednarodnega PEN, organizacije, ki je bila ustanovljena leta 1921. V času njenega predsedovanja so sprejeli t. i. Ženski manifest. Pred tem je bila predsednica mehiškega PEN in dolgoletna članica te mednarodne organizacije. V slovenščino sta prevedeni dve njeni deli: Vdova Basquiat in Molitve za ugrabljene. Napisala je še knjige Resnična zgodba, ki temelji na lažeh, Strup, ki očara, njena zadnja knjiga pa je diptih knjige Molitve za ugrabljene – Gun love, saj govori o istem območju, istih ljudeh, a drugi dejavnosti, s katero se ukvarjajo ljudje – z orožjem. V pesmih se dotakne zelo raznolikih tem, tudi v njih pa se zrcali njena pokončna drža, ki jo podkrepi z izjemnimi podobami in jezikovnimi bravurami.
Deli