BOAN
Boan je privid, fatamorgana v Chott El Djeridu, v puščavski
depresiji, izhlapevajočem jezeru pod gladino morja v Sahari,
kjer se delajo svetovni zemeljski hitrostni rekordi. Tam sem
nekoč videl ležati na tleh eno suho odlomljeno vejo, ki sem
jo fotografiral in jo postavil pokonci, zapičil v pesek ter spet
fotografiral. Boan je torej hitrost, pozornost, pomislek, fleš,
paradoks in poseg v puščavo kot nič in metaforo za marsikaj.
VELIKA ČRNA MIRNA RIBA
Nekoč sem v indijskem oceanu v neki laguni koralnega grebena
tri dni zapored obiskoval eno veliko mirno črno ribo; legal sem
na gladino s podvodno masko in z razprtimi rokami tiho lebdel,
ona pa me je vsak dan čakala na istem mestu, nepremično zrla
vame in odpirala svoja črna usta in tako sva si rekla vse mogoče;
tudi to, da človek lahko prenese le omejeno količino resničnega
dobrega in lepega; kar je preveč, je preveč, tudi za velike ribe.
CEYLON, LOOK, THERE, MISTER
Z džipom na ogledu slonov. Plačanega vodiča
malo zapeče vest, ker jih dolgo ni na spregled
in mi reče. »Look, look, mister, there is little
bird there!«
O MANHATTNU SAMO TOLIKO
Naj bo; opolnoči sredi ceste brez avtov, kar ni običajno,
z drugo prazno pločevinko piva v roki, kar ni dovoljeno,
ko pred vhodom z napisom Comedy central slišim, kako
nekdo v meni mrmra: »Kaj je zdaj to to ali kaj …«
SVETOVNA DOŽIVETJA, JUTRO
Moma, members card, uro pred odprtjem;
povsem sam med Warholovimi konzervami
in Piccassovimi Avignonskimi gospodičnami.
S palet Manhattna vsenaokoli sončni opleski
čez ploskve, narejene za estetske sprelete …
JAKNA, OBRATNO
V Istambul pridem v odlični usnjeni jakni.
Iz Istanbula odidem brez odlične usnjene
jakne, ker jo pač pozabim v nekem lokalu.
BILO JE NEKOČ V LONDONU
Vrata bara so se odprla s svetlobo in uniformirani moški
je s komolcem po dolgem šanku komaj pripolzel do mene
ter mi zabil pijano sapo v obraz: »There will be atomic war
beetwen India and Pakistan …« Ni mi preostalo drugega,
kot da mu položim roko na ramo in pomirjujoče rečem:
»Okay, but we still have enough time for another drink,
don’t we?«
POD MILIM NEBOM ZELENE IRSKE
Po Belfastu, Bushmilsu, destileriji,
pešpoti velikanov, Londonderryju,
v spalni vreči na seniku nad ovcami,
ki nekaj meketajo v stari keltščini …
IRSKI HUMOR
Kampiram v neki irski vasi in se mi zazdi,
da bi lahko šel v bližnji pub kar v pižami.
Čez pet minut med prijaznimi domačini
v kotu šanka pri avtomatu za guiness že
treniram ročnost od komolca navzdol.
»Another one, sir?« »Yes, please.« Šele
ko zapuščam pub z nasmejanimi obrazi,
vidim, da sem ves čas stal pod ploščico
s pozlačenim napisom ‘bullshit corner’.
VZPON Z MISLIJO
Povzpel sem se na irsko sveto goro
St. Patrick. In kaj sem imel od tega?
Poleg razgleda, misel: dober katolik
bos katolik.
V NEWGRANGEU
Stal sem v Newgrangeu, v tisti neolitski mojstrovini;
tam, kjer sončni žarek prihaja skozi luknjo določat čas.
In ker ga ni bilo takrat, žarka, sem se počutil kot cede,
ki ga laser ne odčita in je zgoščen v tišini kot čisti nič.
ZRNJE, VERZI
Peloponeška vas ob morju v tišini, dve uri in pol po polnoči.
Cestna svetilka ob hotelu meče dovolj luči na berljive črke
v knjigi in moje nespečne oči. Nenadoma od nekod trkanje,
nerazložljvo, dokler ne zagledam na sosednjem balkonu
kanarčka, kako v kletki kljuva jedi. In sva že dva, ki sredi
noči zobljeva, on zrnje, jaz pa verze Seferisa …
NISEM VEDEL, ČASTNA
Na Mykonosu sem se prvi dan,
ko sem prišel nanj, namazal s kokosovim
oljem in se v koplakah na mopedu vozil
okoli brezbrižno kot kakšen antični bog.
In ljudje so me gledali, kot da sem
res padel z neba. In mi šele kasneje
povedali, da je ta otok vsesplošno
znan kot mediteranski gejevski raj.
NA LESBOSU
Na plaži v Eresosu gledam dve mladi ženski;
zgoraj brez ležita na hrbtu v mivki ob obali
in se skoraj rahlo dotikata z blazinicami prstov
na koncih razprostrtih rok. Tako kot se na tisti
Michelangelovi freski Adama skorajda dotika
Bog. Nedaleč od obale štrli iz vode legendarna
skala, s katere naj bi skočila Sapfo iz ljubezni v
smrt. Vroče je, v senci kantine srkam hladno pivo.
In me je malo sram, da sem neizprosen mož, trd.
ČISTOČA NA ATLANTIDI
Ko je na Santoriniju gostilničar zanosno kazal
na morje v obliki kraterja pod belimi terasami
in razlagal, da je tam nekoč obstajala Atlantida,
se mu je pred vhod podelal mimoidoči osliček.
In bolj ko sva nato odvračala pogled od tistega
kupčka in se poskušala pretvarjati, da ga pač ni,
bolj sem mislil na to, da je in bo v vsaki utopiji
nekdo vedno moral skrbeti za odvoz smeti …
PADEC, DA SE VIDI VSE SVETE
Spodrsljaj na zlizanih kamnih efeškega amfiteatra,
da se mi iz trtice prikaže Sv. Pavel. »V duhu preveč
dialektike Temnega, mar bi raje hodil po moji poti!«
»Eh, Savel-Pavel, odidi, no, v Damask, gorečih grmov
na poti kolikor hočeš, da o tankih niti ne govorim …«
ODLOČITEV
Sredi Efeza. Kje sem dogovorjen s sopotniki?
Pri vhodu ali na izhodu? Izredno pomembno,
ker sem v kombiju v nahrbtniku, butec, pustil
mobitel in evre … In moramo priti pravočasno
nazaj na ladjo za Grčijo … Tihe, boginja sreče,
se odloči prav; če bi šel k Nike, boginji zmage,
bi bil zgubljen.
MED STEBRI KARNAKA
Pahljača vara veter z vročim zrakom.
PO NAKLJUČJU, V DOLINI KRALJEV
Kamen, sonce, dlan na kamnu. Sam
le po naključju nisem bil na ploščadi
svetišča Hačepsut lani, ko so turiste
pred templjem postrelili teroristi …
MED RAZVALINAMI PERZEPOLISA
Aleksander je moral biti zelo jezen.
Tudi sam se komaj še brzdam, ker
ni nikjer mogoče dobiti niti enega
hladnega pira.
BEHIND THEIR BECK
V teheranskem parku me prijazno ogovori starejši moški
v turbanu, z urejeno bradico in rokama na hrbtu. Ko ga
v klepetu povprašam, kaj je novega v zvezi z Amerikanci,
reče nasmejano, še zmeraj z rokama na hrbtu: »Ah, those
crazy Americans, they always have something behind their
beck …«
PREMISLIL DVAKRAT, PREDEN NISEM NIČ REKEL
Nekemu lokalnemu razlagalcu mozaikov v mošeji
v iranskem Yazdu skoraj: «Če naj ne bi upodabljali
česarkoli, ali ne bi bilo bolj enostavno, kot da so
sestavljali vse te kamenčke, da bi stene preprosto
prebelili?« A sem se zadnji hip ugriznil v jezik, da
mi ga ne bi odrezali ali me kako drugače zadržali.
NA TAURUSU
Sredi noči čakamo, da nam turški gasilci popravijo avtobus.
Vedel sem, da bo tako; mlajši brat je starejšemu nenehno
govoril, naj zavira s prestavami, ne z zavorami. A mlad med
muslimani nima besede, zato jih je pač starejši šofer skuril.
EGO, BOKI, ČLOVEK ŽABA, RDEČE MORJE, DEEP BLUE
Na fotki z masko in s plavutkami z rokami in nogami
rakrečen kot žaba pri ritenskem skoku v Rdeče morje,
ki se v ozadju staplja z nebom v čisti globoki modrini.
Nato je sledilo potapljanje med magičnimi koralami.
SKOK IZ PLITVINE
Na fotki na Malti v plitvini zaliva otoka Gozo, objet
z nimfami v bikinkah, nekaj njih na vsaki strani, ujet
med družnim skokom iz kristalno modrozelene vode.
Mnogo bolje kot na tisti sličici iz Magne Purge, kjer
tip povleče vrvico v WC-ju in reče: »Živel sem pa le!«
SREDI NOČI, OBLIZ
Sredi noči v avstralskem bušu si izmivam kenguruja z lica.
Kako je to mogoče? Preprosto; popoldne pes privleče od
nekod kos kengurujevega stegna. Zvečer z labradorcem
zaspiva ob kaminu. Na kar me sredi noči spečega oblizne
po licu, ker ima potrebo, da ga spustim iz hiše. In potem
si sredi noči v avstralskem bušu izmivam kenguruja z lica.
RED DISTRICT, PRISLUH
Moj prvi stik z rdečo četrtjo v Amsterdamu je bil neki turist,
ki je pritekel okoli vogala in trčil obme z glasnim scheise, za
njim pa na tričetrt naga gospodična iz izložbe, ki jo je najbrž
fotografiral. Dosti let kasneje sem v sydneyjskem King Crossu
kliknil zanimivo pročelje nekega nočnega kluba, ko se je čez
cesto proti meni začela valiti velika tetovirana maorska omara.
In sem jo nemudoma ucvrl in se slišal, kako sopem: »Scheise!«
EN PAJEK, PRISLUH
Sredi Šri lanke sredi džungle sredi hotela sredi sobe sredi noči
ulovim srednje velikega pajka. Ko ga s kozarcem pokrijem na
tleh, se umiri in mi, se mi zazdi, hoče reči: »Nisem edini, veš.«
SELFI, PRISLUH
V lokalu Biela v Buenos Airesu je kip J. L. Borgesa, ki sedi
za mizo v naravni velikosti, da turisti lahko delajo z njim
selfije. Preden naju kliknem, se mi zdi, da zaslišim, kako
mi reče: »Pazi, tiger!«
STRMENJE
Sredi agentinskega Musea des belles artes
sem nekoč zelo dolgo strmel v Caravaggievo
Meduzino glavo in nisem okamenel. Je pa res,
da so mi medtem pred muzejem ukradli kolo.
DROMOMAN IN MUHE
V urugvajski Colonii igram šah na prosten s figurami
iz plastenk in me prešine, kako sem v Ankari v muzeju
Hetitov nekoč rekel nekomu, da sem največ muh na
kupu videl v nekem praznem ohridskem razstavišču.
POPOTNIK IN OSLI
V Osijeku v neki knjigarni ob tramvajskem krožišču
kupim poceni knjigo, med drugim o oslih, in kmalu
v sosednji knjigarni naletim še na eno z zgodbo
o prepiru za oslovo senco. Pa vendar mi o oslih
najbolj ostane v spominu Canettijeva pripoved
o enem, ki mu stoji sredi marakeškega trga, kjer
jo preberem.
ZANIMIVO
Se v copatih pripeljem v Berlin pa se v hotelu
spotaknem ob avtomat za čiščenje čevljev. A
kaj mi to pomaga, ko pa sem svoje pozabil
doma.
NA FOTOGRAFIJAH GROBOV
Na Yeatsovem v Drumcliffu.
Na Brechtovem v Berlinu.
Na Hafisovem v Shirazu.
NEKA JIM
Na enodnevnem križarjenju od Dubrovnika do Elafitov
in nazaj takoj po izplutju domači vodiči napojijo starejše
turiste s travarico, tako da Francozi, Nemci in Rusi kmalu
drug prek drugega pojejo vsak svojo himno, torej allons
enfants de la patrie, Deutschland über alles, Rusija, naša
sveta država … Enega mladega mornarja vprašam, ali
nimajo nobenih zadržkov ob napijanju zariplih gostov,
in mi odgovori: »Neka jim, to su jim posljednji trzaji …«
PRESENEČEN, V VEČ JEZIKIH
Na kolesarjenju okoli Balatona prisopiham na vrh hriba,
kjer se z roba ceste pojavi punca v mini krilu, položi roko
na zvonec, obstopi prednje kolo in izusti: »Huzni, 20000
forint!« Presenečen odreagiram v 3 jezikih: »Mademoiselle,
you are very beautiful, aber ich bin zehr müde.« »Aber kein
problem,«vztraja mladenka »nur mit Hande, 10000.« »To
pa znam tudi sam,« jo požgečkam po lakti, da me spusti,
da se spustim, pomaham in že drvim po hribčku navzdol.
V MEGLI, GLUHONEMI
Pa pridem na najvišjo nemško goro Zugspitze
pa se nič ne vidi, ker je megla. Pa na ploščadi
zanosno ogovorim enega človeka, da bi mu
povedal, od kod sem in kaj je en naš pisatelj
nekoč napisal v šolski spis na temo razgleda
z ljubljanskega gradu. Pa me moški v štartu
ustavi z znaki rok za gluhoneme …
ZAPIS NA STREHI MUZEJA AROS, AARHUS
Na strehi muzeja Aros v danskem Aarhusu
sprehajalec po mavričnii stezi z razgledom
na mesto pod seboj, kjer se na enem trgu
zbirajo agresivni islamofobi in na drugem
multikulturalisti, vmes pa policisti. O, ko bi
lahko ostal v višavah umetnosti! A ne gre;
grem, vem, da moram dol med tiste leve,
ki trmasto branijo mavrične barve na tleh.
AARHUS, KRALJICA, RIGHTS
Z dansko kraljico Margareto pri protestantski maši.
Njen bentley je parkiran pred cerkvijo točno tam,
kjer je prejšnji večer stal nek protestnik proti
islamofobiji EU s panojem Rights for animals.
RDEČE BISTVO TRGA
Seveda moskovski Gum vzbuja zahodnjaške potrošniške
apetite. A Kremelj na drugi strani Rdečega trga senči bolj
bistvene misli.
OZKA VOJAŠKA FLAŠKA Z VODKO
Na moskovskem bolšjaku kupil
ozko flaško z vodko za v žep pri
srcu z idejo, da če bi me že kje
slučajno obstopili ruski lopovi,
bi jo poskusil ponuditi v spravo.
O STROGANOFU, SVIDRIGAJLOVU, STAVROGINU
Peterburg, Nevski prospekt, restavracija Katjuša;
najstniške natakarice tekajo pred lokal odplesat
Katjušo; strmim izmenoma vanje in v Stroganof
na krožniku in mislim, kdo v romanih F. M. D. je
bil hujši, Svidrigajlov ali Stavrogin, samomorilca,
ki sta menda oba imela na vesti samomora deklic.
Z ZAGIJEM, PRED UVEDBO EVRA
Greva z avtom na Poljsko kolesarit s kolesi na strehi,
ki jih sploh ne snameva, ker nenehno dežuje. Pač pa
odideva raje na najvijšji češli vrh na poljski meji, kjer
v planinski koči plačujejo stranišče v kronah in zlotih.
Eno tečno babo, ki pred pisoarji strogo pobira kovance,
suvereno prepričam, da so tolarji najbojša valuta v EU.
V KRAKOWU
Od Kazimierza čez trg, od koder so zadnji kadri
Dvojnega Veronikinega življenja, do spomenika
- Mickiewicza z Wietkiewiczevimi dramami
pod pazduho; mali kazalec usmerim v sonce
in na polovici med njim in poldnevom lociram
jug in levo od njega vzhod, poljsko-rusko mejo,
kjer si je Wity pred drugo vojno raje sodil sam.
Le kje tu nekje naokoli je pretiraval tudi Trakl?
- MORITZ
Neki poletni večer prikolesarim vanj,
v mondeni kič, lučkast in hermetično
odbijajoč. In že me aseptično iztisne
iz sebe kot ostanke meseca iz tube.
SAN MARINO
Ne grem v muzej mučilnih naprav.
Dovolj naporno je bilo iti navkreber
med stojnicami s ponaredki znamk.
SAN GIMIGNANO
Enako kot pred leti na istem trgu
na isti stopnici z enako predstavo,
da s sredincem povlečem po ulici
s turisti kot po mrgoleči špranjici.
MAGICA DI NAPOLI
Vsa svetovljanska mesta so preveč aseptična.
V Neaplju pa mi je bilo všeč prav to, kar večini
ni; vonji umazanije in fizična bližina meščanov,
ki neženirano bivajo med vsem, kar se razkraja.
VATIKAN, 17. 3. 2014
Sredi lepega dne je na lepem
priletela muha na zid sikstinske
kapele in zapela: priletela muha
na zid, muha na zid, muha na zid …
V VALU V SIENNI
Po naključju me zajame val čudovitih žensk,
ki v masovnem protestnem pohodu pojejo,
ploskajo in žvižgajo ter terjajo pravičnost po
ulicah Sienne, tako da se jim vsi umikajo s
poti, sam pa imam privilegij, da sem z njimi
obdan. S tako energijo bi lahko ohranili svet.
MILANO IN TORINO
V Milanu se spominjam Torina.
V Torinu pa Milana ne,
ker sem bil v Milanu pozneje.
30 LET, KRAPPOV POSLEDNJI TRAK, SCHEVENINGEN, NL
S kasete svoje starega diktafona sem slišal, kako sem rekel
Scheveningen, nato pa samo še nekaj nejasnega med sunki
vetra z Baltika. In potem sem šel iskat Beckettov Krapp’s last
tape namerno na VHS, ne na Youtube. Prvih 30 let sem živel
nedigitaliziran in to obdobje mi postaja vse bolj pomembno.
SVETOVNA DOŽIVETJA, POLDAN
Čisto nag kot iz mame dan v korziških hribih s Kekčevo
pesmijo na ustih v tolmunu nekega lenobnega potočka.
SVETOVNA DOŽIVETJA, VEČER
V oazi na robu Sahare
pod velikim mesecem
med jasnimi zvezdami
odprt modrikast bazen;
v njem en sam samcat
blažen stari popotnik.
SVETOVNA DOŽIVETJA, POLNOČ
Herceg Novi, v spalni vreči, v objemu trave
na obali. Nenadoma od nekod on in ona, ki
se dokaj blizu data dol, ne da bi me opazila.
Uvidevno počakam, da končata, in se ves čas
trudim, da se ne bi premaknil, da ju ne bi krč.
S KAMERO Z LEVE PROTI DESNI
S kamero na šipi nočnega sarajevskega tramvaja. Rez.
Po steni stopnišča Freudovega muzeja z destinacijami
njegovih potovanj. Rez. S kamero na šipi istanbulskega
nočnega tramvaja. Rez. Dolgi traveling po knjigi mrtvih
v egiptovskem muzeju v Torinu. Preliv. Poanta, pika na
i? Ne ena, tri …
MEXICO CITY, 20. STOLETJE
Neka vroča siesta v mehiškem predmestju. Zaprašeni avti
v pripeki, namesto na kolesih na opekah. Iščem prodajalno
s tekilo; kupim močno rumeno z dvema črvoma; nagnem
jo vase in ne morem premakniti nog; samo neskončno se
lahko spominjam, kako sem bil nekoč osončen plazilec …
OD VIŠINE SE ZVRTI, SPLETKE, HULJE
Na gradu Chapultepeca, Mexico City,
2300 m, Maximillianu direktno v obraz:
»Zakaj si se pustil nategnit huljam? Mar
bi raje ostal na 0 m nadmorske višine v
ljubeznivem Miramaru in se Charlotti ne
bi zmešalo, ti pa bi preživel, morda celo
svojega brata …«
NEODDANA RAZGLEDNICA ATEN
Je neki lokal v Plaki, kjer je nekoč neki človek
napisal razglednico svojemu bratu. A je pijan
ni oddal. Zato ker njegov brat ni bil več živ.
KLAVSTROFOBIČNA EVRIDIKA
Pri spustu v kapadokijske katakombe neka ženska,
s katero pri vhodu rečeva nekaj o Orfeju in skrbi,
nenadoma vzkipi: »To tightly …« In nato omedli
in spolzi v ozki rov, od koder jo komaj izvlečemo.
SVETOVNA ZOBNA KRTAČKA
Je v priročnem majhnem tulcu;
ko jo izvlečeš in natakneš nanj,
lahko z njo na zobeh otresaš
z glavo levo, desno, svetovno,
po Ameriki, Angliji, Avstraliji …
LET Z ŽVEČILKO
V Benetkah končno izpljunem žvečilno gumo,
ki sem jo vzel v Sydneyju, prilepil na kozarec
v Bangkoku, ji dodal še eno novo v Dubaju
ter pokal z njo balone nad Sredozemljem …
NAKLJUČJA SO NAKLJUČJA, ZATO SE JIM TAKO REČE
Iz Bosne domov; kilometer za črpalko kombi obstane,
ker je šofer pomotona natočil dizel v tank za bencin.
A istočasno pred nami parkira vlečna služba in ponudi
pomoč. Ko nas naložijo na tovornjak, ženske v kombiju
zalije panika, češ da to ni naključje, da so bile ročke na
črpalki zamenjane, da je vse to organizirano in da nas
zdaj peljejo nekam, kjer nam bodo pobrali organe …
E PA
Admiralu pod ulično svetilko v Sarajevu:
»Bil sem prej … In sem zdaj … A takrat ne.
Oprosti …« »E pa znaš, svakog gosta za tri
dana dosta, a kamoli za tri godine i više …«
DAN MRTVIH
V Marakešu je bilo jeseni 2013 videti
precej ostarelih hipijev, ki so nekako
tavali, najbrž tudi za svojimi 60. leti.
Gledal sem jih in mislil, kako sem 60.
leta doživljal kot 10-leten deček.
SEBKI S KIPI
Na Wall Streetu z Washingtonom …
Na Samosu s Pitagoro …
V Trstu s Sabo …
BOROMEJSKI OTOK ISOLABELLA
Kako diši papirus? Kot kamelija,
azaleja, mirta, lotus, lovor, javor,
oljka, ginko, cedra, bor, cipresa,
kivi, magnolija, limonovec, tisa?
DOL
Kje je bilo lepše kolesariti;
po Buenos Airesu, Berlinu
ali Engadinu? Po Engadinu,
ker je šlo pretežno navzdol.
BLISKOVITO, MALODANE
Ko sem oddal svoje stare dobre čevlje v zbirni
center za begunce, sem na povratku bliskovito
zapeljal dušo na avstrijsko vinsko cesto na pol
litra mošta in se malodane razjokal nad zmedeno
razšminkano Evropo, ki ne bo samo kot razkošna
kraljica v zlatu legla v krsto temnih stoletij, ampak
jo bojo prej še precej posiljevali raznorazni biki.
BREZE NA PLANOTI
Breze na planoti, obsijani s soncem nad meglami
nekje v Rovtah med Idrijo, Gorico in Tolminom.
Ustavim avto, odidem mednje, poležem v travo.
Trenutki negibne tišine, blaženosti, skoraj sreče,
Čutim, da sem presežen, žal mi je, da moram dol.
(Izbor iz knjige Bojan Sedmak: 1001 boan
in iz knjige Bojan Sedmak: 999 boanov)
