Ime mi je Sarajevo (triindvajsetič in zadnjič)

Grenoble, konec februarja 2020


V Francijo smo, ločeno, prišli prav na Emirjev petinštirideseti rojstni dan. Letela sem iz Ljubljane, sama. Prijalo mi je, rada sem potovala sama. Jaco sem komaj prepričala, da je tako najboljše. Za mojo odločitev ni vedel nihče razen ljudi iz pisarne, Jace in Amre ter Emirja in njegovih. Prosila sem ga, naj ne razlaga po Sarajevu, kdo je darovalec, saj to ne bi imelo nobenega smisla, mamo pa bi lahko vznemirilo. 

Emir je prišel iz Sarajeva z Leo in Sanjo. 

Vsi postopki, vse, kar se je te dni dogajalo v bolnišnici, je bilo naporno in dolgočasno; zanimalo me je le, kdaj bo konec. Svet je že tonil v barve strahu pred koronavirusom. Pregledi, pogovori s psihologom, naši medsebojni pogovori, vse skupaj je bilo naporno in zdelo se mi je nesmiselno. Nisem pa trpela. Srečala sem Sanjo in sprejela njen objem in solze. 

Znova sem spoznala Leo, saj ni bila več tista punčka, s katero sem nekoč preživljala čas.

Zdravnika sem spoznala malo pred posegom. Bil je visok, ne suh, plavook, brez las. 

Bil je prijeten. 

Bil je iz Beograda. 

Igor mu je ime. 

Nekako sva se takoj prepoznala. 

V teh dneh v Franciji sva se kar veliko pogovarjala. 

Pogovarjala sva se o vsem, in bilo mi je lepo. Sproščeno sem se šalila. Morda celo malo grobo. Pa me je razumel in se je smejal.

Smejala sem se tudi sama. 

Po dolgih letih sem se smejala znova iz srca, se obešenjaško hecala o svojem stanju. 

Na vprašanje, ali me je posega strah, sem mu odgovorila, da imam dovolj izkušenj s plastiko. 

In to je bilo to. 

Poseg sem prestala odlično. 

Lea tudi. 

Jaz sem smela zapustiti bolnišnico veliko prej kot ona, zato sem se za par dni prestavila v bližnji hotel. Ni bilo prijetno, vsem je rojil po glavi ta neznani virus. Počutila sem se v redu, a mi ni bilo dovoljeno nič, prav nič. Operacija me je za nekaj tednov pahnila v ogroženo skupino. 

Zdravnik se je preveč zanimal zame. Všeč sem mu, razumela sem. In čeprav sama nisem čutila enako, mi je bilo všeč, da sem mu všeč. Ker sem mu bila všeč jaz, tista stara, vesela, zasanjana jaz, jaz, ki se ni šminkala, ki ji je bilo vseeno za frizuro, ki se je glasno norčevala na svoj račun, ki je govorila o sebi sproščeno, brez večnih zadržkov in nekega čudnega strahu. 

Všeč mu je bila moja in Emirjeva zgodba. 

Všeč mu je bilo Sarajevo. 

Razlagal je, kako je kot najstnik pristal v Franciji in kako je potekalo njegovo življenje. 

Bil je eden tistih uspešnih in normalnih – po merilih sveta. 

Bil je edini človek iz Beograda, ki mi je jasno in glasno, gledajoč me v oči, rekel, da občasno čuti sram zaradi vsega, kar je njegova država naredila moji. 

Na to mu nisem znala odgovoriti. 

Vem, da mi srbski zdravnik mojih let ni vzel maternice, da ni ubil mojega očeta in preostalih enajst tisoč petsto Sarajevčanov, ki niso dočakali konca vojne. Vem, da on nima nič s tem, kar se je dogajalo v Srebrenici ali drugod po Bosni. 

Tako kot jaz nimam nič z zločini, ki jih je zagrešila Armada Bosne in Hercegovine. 

Vem tudi, da to, da je bilo teh zločinov manj kot srbskih, na noben način ne zmanjša njihove teže. 

Vem, da ne zdravnik ne jaz ne morje nas, ki nas je vihar vojne nosil po svetu, kakor je hotel, nismo odgovorni. 

Po eni strani pa smo. 

Ko sem nekaj let po vojni prvič obiskala Nemčijo, sem opazila, kako je vse mlade Nemce sram, ko se govori o holokavstu. Takrat mi to ni bilo najbolj jasno. Saj nihče od nas ni odgovoren za to, čigav potomec je, kajne? 

Toda bolj ko se staram, bolj verjamem v kolektivno odgovornost. 

Morda ne nas, ki smo takrat bili otroci, katerih glas se ni slišal, se ni mogel slišati. Ampak to zdravnikovo opravičilo ni bilo brez smisla. 

»Tudi meni je žal,« sem naposled rekla, »da smo doživeli vse, kar smo. Da smo to privoščili drug drugemu.« 

Zdravnik je resno nagnil glavo, češ da se strinja.

Leo sta lahko obiskovala le Emir in Sanja. Saj, precej logično. 

Amra me je prav vsak dan klicala in najini pogovori so bili sproščeni, kot da nadaljujeva točno od tam, kjer sva se pred stotimi leti ustavili. Amra je tudi poskrbela za moj prevoz domov. To je bilo prvič, da sem letela z osebnim letalom. Nič posebnega. V Slovenijo sem se vrnila v začetku marca. Par dni po tem smo tudi tu dobili prvega bolnika s koronavirusom, nekega popotnika, starejšega gospoda, ki se je prek Italije, kjer je bila korona že nekaj tednov edina tema in morilec, vrnil s potovanja po Tuniziji.




Ime mi je Lana


Že dolgo se nisem našminkala in obula čevljev z visoko peto, a sem si zelo všeč. Pa tudi to bom, ko bom spet želela. 

Dokončala sem projekt. Okvirno. Marsikaj je še treba dodelati, ampak zdaj ga že lahko ponudimo naprej. Poslala sem ga Robiju, pregledal ga je in me sredi noči poklical. Ne samo zato, ker je nad projektom navdušen. Tudi zato, da bi mi pripovedoval o nevrokirurgu, ki ga ljubi. 

Amra je ponudila, da financira vse skupaj, če ne bomo dobili sredstev. Nisem zavrnila, seveda nisem. Saj imam cilj, imam tudi najboljšo prijateljico iz otroštva, ki mi ga lahko pomaga uresničiti. Tudi z njo se veliko pogovarjam in ne vem, kdo sem bila vsa ta leta vmes, da sem se ji lahko odpovedala. 

Sproščena sem in zadovoljna. 

V mojem življenju se ni spremenilo nič posebnega. 

Pač, ločila sem se, kot se ljudje ločujejo vsak dan. 

Ne čutim nobene evforije, a sem nekako svoja, zelo svoja.

Končno. 

Opazujem, kako Janša uspešno podkupuje politike, ki so nekoč trdili, da od njega še aspirina ne bi vzeli, in gre po poti formiranja nove vlade. Tisti, ki so jo razpustili, definitivno niso pričakovali takega preobrata. 

Na televiziji govorijo le o virusu. Naporno in dolgočasno. Na spletu morje teorij zarote. Vsak dan nova. 

Nimam mnenja. Upam, da nas res vseh ne pobije.




Maribor, marec 2020


Emir me je nenehno spraševal, kako sem. Saj to je menda normalno, tudi če se ne bi nikoli prej srečala. Naredila sem nekaj pomembnega za njegovega otroka, razumljivo. Bilo je jutro, prezgodaj se mi je zdelo. In sem mu, napol speča, odgovorila, da je vse dobro. Saj je res bilo vse dobro. Počutila sem se čisto v redu, želela sem še malo spati. Dan pred tem, bil je dan žena, so mi iz lokalne cvetličarne do vrat prinesli nageljne. Že ko sem jih jemala in podpisovala prejemnico, sem se na glas smejala. Vedela sem, da so od njega. Bila je to stara fora, ti nageljni za osmi marec, iz tistih starih komunističnih časov, ki se jih, razen po takih stvareh, slabo spomnimo. 

Fant ni vedel, zakaj se tako smejim. Ni vedel, ali sem srečna ali žaljiva do njega.

»A veste, nageljni so spet zelo moderni,« je rekel. Nasmejala sem se še bolj. 

»Srečna sem, zelo,« sem pojasnila. Kot da me je vprašal. 

Seveda sem se Emirju, takoj ko sem jih dala v vazo in se vrnila v posteljo, zahvalila. Seveda sva nekaj časa čvekala. Pa spet zvečer. Pa spet zdaj. 

Ni mi bilo najbolj jasno, kaj ga tako zelo skrbi. Saj so nam vse razložili. Tudi on je vse slišal. Nič mi ni manjkalo. Do naslednjega ponedeljka bom doma. Če kaj potrebujem, lahko grem v trgovino. Prav ničesar ne potrebujem. Kosilo si lahko naročim, vsak obrok, pravzaprav. Vse, vse je OK. S še enim manjkajočim organom sem tako cela kot že dolgo ne. 

To sem mu tudi povedala, vsak dan znova. 

Do konca tedna je postalo jasno, da se bodo zaprle šole, da življenje ne bo več takšno, kot je bilo, vsaj nekaj časa. Jasno je bilo tudi, da v službo ne bo smiselno hoditi. 

»Od doma lahko rešujemo svet,« nam je med drugim napisal Robi v svojem mejlu.

Naenkrat me je vse začelo spominjati na vojno. Ulice so bile nenadoma prazne. Življenje se je začelo spreminjati in počasi sem čutila, kako me občasno grabi panika. 

Takrat, nekoč zdavnaj, sem se odločila, da nobena vojna nikoli več ne bo moja, da nobena ni moja in da bom pobegnila stran, če se kadarkoli zgodi. Ta čudni virus, ki ga je Slovenija dobila skupaj z novo, ne tako demokratično vlado, je bil čudna vojna – vojna, pred katero ni bilo mogoče pobegniti. 

Napisala sem Emirju, da me je strah. Pa ne virusa. Da sploh ne vem, česa se bojim. Odpisal je, da se po vsem, kar smo prestali, tale virus lahko skrije pred nami. 

Potem se ni več javljal in sem ga pustila pri miru. 

Nato se je prikazal na mojih vratih. Koliko je minilo? Kakšnih pet ali šest ur morda.

»Budalo,« sem rekla. »V Sarajevu nimate niti enega potrjenega primera, ti pa prideš v Maribor.« Objela sem ga. »Dobro je, da si tu.«

»Me boš sprejela v azil?« 

Prikimala sem. »Pridi v tabor.«

Nasmehnil se je.

»Vse tako zelo spominja na začetek vojne,« sem rekla, skrivajoč stisko, kolikor se je le dalo. »Kako bomo? Kako bova?«

»Meni se zdi, da se je vojna pravkar končala,« je rekel on. »Počasi bova. Dan za dnem … A ni to vsa umetnost življenja?« 

Ime mi je Sarajevo

Res je. 

V koži, v laseh nosim spomin na vsako granato, ki sem jo kdaj slišala. 

Nosim žalost za vsakim človekom, ki je izgubil, tako ali drugače. 

V Sarajevu ali drugje. 

Res je, moja duša je ostala brez pokrova, brez tistega nujnega sloja kože, in zato sem jo tako dolgo, dolgo ščitila in skrivala pred svetom. 

Res je. 

Ime mi je Lana. 

Sarajevčanka sem. 

Mariborčanka sem. 

Čefurka.

Ženska sem, ki ni uresničevala svojih sanj. 

Ki ni mati. 

Ki ni pisala knjig. 

Ki je doživela marsikatero slabo izkušnjo. 

Ki je neštetokrat slabo izbrala. 

In nobenega zagotovila ni, da ne bom še kdaj. 

Ko sem pred nekaj tedni začela pisati, nisem vedela, kaj bo nastalo; danes zaključujem ta zapis v izolaciji, na dan šeste obletnice smrti Gabriela Garcie Marqueza. 

Na dan, ko ne vemo, kdaj bomo, če bomo, kako bomo začeli znova živeti, ko se bo Zemlja spet začela vrteti okoli Sonca, in ne več okoli koronavirusa. 

Toplo je. 

Leživa na postelji. 

On spi. Ko ne spi, se pogovarjava o svetovnih voditeljih, o nesreči malega človeka, o kosilu, o tem, kateri sladoled si danes želim. 

Piševa. Bereva. Pospravljava stanovanje. Ljubiva se. 

In ko spi in ko ne spi, imava tri ledvice, tri noge, nobene maternice. 

Imava nežnost in mir. 

In nobenih obljub. 

Imava majhne načrte: kaj bova jedla, kateri film bova gledala, da bova skupaj šla v Sarajevo in skupaj obiskala očeta …

Imava vse. 

In vse je tako zelo dobro.

Adriana Kuči se je rodila v Sarajevu, 13. novembra 1975. Od otroštva se ukvarja z novinarstvom in vsemi drugimi oblikami pisanja. Njena dela so objavljena v različnih medijih in književnih časopisih v regiji. Leta 2015 je objavila Enciklopedijo slovenskih košarkaških reprezentantov, zbirko devetdesetih intervjujev v slovenskem jeziku, leta 2017 pa svoj prvi roman I prljavo i plavo, v jeziku narodov v Bosni in Hercegovini. Ime mi je Sarajevo je napisala v slovenskem jeziku. Poleg Sarajeva je živela tudi na Bližnjem vzhodu. Zadnja leta živi in dela v Sloveniji in upa na najboljše.
Deli