Maribor, januar 2020
Prvi dnevi novega leta so bili nepodobni zimi. Govorilo se je o disciplini Kitajcev, ki so gradili bolnišnico za obolele za covidom-19, novo obliko koronavirusa, ki naj bi ljudi množično ubijal, tako da so mrtvi padali po cesti. Robi je bil že velikokrat na Kitajskem in mi je vztrajno zatrjeval, da so ti ljudje neverjetno disciplinirani in spoštljivi do sistema, da če lahko kdo zajezi epidemijo, jo bodo oni. O njihovem pomanjkanju demokracije je govoril z neko čudno strastjo, in čeprav me koronavirus niti približno še ni dovolj zanimal, čeprav sem vse, kar sem o tem vedela, izvedela predvsem iz pogovorov s panično in k pretiravanju nagnjeno Anelo, ga je bilo smešno poslušati.
»Občuduješ družbo, v kateri s svojimi življenjskimi nazori nikoli ne bi mogel živeti kot svobodna oseba,« sem rekla.
»Strinjam se,« je rekel on. »Ampak, draga moja, dejstvo je, da niso vse družbe pripravljene za demokracijo.«
Nasmejala sem se. Velikokrat sem kaj takega slišala tudi od pametnih ljudi, zato nisem bila pretirano presenečena.
»Kdo pa to določa?« sem ga vprašala.
»Družba sama,« je rekel.
Če bi bila bolj zgovorna, bi mu povedala, da mislim, da govori neumnosti. Bosenska družba ni imela po vojni nobene posebne izbire. Prepuščena je bila kriminalcem, domačim, v podobi politikov, ki sodelujejo s kriminalci iz sveta, zapravljajo denar za gradnjo mošej in cerkva, namesto da bi, recimo, izboljšali izobraževalni sistem. V Sloveniji je seveda neprimerljivo boljše. Po nedavno objavljenih rezultatih PISA so slovenski otroci na 21. mestu od dobrih sedemdesetih, bosenski pa proti koncu šestdesetega mesta. Boljše, itak da boljše. Ampak skozi svoje delo smo se nenehno srečevali s sistemskimi napakami, z zaposlenimi v centrih za socialno delo, ki na noben način, niti po izobrazbi niti po človečnosti, niso bili dorasli zahtevni službi, ki jo opravljajo, s politiki, ki javno govorijo hude neumnosti in jih nihče niti ne poskusi odstaviti, s korupcijo, z ogromno odvečne administracije. Če bi mu vse to povedala, bi mi omenil Trumpa kot predsednika največje sile, jaz pa bi mu povedala, da se sicer strinjam, ampak da je to le še en dokaz, da smo ljudje ovce, in da so ovce na svetu zato, da se jih striže. Nič nisem rekla.
Govoril je že v svoji različici najinega maternega jezika. Vedno sva se, razen o službi, kot da bi bila tako dogovorjena, pogovarjala v maternem jeziku. Razlagal je o svojem prijatelju, kot ga je imenoval, zdravniku, vzhičen in srečen, o tem, kako se je lahko pogovarjati z njim, o tem, da ga pozna vse svoje življenje.
Odgovarjala sem čudno: da res lepo, da sem vesela zanj, da sem vedela, da bo prej ko slej našel srečo, ker nikoli ni obupal … Vse to sem tudi mislila, ampak tudi če sem želela reči kaj drugega, nisem znala. Šla sem z njim, ko je šel ven na cigareto, in tudi sama sem si eno prižgala.
»Kaj je s tabo?« je rekel. »Mislil sem, da kadiš samo v Sarajevu.«
Namesto odgovora sem se nasmehnila.
»In že ves teden hodiš v službo v kavbojkah in copatah. Brez mejkapa.«
Pogledala sem svoje čevlje.
»A nisi opazil, da so lakasti?« sem ga nagajivo vprašala.
»Si razmislila o svojem velikem projektu?« mi je vrnil vprašanje.
»Bolj razmišljala kot razmislila,« sem odkrito rekla.
»In?«
»In veš kaj: vse projekte, ki jih izvedemo, mi prilagodimo razpisom,« sem rekla.
Začudeno me je pogledal, češ, kaj pa je s tem narobe.
»V osnovi smo organizacija, ki se le predstavlja kot dobrodelna … In razumem, da s tem ni nič narobe. In naj tudi tako ostane. Ampak tako dolgo smo že na trgu, da bi lahko izbrali projekt in ga naredili in šele nato iskali financiranje. Projekt, za katerega bi nam bilo res mar. Nekaj, kar je res humanitarno delo. Nekaj, kar bo zagotovo spremenilo svet. Vsaj malo.«
»A imaš kaj konkretnega v mislih?« je vprašal. Za trenutek nisem bila pripravljena odgovoriti, saj je lažje ostati v coni ugodja, tudi če je pravzaprav namišljena, a sem pomislila na Ajno.
»Imam,« sem rekla. »Razmišljam o celovitem in kontroliranem projektu skrbi za ženske, ki so žrtve moškega nasilja.«
Bil je tiho in bila sem v veliki negotovosti. Emir mu je morda veliko povedal o nekdanji meni, a vedela sem, da mu je Marko povedal več. Zato nikoli nisem bila angažirana za nobeno res pomembno zadevo v organizaciji. Vem, Robi je pameten in plemenit človek. Ampak ali res obstaja človek na tem svetu, ki je popolnoma odprt in brez vseh predsodkov?
»Poslušaj me,« je rekel. »Ne morem te rešiti tvojega običajnega dela, lahko le rahlo zmanjšamo obseg. Ampak če misliš, da imaš čas, znanje, vizijo in da veš, kaj želiš narediti, potem mi daj projekt. Konec marca. A bi šlo?«
Zadovoljno sem se nasmehnila.
Že dolgo, dolgo je bilo, odkar me je kdo nazadnje vzel resno.
Odkar sem samo sebe nazadnje vzela resno.
Ime mi je Lana
Življenje mi je velikokrat pokazalo nekaj zanimivega: ko se enkrat odločiš začeti kopati po določenih temah, se naenkrat različni viri pojavijo od vsepovsod. Bila sem polna energije. Spat sem hodila ob treh zjutraj, zbujala sem se ob šestih – in tako prav vsak dan. Po dveh tednih nisem imela napisano nič razen alinej v svojem rokovniku, a sem vsak dan bolj vedela, kaj in kako želim narediti. Vsak dan sem bila bolj zaljubljena v svojo idejo, vsak dan sem bolj jasno razumela, kaj je treba narediti in kako.
Moja krhka samozavest se je zelo pogosto upogibala v vetru moje negotovosti. Pa sem se učila. Pohvaliti samo sebe, ker nisem obupala, kadar je kazalo slabo, čeprav preziram naporno in množično priljubljeno pozitivno psihologijo. Odkrivala sem marsikaj, vsak dan. Ob nekaterih odkritjih sem bila evforično srečna, druga, kot je to, da moj Marko – kot vsi drugi nasilneži – nima multiple osebnostne motnje, ampak je pač navaden nasilnež, ki si je izbral žrtev, so me žalostila.
Pa vseeno. Spoznavala sem, vztrajala sem, delala sem ankete, raziskave, intervjuje, pisala alineje, ki sem jih znala prebrati le jaz, in moje življenje je postalo drugačno.
Moje življenje je bilo moje.
Moje.
Robi je predlagal, da svetu organizacije, ko bom imela vse pripravljeno, to predstavimo kot skupni projekt, da bo tako več možnosti, da se bo Marko strinjal. Seveda, rekla sem mu, da lahko. Saj ne gre za avtorski roman, ki bo ostal za mano in pri katerem je pomembno, kdo je podpisan.
Ampak vedela sem še nekaj – če Marko vendarle zavrne projekt, sem pripravljena iti še korak dlje, ustanoviti zasebni zavod in narediti vse, kar je treba, da uresničim svoj načrt.
Vedela sem, naenkrat, da na svetu nisem sama. Da je morje, da so oceani žensk s podobnimi pa tudi še hujšimi izkušnjami, tu, v našem svetu, ki ga radi imenujemo razvit, in da mnoge, mnoge ženske ne poiščejo pomoči, in tudi ko jo, obupajo ob nezainteresiranosti lokalnega policista, ki so ga, čeprav je dežurni, zmotile pri popoldanskem počitku na postaji, ob nevednosti tetk s centrov za socialno delo, ob seksizmu sodnika, ki tudi morda mlati ženo ali žali hčer, ob pomanjkanju informacij, ob strašenju, kako težko je dokazovati, da so žrtve, ob lastnih predsodkih, da so same krive, ob obsojajočih pogledih družbe – od družinskih članov do sosede, ki večno visi na oknu … Izvedela sem tudi, da na evropski ravni 0,2 odstotka nasilnežev samih dojame, da potrebujejo pomoč, in jo poišče. Vsi drugi vidijo svet tako, kot ga doživljajo sami, in res verjamejo vanj – oni niso nasilni.
Kajti če bi bil on nasilen, bi bil menda nasilen ves čas.
Ona ga provocira.
Dokaz te provokacije je tudi to, da je v svoje maščevanje vključila sistem.
Še ena raziskava je dokazala, da seveda nekatere ženske pred sodiščem lažejo in si izmišljujejo nasilje, v glavnem zato, da bi pridobile premoženjsko korist.
A takšnih je le dva odstotka.
In vedela sem, da so načini, da se vse to spremeni.
Da so družbe, ki se uspešno borijo proti nasilju moških nad ženskami.
Da nam morda ni treba odkrivati tople vode, je pa pomembno dvigniti glas. Za vse tiste, ki živijo v strahu in ne zmorejo same.
Bila sem sama bolj kot kadarkoli v življenju.
Bila sem tudi osamljena, in čutila sem to osamljenost, kadar nisem delala.
Ampak moja duša je bila po toliko letih končno spet polna.
