Peščene ure


I.


Bela leti kot peščene ure,

kot silna razpeta ponjava

netopirja, nemo napete

posivele kože, ki 

se prevrača po 

hribu 

navzgor 

in spet navzdol 

kakor pijano pobočje

in spušča iz zraka brenčeče

hrustanje navzdol in navzdol

v strmoglavljenje kristalčkov soli. 


II.


Vrtinčenje smole se kakor počasno

polzenje plazi in tiho kaplja z obrvi

na ure igranja v pesku v zelenih

posodah rjavega grizenja,

kakor za nohti, zagrizem

še jaz, v sivo

mehkobo

mačic,

v mlade smreke, 

ki mehko mrmrajo,

zdaj, zdaj, peščene ure,

sluzasta polževa sled na kaminu

sive jutranje zgodnosti, ki se vleče 

kot škrlatno rumena kruhova sredica v 

nevidnem hreščanju okostenelega lesa. 


III. 


Bela leti kakor peščene ure, 

kot prenapeto zamahovanje 

zlatih jabolčnih pešk, ki 

tiho golčijo kot ročaji 

metel, mogoče so 

hruškove, ki tako 

zamahujejo

s kljuni, 

mogoče pa so 

rokavice staljenih in 

znova karameliziranih 

peres še pod peno podkev 

preživelih ptic in se še kdaj 

spominjajo praske v spodnjem 

desnem kotu bele knjižne police. 

Lucija Mirkac, rojena leta 1997, pol Korošica, pol Poljakinja, študentka primerjalne književnosti in slovenistike. Piše prozo, poezijo in dramatiko, slednjo za potrebe svoje gledališke skupine Kavčuk, ki deluje v okviru KD Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem. Poezija je zanjo molitev, proza raziskovanje "kaj če", dramatika vedno skok v neznano. Pisanje ji je že več kot deset let način življenja in kot katalizator učinkuje, da se v horizontali odpira sama sebi in svetu, v vertikali pa Bogu. Živi in ustvarja na Lešah.
Deli