Drugi prihod
Krožeč, krožeč v vse širših zankah, sokol
ne sliši več sokolarjevih klicev;
razpada vse; središče ne drži;
nad svet se je sprostila anarhija,
sprostila plima, kalna od krvi;
utaplja se obred nedolžnosti;
najboljši omahuje, a najslabši
žehti od strastne silovitosti.
Gotovo smo na pragu razodetja,
na samem pragu Drugega prihoda.
Drugi prihod! Še nisem prav izrekel,
ko mi oči vznemiri silen lik
iz Spiritusa Mundi: po sipinah,
srepeč brezdušno, prazno kakor sonce,
s telesom leva in človeško glavo
prestavlja težka stegna, obletava
ga roj razdraženih puščavskih ptic.
Spet pade mrak, a zdaj vem zanesljivo,
da je kamniti sen dveh tisočletij
raznihala zibel do nočne more –
kateri zveri bije njena ura
in v Betlehem hlača, da se rodi?
(William Butler Yeats, Drugi prihod, 1920, prev. Nada Grošelj)
Upad racionalnosti
V zadnjem letu je precejšnje število političnih komentatorjev in analitikov opozorilo na paradigmatski premik v javnem medijskem evro-ameriškem prostoru, in sicer na zaskrbljivo dejstvo, da imajo čustva in subjektivna prepričanja večji vpliv na oblikovanje javnega mnenja kakor resnica. Največja akademska založniška hiša Oxford University Press je temu ustrezno izbrala besedo, ki je po njihovi presoji najbolj zaznamovala leto 2016 – »post-resnica«. Seveda so oblikovalci javnega mnenja vedno lagali, prikrivali in prikrojevali resnico, a medtem ko je nekdaj razkritje resnice in manipulacij povzročalo škandale in množične zahteve po odstavitvi odgovornih, so danes polresnice in laži postale »alternativna dejstva«, ki niso več družbeno sankcionirana. To se da pojasniti s popularnim svetovnonazorskim prepričanjem, da obstaja več resnic in da vaša resnica ni nič boljša ali pravilnejša od naše ali »moje resnice«, in da je vsakdo upravičen do svojega mnenja in do svojih čustev. Resnica in racionalnost – ki jo je zelo na splošno mogoče opredeliti kot uporabo razuma, upoštevanje (znanstvenih) dejstev, pravil logičnega mišljenja ter kritičnost – sta izgubila svoji nekdaj splošno priznani mesti v vrednostni shemi javnega dialoga. Ta družbenopolitičen trend relativiziranja resnice so komentatorji opazili zlasti pri desno usmerjenih političnih gibanjih in ga povezali s Trumpovo kampanjo, alt-right gibanjem, Brexitom in zanikovalci klimatskih sprememb, toda vzrok za predhodno družbeno erozijo zaupanja v resnico in racionalnost je treba v določeni meri pripisati prav teoretikom in intelektualcem leve provenience, iz katere tudi sam izhajam.
V zgodovini idej je upor zoper razum in racionalnost, ki ju je uveljavilo razsvetljenstvo 18. st. ter s tem začelo dobo modernosti (ta je do razsvetljenstva gojila resda preizprašujoč odnos, ne pa izrazito odklonilnega), potekal na dveh nivojih. Prvi revolt, v obliki neizprosnega zanikanja razsvetljenstva in njegovih idej, je obujal stare, največkrat z misticizmom navdahnjene metafizike, drugi pa je skušal preseči razsvetljenstvo z dovršitvijo njegovih izhodišč, racionalnosti in resnicoljubnosti: začetnika prve smeri najdemo v Josephu de Maistru, ustanovnika druge v Friedrichu Nietzscheju. Ti idejni poti sta se mestoma prepletali in medsebojno oplajali, obe pa sta, prva ab extra, druga ab intra, nasprotovali razsvetljenskemu primatu razuma v človeških zadevah. In če so prvo pograbljali skoraj izključno katoliški tradicionalisti, ultrarojalisti in ultramontanisti v 19. stoletju ter skrajni desničarji v 20. st. (o čemer sem obširneje pisal v Literatura, let. XXIX, 309), so drugo, prvotno nič manj antiliberalno in antidemokratično, začuda posvajali predvsem levičarsko naravnani teoretiki, ekistencialisti (Sartre, Camus) in postmodernisti (Barthes, Butler, Deleuze, Derrida, Foucault). Glede tega razvoja je pomenljiva opazka eminentnega literarnega teoretika Terrya Eagletona, da moramo postmodernizem razumeti kot »razširjeno opombo k Nietzscheju«. A postmodernisti, ki so od poznih šestdesetih in sedemdesetih let dalje, najprej v Franciji, nato pa v anglofonskih deželah, zavzemali čedalje večjo vlogo v akademskih in družbeno-intelektualnih okoljih, niso prvi nasprotniki razsvetljenske dediščine razuma in racionalnosti. Ta esej obravnava nekatere njihove anticipatorje.
Omenil bi dva »dogodka«, prvi naslavlja obravnavan problem; 22. 4. 2017 so potekali v šeststotih mestih po svetu »shodi za znanost« (March for Science), ki so med drugim opozarjali na ogroženost znanstvene avtonomije in na neupoštevanje znanstveno preverjenih dejstev v javnem diskurzu. Shod za znanost je mogoče deloma razumeti kot prizadevanje za ohranitev pridobitev razsvetljenstva, to je priznavanja izredno pomembne vloge razuma in racionalnosti v družbenem oziroma političnem odločanju. Drug dogodek, ki je prej nedogodek, pa je samo ena v neskončnem nizu polzasebnih in komaj kaj smiselnih šal, ki ga producirajo družbeni mediji: neko nepomembno obvestilo o domnevni ustanovitvi gibanja »dadadaizem«. Če, sodeč po rekurzivni besedni igri njegovega nastanka, to (fiktivno) gibanje ohranja principe izvornega avantgardnega gibanja, je ta nedogodek drobna ilustracija nasprotnih teženj, stoletnega toka antiracionalnosti in ne-smisla. V vsakem primeru pa je majhen doprinos k povodu za tematiko naslednjega poglavja.
Dadaistična vojna
Trije veliki zgodovinski pretresi modernosti so zaplodili družbeno prst za vzrast resentimenta do racionalnosti. Prvo plimovanje, kalno od krvi, je prinesla prva svetovna vojna. O tem govori Yeats, čeravno v ozadju s spenglerjevsko idejo o cikličnem alterniranju objektivne in subjektivne dobe na vsaki dve tisočletji, ko, tako zapiše njegova prevajalka in poznavalka Nada Grošelj, »prerokuje, da se na koncu drugega tisočletja ne bo pojavil Kristus, temveč njegov protipol, sfinga, ki bo prenovila svet in mu vlila novih sil. Pod njeno vladavino bo prišlo do popolnega prevrednotenja vrednot: krščanska doba objektivnosti, ubogljivosti, skromnosti in samoodrekanja se bo umaknila dobi subjektivnosti, nasilja, arogance, estetike in blišča, kakršna je bila tudi predkrščanska antika.« Velika vojna je spremenila zgodovino v nočno moro, iz katere se želijo prebuditi šokirani ustvarjalci blodnjaka lastne preteklosti, in prva budnica je nastopila z gibanjem dada. Dadaizem je vzniknil kot protest in zavračanje »meščanskega sveta idej«, ki je privedel do tedaj najhujše in najbolj uničujoče morije. To umetnostno gibanje še zdaleč ni bilo »estetistično«, s čimer mislim, da bi se omejevalo zgolj na estetska načela forme in vsebine, ampak intelektualno, izrecno naravnano v družbeno kritiko ter v spreminjanje idejnega in prek idejnosti materialnega družbenega sveta. Po svojih prevrednotenjskih in prepričanjskih karakteristikah ter vsebinski kritiki dadaizem prerašča vsakršne dozdevne okvirje apolitične umetnostne sfere.
Tristan Tzara je še pred koncem vojne leta 1918 zahteval (Manifeste Dada) odpravo spomina, arheologije, preteklosti in prihodnosti, na mesto zgodovinskosti in moralnosti pa postavil spontanost in spoštovanje pluralnosti subjektivnih doživljajev posameznikov. Terjal je »odpravo logike, ki je ples kreativno impotentnih«, in zagovarjal svobodo, »prepleteno z nasprotki in z vsemi kontradikcijami, grotesknostmi in inkonsistencami«. Racionalnost in pomen se umakneta poljubnosti doživljaja in kapricam nesmisla; /…/ hollaka hollala/ anlogo bung/ blago bung blago bung/ bosso fataka/ü üü ü /…/, beremo v asemični zvočni pesmi Karawane, ki jo je leta 1917 napisal utemeljevalec zmernejšega dadaizma Hugo Ball.
Karizmatični Tzara je bil zagovornik nihilistične verzije dadaizma in je obsežno prevzemal Nietzschejevo filozofijo, zato ga je pesnik Max Jacob, namigujoč na Nietzschejevega nadčloveka, imenoval »Tzara Thoustra«. Kakor Zaratustra na tržnici je Tzara v že omenjenem manifestu učil, da »[n]e obstaja poslednja resnica. Dialektika je zabavljaški mehanizem, ki nas vodi (na banalen način) k mnenjem, ki jih imamo že od prej. Mar kdo misli, da je z neznatno pretanjenostjo logike prikazal resnico in ugotovil pravilnost teh mnenj? Logika, zasužnjena s čuti je organska bolezen. […] Sovražim priliznjeno objektivnost, harmonijo in znanost, ki najde v vsemu red. […] Kako lahko pričakujemo, da bomo uredili kaos, ki konstituira tisto neskončno in brezoblično variacijo: človeka? Princip “ljubi svojega bližnjega” je hipokrizija. “Spoznaj samega sebe,” je utopičen, toda ustreznejši princip, ker sprejema zlobnost. Nič usmiljenja. Po klanju še vedno ohranimo upanje na prečiščeno človeštvo.« Dadaizem, nedvomno šokiran in pretresen od vojnih grozot, napove z Nietzschejevo pomočjo vojno celotni zahodni kulturi, ki jih je porodila. Dadaizem je tako prvo kulturno gibanje, ki je prevzelo relativizem tako v moralnem kot v spoznavnem smislu, silovito nasprotovalo racionalnosti in zakonom logike, se odločno odreklo tradiciji (podobno kot italijanski futurizem pred njim) ter zanikalo smiselnost zgodovine in možnost napredka. Odpor, ki sta si ga zadala pisca manifestov, nihilistično razpoložen Tzara in nekoliko bolj umirjen Hugo Ball, je bil seveda uperjen zoper literarne oziroma estetske »buržoazne« konvencije, toda pesti dadaistične revolte so bile namenjene uničevanju zahodne, evropske kulture in duha. Dadaisti niso rigorozno ločevali med civilizacijskimi pridobitvami in dejavniki zla, zanje je bila pokvarjena evropska civilizacija in njena kultura kot taka. Ko so iskali vzroke za morijo prve svetovne vojne, niso pomislili na iracionalne silnice, prisotne podivjanih afektih nacionalizmov, francosko-nemških kulturnih vojnah, demokratični nerazvitosti držav, pruskemu imperializmu in belicizmu, ampak na racionalnost kot tako. Namesto apela za racionalnejše in odgovornejše politične odločitve ter za demokratično in konsenzualno načrtovanje medčloveškega sveta, kar bi tedanjo razmesarjeno Evropo bolje varovalo pred prihajajočo vojno kataklizmo, so gromoglasno pozivali k odpravi racionalnosti, edinega sredstva, s katerim je mogoče nadzorovati uničevalne impulze iracionalnosti. Dadaisti se žal niso mogli zavedati, da bo evropska civilizacija implodirala že v naslednji generaciji in da nezamisljiv eshaton, ki ga bo zase terjal tisočletni rajh, ne bo nastal, ker bi Evropejci preveč ljubili svojega bližnjega ali ker se ne bi dovolj odpovedali razsvetljenskemu izročilu racionalnosti. A to ni bila edina tovrstna tragična diagnoza 20. stoletja.
Nekritična teorija o razsvetljenstvu
Nacistični holokavst je za vselej utopil vso preživelo Yeatsovo nedolžnost človeštva. Že med vojno sta pripadnika frankfurtske šole, Adorno in Horkheimer, izdala Dialektiko razsvetljenstva, v njej pa utemeljila idejo, da je razsvetljenski instrumentalni razum, s katerim je človek nadvladal naravo, privedel do človekovega gospostva nad sočlovekom. Njuno nekonvencionalno pojmovano razsvetljenstvo, ki se začne s starogrškim mitom, se samouničujoče dovrši v »nihilističnih temačnih piscih buržoazije«, kot Jürgen Habermas poimenuje Nietzscheja in libertinskega de Sada, in se realizira v koncentracijskih taboriščih. »Razsvetljenstvo je totalitarno«. Leta 1951 Adorno izjavi, da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarsko, s čemer misli – če sledim najbolj smiselni od številnih interpretacij te njegove najslavnejše izjave –, da je ustvarjanje duhovnih spomenikov v kulturi, ki je privedla do holokavsta, soustvarjanje in ohranjanje taiste barbarske kulture. V Negativni dialektiki (1966) je zapisal, da je holokavst neizpodbiten dokaz o neuspehu zahodne kulture, umetnosti, znanosti in filozofske tradicije. Ne samo, da ga v slepi zaverovanosti vase ni zmogla preprečiti, celo prispevala je k njemu. Holokavst je potomec negativne plati razsvetljenstva in obenem njena kapitulacija. Ta nič kaj izvirna diagnoza, ki jo ponudi tako imenovana »kritična teorija« – in ki zelo spominja na dadaistično, saj črpa pri istem filozofu, ki je racionalnost obsodil tiranije nad življenjem, Nietzscheju –, je močno vplivala na kasnejšo teoretsko in družbeno misel, ki se je še bolj približala nihilističnemu dadaizmu.
Adorno in Horkheimer sta neizmerno presegla raven parol in izvlečkov iz Nietzschejeve filozofije, kakršne najdevamo v dadaističnih manifestih. Pa vendar je njuno obsežno in zavidljivo delo že izhodiščno pomanjkljivo, saj je njuno pojmovanje razsvetljenstva tako rekoč karikatura. Razsvetljenstvo namreč malodane izenačita z »instrumentalnim razumom«, kakršnega srečamo pri Baconu, ki razumu pripisuje nadvladje nad zunanjo in notranjo (človeško) naravo, ter pri Descartesu, ki vzpostavi primat razuma nad zunanjim svetom, pri filozofih, ki, strogo gledano, sploh ne pripadata razsvetljenski epohi, marveč prvi empiristični in drugi racionalistični filozofski struji v obdobju znanstvene revolucije (1543-1687). Adorno in Horkheimer ter kasnejši kritiki razsvetljenstva in racionalnosti spregledajo, da so razsvetljenci že »od Locka do Condillaca in Huma zavračali Descartesov racionalizem v prid sistemu, kjer je občutenje predhajalo tako vednosti kot mišljenju«. Zato ti ne najbolj poučeni kritiki razsvetljenstva že »več kot dve stoletji čarajo zvečine fiktivno podobo hladnega, brezčutnega, brezkrvnega razsvetljenstva«, je kritičen zgodovinar filozofije Ronald Schechter.
Sledeč Adornu je Zygmunt Bauman napisal izjemno odmevno in vplivno delo Moderna in holokavst (1989), v njem pa utemeljeval, da holokavst ni neuspeh modernosti, temveč njena »hrbtna stran«, posledica racionalnega načrtovanja in organiziranja družbe. Polemično študijo sklene med drugim s sporočilom, da državni »[t]eror ostaja učinkovit dokler balon racionalnosti ne poči. Najbolj zlovešč, krut, krvoločen voditelj mora ostati strasten pridigar in branilec racionalnosti – ali pa propade. Ko se obrača na svoje podložnike, mora “pozivati k razumu”. Varovati mora razum, opevati vrline preračunavanja stroškov in učinkov ter, braniti logiko pred strastmi in vrednotami, ki v nasprotju z razumom ne upoštevajo stroškov in se ne pokoravajo logiki.« Kar Bauman v resnici misli z racionalnostjo, ni nič drugega kot egoistično delovanje in pa slepo spoštovanje avtoritete, poslušnost nelegitimnim zakonom, pohlevnost in uboganje nadrejenih ter predajo moralnega odločanja v roke vladajočih, stranke, voditelja. Razsvetljenstvo ni videlo primarnega sovražnika racionalnosti v nekakšni baumanovski blazni iracionalnosti, ki bi, ko bi obsedla podanike, rušila imperije, kršila vse zakone in svete postave, družbo pa bi pogoltnila vihra spuščenega kaosa, marveč prav to, kar Bauman razume kot racionalnost: nedoletno rabo razuma. »Nedoletnost je nezmožnost posluževati se svojega razuma brez vodstva po kom drugem.« (Immanuel Kant). Nemčija v prvi polovici dvajsetega stoletja ni ravno dober primer moderne države, še znatneje manj pa je razsvetljena družba, če s tem mislimo družbo, ki si izrecno prizadeva za uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin, demokratičnost, kozmopolitizem, posameznikovo kritičnost do avtoritete in zaščito manjšin ter posameznikov pred nasiljem države oziroma večine. Holokavst je v njegovi pošastni razsežnosti resda omogočila »instrumentalna racionalnost«, birokracija, ki je skrbela za organiziran potek delovanja »industrije smrti«, inženirji, ki so načrtovali krematorije, kemični strokovnjaki, ki so proizvedli ciklon B, psihološke racionalizacije, s katerimi so esesovci, navadni vojaki, ovaduški državljani in kolaboratorji judovskega rodu pred samim sabo upravičevali pošiljanje ljudi v smrt, toda trditi, da so antisemitizem, druga svetovna vojna ali holokavst neposredni racionalni rezultati razsvetljenskega pojmovanja vloge razuma, je ne samo slabo poznavanje razsvetljenstva, temveč radikalna predrugačba pomena racionalnosti. Ne le da Bauman ne razume razsvetljenskega pojmovanja razuma, tudi nacizem vidi kot racionalno tvorbo, ko izhaja iz stališča, da so holokavst »zasnovali in izvedli sredi moderne racionalne družbe«. Vprašati bi se torej morali, ali je družba, kakršna je bila nemška po koncu prve svetovne, potolčena in obubožana premaganka, kuhajoča hudo državotvorno zamero do zmagovalnih sosed, prepojena z antisemitizmom in napihnjena s pernicioznim nacionalizmom, prezirljiva do demokratičnih institucij in sanjajoča o nadvladi celotnega sveta (to imperialistično megalomanijo izvrstno upodobi Chaplin v znamenitem prizoru z globusom v The Great Dictator), res tipičen primer moderne in racionalne družbe. Odgovor je seveda ta, da tačasna Nemčija ni niti slab zgled racionalne družbe, po duhovni plati pa združuje relikte predmodernosti in romanticizma, idejni epohi, ki obe zametujeta topos razsvetljenstva. Ne meneč se za idejno in intelektualno-zgodovinsko razsežnost, ki upošteva, da ideje niso le epifenomeni materialnih družbenih dejstev, Bauman zamenjuje industrializirano in birokratsko organizirano družbo za racionalno in moderno družbo, pri tem pa spregleda vrsto pomembnih dejavnikov, kot so paranoidno umišljanje smrtnega sovraga, demoniziranje in dehumaniziranje pripadnikov manjšinskih (etničnih) skupin in veroizpovedi, propagando strahu in sovraštva, usoden spoj retorike in tehnike proizvajanja resnice z velikimi lažmi, fanatičnost strankarskih podpornikov (fanatizem, poroča Victor Klemperer v LTI – Lingue Tertii imperii, je v govorici tretjega rajha pomenil »presežek pojmov, pogumen, požrtvovalen, vztrajen«), kult vodje, primerljiv z apoteozo rimskih cesarjev, nürnberške kongrese, katerih udeleženci so povzročali o ekstatičnih občutij sublimnosti, psihologijo množic v praksi, biblijo nacizma, ki je šolski primer teorije zarote, in Rosenbergovo metafiziko, po kateri judovska »Rasenseele«, rasna duša, zastruplja arijsko rasno dušo in jo je zato treba brezobzirmo uničiti. Večjega odmika od racionalnosti in razsvetljenskih idealov si skorajda ne bi mogli zamisliti. Nacizmu sorodna ideologija je odkrito razglašala, da je »fašistično pojmovanje življenja […] religiozno« (Mussolini), torej ne racionalno, in da je fašizem »prvi in najboljši primer moderne politične religije« (Gentile), ter napovedalo neusmiljeno vojno razsvetljenstvu in njegovemu humanističnemu ter liberalnemu nasledstvu, prav vse pa je možno v komaj kaj manjši meri trditi za nacizem. Umberto Eco ugotavlja v svojem spisu, da je vsem fašistoidnim ideologijam skupno »[z]avračanje modernega sveta [,ki] si je nadelo krinko zavračanja kapitalističnega načina življenja, a v glavnem je bilo to zavračanje duha leta 1789 (in leta 1776, seveda). Razsvetljenstvo, doba razuma, je bilo za naciste začetek moderne izprijenosti. V tem smislu lahko prafašizem definiramo kot iracionalizem.«
Pristranskost časa in kraja
Jedro nacizma in holokavsta ter njune grozljive posledice imajo precej več kot s stališči razsvetljenskih mislecev skupnega z zloglasnim in svoj temen čas izjemno popularnim Kladivom čarovnic (Malleus Maleficarum, 1487) – s srednjeveškim priročnikom za mučenje, preganjanje in usmrčevanje čarovnic. Preživeti večdnevno torturo trganja mesa z razbeljenimi kleščami, mutilacijo genitalij, izpah ročnih, ramenskih in nožnih sklepov na strapaddu, drobljenje kosti ali katerokoli od stotine fantazmagoričnih tehnik stiskanja, nategovanja, zbadanja, rezanja, žganja in drugačnega trpinčenja telesa, nato pa – in nomine patris – v peklenskih agonijah počasi goreti na grmadi, je grozodejstvo, primerljivo z neprimerljivim. Če je, kot pravi judovski ateistični teolog Richard Rubenstein, Bog (stare) zaveze umrl v koncentracijskem taborišču smrti, bi moral novozavezni izdihniti v temnicah inkvizicije, na Judeževi zibelki. Po holokavstu zagotovo ni več verodostojno zagovarjati Turgotove in Condorcetove ideje o neogibnem napredovanju človeškega duha in moralnosti. Te sanje so upravičeno izgubljene in zdaj se zavedamo, da pot civilizacijskega napredka ni enosmerna, da lahko človeštvo celo nazaduje, se pogrezne v barbarstvo in se, z močjo tehnologije, ki jo je razum omogočil, nepovratno samouniči. »Predmoderna družba pozna pogrom, a samo moderna proizvede genocid,« povzame Baumanovo doktrino Peter Beilharz, toda genocide, nekatere tudi povsem primerljivih razsežnosti glede na takratno številčnost človeškega prebivalstva, so izvajale že predmoderne družbe: peloponeške vojne v 5. st. pr. n. št., rimsko uničenje Kartagine v 2. st. pr. n. št., albižanski pohod v 13. st. n. št., mongolska osvajanja v 13. in 14. st., evropska poselitev Južne in Severne Amerike od 16. stoletja dalje, rusko osvajanje Sibirije v 17. in 18. st. Omeniti velja Tajpinški upor, to je državljansko vojno v predmoderni neindustrializirani Kitajski v 19. st., ki je po ocenah strokovnjakov terjala med 20 do 100 milijonov žrtev, v primerjavi z drugo svetovno vojno, kateri pripisujejo 50 do 80 milijonov mrtvih. Še štiri predmoderne vojne oziroma democidna osvajanja so povzročila vsaka več kakor 20 milijonov človeških smrti, kolikor bi jih naj po izračunih padlo v prvi svetovni vojni. V drugi kitajsko-japonski vojni, 1937-1945, so po nekaterih ocenah japonski vojni zločinci pomorili 12 milijonov samo kitajskih civilistov, v primerjavi z nacističnim iztrebljevalnim preganjanjem, v katerem je pomrlo 17 milijonov žrtev, od tega 6 milijonov judov. Večino teh genocidnih katastrof, naj gre za tiste, ki so se dogodile pred razcvetom razsvetljenstva, kot je španska La Conquista Novega sveta, ali za te, ki so pustošile v družbah, na katere je bil razsvetljenski vpliv docela zanemarljiv, kot je izolacionistična predindustrijska Kitajska, je stežka, če ne že kar nemogoče smiselno povezati z razsvetljensko idejo racionalnosti, še s karikaturo instrumentalne racionalnosti ne. Ne da bi kakorkoli zmanjševali veljavo evropske konflagracije, ki mora ostati memento mori civilizacijski moralni krhkosti, toda zgleda, da se zgodovina in človeška zavest radikalno zamajata samo kadar mrtvi in trpeči pripadajo zahodni civilizaciji, in ko se to zgodi našim generacijam.
K rehabilitaciji razsvetljenstva
Ustreznejšo razlago od te, da sta do največje moralne kataklizme 20. stoletja privedla razsvetljenstvo in racionalnost, ponujajo tako imenovane Sonderweg teorije, po katerih je možno vzroke zanjo vsaj deloma pripisati »posebni poti« zgodovinskega razvoja Nemčije iz predmoderne v moderno družbo. Eden takšnih vzrokov, je da predvojna Nemčija (Prusija) ni zadosti ponotranjila razsvetljenska načela, kar ugotavljajo številne idejnozgodovinske raziskave, ki so jih v zvezi z izvorom pruskega imperializma in nemškega nacionalizma opravili Santayana, Dewey, Lukács, Berlin, Cassirer, Löwy in Sayre, Wollin. Nasprotno pa semantična sofistika, ki sega od Adorna do postmodernističnega novoreka, sprevrača razum in racionalnost v slamnato strašilo – v konformizem in pokorščino –, in ju spozna za kriva najhujših moralnih zločinov. Namesto v kompleksnem pletežu zgodovinskih okoliščin, nemške atipične zgodovinske poti, šibkosti njenih novonastalih demokratičnih institucij, nacionalne grandioznosti, animozne ideologije, propagande sovraštva, neskrupolozne zlorabe politične moči in tehnološkega napredka je okrivljena racionalnost, po obsodbi pa pregnana na smetišče zlobnih ideologij, skupaj z imperializmom, kolonializmom, despotstvom in nacizmom. Napaka, ki jo zagrešijo, je neločevanje med pogojem in vzrokom, med znanostjo in odvrženo atomsko bombo, med razsvetljenskim etosom in industrijo smrti. Kriviti racionalnost za Auschwitz ali znanost za Hirošimo je identično temu, kakor da bi krivili nož za vse umore, povzročene s tem instrumentom. Imeti nož je pogoj, da lahko nekoga umorimo z nožem, toda najbrž ni nihče nikdar moril samo zaradi dejstva, da nož obstaja in da ga ima v lasti. Zato nikomur ne pade na pamet, da bi se epidemije družinskih umorov lotil s prepovedjo kuhinjskih pripomočkov, tako kot se kritiki razsvetljenstva lotevajo epidemije zlorab razuma z nasprotovanjem racionalnosti kot taki. Podobno je ugotavljal Habermas, da je instrumentalna racionalnost, ki se manifestira kot znanost, samo en del širšega pojma racionalnosti, ki ga je treba uskladiti s preostalima deloma, to je s praktično racionalnostjo, ki opredeljuje moralno filozofijo in prakso, ter z estetsko-ekspresivno racionalnostjo, ki določa umetnost. Namesto odpovedi (instrumentalni) racionalnosti si moramo tembolj prizadevati za racionalno delovanje, ki bo ohranjalo različne tipe racionalnosti (znanost, filozofijo in umetnost) v stanju ekvilibrija in priznavalo vsakemu ustrezno mesto znotraj določenega področja družbenega življenja.
Razum, kot ga je propagiral ta izrazito pluralen in nehomogen intelektualno zgodovinski tok, ki ga danes imenujemo razsvetljenstvo, tako nikakor ni webrovska »instrumentalna racionalnost«, kot ga pesimistično karikirajo Adorno, Horkheimer in manj neposredno Bauman. Rousseau, na primer, je v Drugi razpravi postavil pred človekov razum pitié, usmiljenje, ki izhaja iz naravnega odpora do pogleda na trpljenje drugega, in D’Alembert je v prvem delu Predhodne razprave k Diderotovi enciklopediji utemeljeval, da je »naravni zakon« empirično dejstvo človeške zgodovine, njegov smisel pa nasprotovanje nasilju nad ljudmi, kar pomeni, da vednost o pravičnem in nepravičnem korenini v čutnosti in ne v razumu. Edmund Burke pa je svaril pred »golim razumom«, ki nepremišljeno uničuje tradicijo in snuje abstraktne utopične družbe. Šele nove generacije zgodovinarjev ugotavljajo, da je prevladujoča ideja o razsvetljenstvu kot enotnem gibanju, ki si je prizadevalo za prevlado golega razuma v vseh človekovih dejavnostih, pretirano poenostavljena, zaradi česar te stare in znane kritike izgubljajo relevantnost. V soju teh novih spoznanj bi tako morale sodobne kritične teorije kritično ovrednotiti svoje lastne temelje, na katerih stojijo. Situacija postane še bolj urgentna, ker je ne glede na Adornovo in Horkheimerjevo namero, da bi s kritično-teoretskim pretresom razsvetljenske zapuščine modernosti ohranila »pozitiven pojem razsvetljenstva«, radikalnejši postmodernizem, izhajajoč iz istih oziroma sorodnih ničejanskih postavk o škodljivosti racionalnosti, zavrnil razsvetljensko miselnost v celoti.
Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo nezatajljiv napredek v materialnem, intelektualnem in moralnem smislu, z razvojem tehnike pa tudi možnost zlorabe s hujšimi posledicami. A padci in moralni zevi v zgodovinski (za)vesti zahodne civilizacije pričajo prej kakor o paroksizmu razsvetljenskega duha o njegovem dejanskem pomanjkanju. Razsvetljenski projekt moderne tako ostaja nedosežen in nepresežen.
