Roberts

Modro nebo je izginilo za temnosivim dimom. Zrak je napolnjeval vonj po smodniku. Bobnenje topov, ki je še kar donelo v ušesih, so počasi preglašali kriki ranjenih, ki so se valjali po krvavih lesenih tleh, med trupli pobitih tovarišev, odtrganimi udi, prevrnjenimi topovi, kosi lesa. Nekaj trupel, ki so jih zadetki in pritisk eksplozij pometali s krova, je plavalo v vodi, ob trupu ladje, ki je še vedno rezala morje v začrtani smeri, da je za njo ostajala ravna bela brazda morske pene. Nekateri so bili še živi, se šibko držali nad gladino, mahali za pomočjo, dokler jih ni pogoltnilo morje. Roberts se ni menil zanje, ni bilo časa. Treba je bilo jadrati hitro naprej, preden se Swallow obrne in dobi priložnost, da jim pošlje poljub še z drugega boka, na tega, je vedel Roberts, ne bodo mogli odgovoriti. Za trenutek je vzel v roke teleskop in pogledal proti ladji kraljeve mornarice. Lahko je videl, da so jih zdelali približno tako dobro, kot so oni zdelali njih, če ne še bolj, saj so jim dodobra zbili jambore. Pač, ko sta veliki leseni jadrnici zapluli druga mimo druge in izmenjali salve z boka od blizu, zgrešenih strelov ni bilo. Edino, kar je štelo, je bila velikost in število topov in kapitanova taktika. Swallow je sicer prekašala njegovo Royal Fortune, ki je bila manjša, je bila pa hitrejša in okretnejša. Poleg tega je bilo njim v prid dejstvo, da posadka Kraljeve mornarice ni pričakovala napada, saj so bili prepričani, da bodo Robertsovi možje, stisnjeni v kot, izbrali beg pred močnejšim sovražnikom. Ko je Roberts izbral boj, je ukazal topove napolniti s kroglami, povezanimi z verigami, in meriti v jadra in jambore, da je salva z Royal Fortune skoraj v celoti zadela, medtem ko so težke krogle s Swallow bolj ali manj švigale nad njihovimi glavami, zadevale zgornjo palubo in razbijale utrjeno ograjo ladje. Res je, mesarile so med možmi, zbranimi na krovu, medtem ko so vitalni deli barke ostajali nepoškodovani.

Dim se je počasi dvigoval in pogled je dvignil k jadrom, ta so ostala nepoškodovana, povsem nepoškodovana. Zložil je teleskop in hitro stopil do premca in si od bliže ogledal nastalo škodo. 

»Nabij … nabijte topove,« je s hripavim in še od prejšnje noči pošteno pijanim glasom ukazoval topniški častnik, medtem ko se je sam zibajoče naslanjal na ograjo, da se ne bi prevrnil po tleh. Nekateri možje so obležali na tleh, se zvijali in stokali v bolečinah, se valjali v lastni krvi in krvi svojih tovarišev, drugi so obležali mirno, za vedno. Tretji so se s težavo kobacali na noge, saj jih iz krempljev še kar ni izpustila popita pijača sinočnjega slavja v čast zmagi nad trgovsko ladjo. Roberts sinoči ni pil, pa tudi kdaj prej ne. Njemu je nekoč ciganka prerokovala, da bo življenje izgubil zaradi alkohola, in takrat je mislil, da lahko prelisiči smrt. Zdaj, ko je opazoval nemočno opotekavost svojih mož, ga je prvič prešinila misel, da prerokovane usode ni prelisičil.

»Pustite topove, pripravite jadra na obrat v veter,« je ukazal Roberts.

»Jad … jadra?« je pijano jecljal častnik. »Jim ne bi dali še malo ognja v riti?«

Roberts je zavzdihnil in s popolnoma mirnim glasom rekel: »Jadra, le jadra nam zdaj pomagajo.«

»Jaz bi jim dal ognja!« se je drl častnik, medtem ko se je Roberts oddaljeval in slišal naslednji stavek: »Gremo, ščurki, nevredni ruma kraljeve joške, gremo na jadra, barabe, jadra … Moramo postaviiiiiit!« In tisti, ki so lahko stali na nogah, so začeli plezati na jambore.

Robertsu je pogled zdrsnil proti Swallow. Obračala je z vetrom in možje so polnili topove na boku, iz katerega so ravno streljali. Bili so jim tako blizu, da bi se lahko obmetavali s kamenjem. Roberts je vedel, da torej ne bodo obrnili in streljali z drugega boka, odločili so se mu poslati poljub od zadaj, in to, sam bi ravnal enako v takem primeru, verjetno poljub šrapnelov v grozdih. To so bile za pest velike železne krogle, skupaj povezane v platneni vreči, ki je zgorela v trenutku, ko je top sprožil, da so izstreljene krogle zamesarile med nasprotniki, kot bi ustrelil iz orjaške šibrovke. Izjemno učinkovito orožje na kratki razdalji, sploh če si streljal na ladjo, ki je imela krov, poln mornarjev, zaposlenih z manevriranjem. Pijanih piratov, ki so se spotikali sami vase na vsakem koraku. Zelo pameten manever, je moral Roberts priznati kapitanu Swallow.

»Krmar, ostro v veter!« je Roberts glasno, vendar mirno zavpil čez vso ladjo in obenem z grozo opazoval, kako se bok Swallow obrača skoraj diagonalno na njihovo krmo, od koder bodo lahko zaradi višine pokrili ves njihov krov.

»Ostro v veter!« je glasno ponovil povelje, ki bi spremenilo naletni kot krogel in znatno zmanjšalo mogočo škodo. 

Hitro je pogledal v jadra, ki so bila pripravljena na manever, in nato spet proti krmarju.

»V veter!« je tokrat zavpil in možje so v njegovem glasu prvič zaznali rastočo paniko, saj se krmar na njegov ukaz enostavno ni odzval, ker je na pol zadremal na krmilu.

Zdaj se je zdrznil iz dremavice. Dvignil je glavo, zaspano zamežikal in začel hitro obračati krmilo. Žal za trenutek v napačni smeri, da jim je veter skoraj povsem ušel iz jader in je bil njihov bok še bolj izpostavljen kot prej. Zavedel se je svoje napake in hitro obrnil kolo v drugo smer, ko je zagrmelo in mu je šrapnel v komolcu odtrgal roko, da je ta obvisela na krmilu, ki ga je oklepala trdno stisnjena pest. Krmar je zakričal in skušal obvladati ladjo z eno roko, da je počasi obračal krmilo, medtem ko so šrapneli mesarili po krovu, cefrali jadra in sekljali meso izpostavljenih mož, ki se niso pravočasno poskrili za utrjene stranice. Pa vendar, pokolu in izgubi krmarjeve roke navkljub je Royal Fortune ujela pravo smer in pravi veter. Zdaj, če bi bile stvari, kot bi morale biti, bi lahko ušli, saj je imela Swallow preveč zdelane jambore in jadra, da bi jih lahko preganjala. Vendar je bilo konec: kapitan Roberts je z raztrganim goltancem ležal na hrbtu v mlaki krvi, ki mu je med zadnjimi zdihljaji brbotala iz ust in nosu. Ubit je bil zadnji piratski kapitan z dovolj moči, pameti in ugleda, da bi lahko obdržal pri življenju idejo republike piratov. Republike, ki bi se razprostirala med Karibi in Zahodno Afriko, ki bi s svojo pozicijo in mornarico ohranjala morje, svobodno kraljev in civilizacije svojega časa. Ohlapna zveza pomorščakov, pobeglih sužnjev in osvobojenih kolonij, zveza svobodnih ljudi, združenih s piratskim kodeksom in voljenim kraljem, je imela namen obrniti tok zgodovine, saj bi gospodovala ključnim potem do novih kolonij in njihovega blaga. Zdaj so bile te sanje pokopane.

Kapitan Roberts ni videl, kako požrtvovalno je krmar vodil ladjo le z eno roko in ob pomoči štrclja stran od ladje Kraljeve mornarice. Ni videl, kako ljubeče so pirati ovili njegovo truplo v jadro, ga obtežili s topovskimi kroglami in ob zadnji molitvi spustili čez krov, na varno, v ljubo morje. Na varno pred Vzhodnoidijsko družbo in admiraliteto, ki sta hoteli v poveličanje zmage svetovnega reda razstaviti njegovo truplo na ustju Temze. Zmage, ki je naredila konec nevarnim sanjam o neodvisni republiki piratov, mornarjev, pobeglih sužnjev in preganjanih malih ljudi. Kapitan Roberts niti ni videl, kako je posadki po njegovem morskem pogrebu uplahnila volja do boja, kako so se predali in so jih drugega za drugim, ne glede na spol ali starost, v svarilo drugim pobesili in pustili njihova trupla viseti na soncu, dokler niso razpadla. Kapitan Roberts je stal za krmilom ladje in plul v svojo smer, ne meneč se za dim, grom in krike, ki so se polegli nekje daleč za njegovim hrbtom.

Spet je postal desetletni deček na strmi obali Walesa in gledal ladje, ki so plule mimo. Ladje, zaradi katerih je bilo morje morje. Zaradi katerih so bile zvezde na nebu. Ladje, ki so bile tu zaradi njega, da jim bo nekoč poveljeval. Tako samoumevno je bilo vse skupaj. Vedno, odkar se je zavedel samega sebe in odkar se je zavedel morja, kar pa je bilo nekako sočasno, se je zavedal, da je rojen zato, da bo nekoč kapitan. Temu cilju je posvetil svoje otroštvo, bral in se uril v znanju pomorstva, vse dokler ni dopolnil trinajst let in se kot gojenec za pomorskega častnika pridružil Kraljevi mornarici.

Bi bilo kaj drugače, ko ne bi postal pirat? Seveda bi, nikoli bi ne postal kapitan. Ob plači štiri funte bi bil obsojen na življenje častnika, na službo v senci nesposobnih, zapitih kapitanov, ki bi nanj zvračali lastno krivdo in prevaljevali nanj vse zoprnije. Služil bi na suženjskih ladjah, smrdečih po človeških iztrebkih, truplih in smrti, ki je kosila v podkrovju in jemala življenja, ki niso bila več vredna življenja. Bi bilo drugače, če takrat ne bi bilo na krovu Princess tiste čudovite Etiopijke? Bi bilo drugače, če ne bi večno pijani kapitan opazil, da mu je dekle všeč, in jo pričel pred njegovimi očmi redno maltretirati?

»Črni nimajo duše, z njimi lahko počneš, kar hočeš,« je govoril in se pijano krohotal, medtem ko je morala ona gola ribati krov, da so se mornarjem po njej cedile sline.

Bi tisto noč, ko je bil na straži, ponovno prebudil kapitana Princess in mu povedal, da je v noči brez lune, noči, ki so jo osvetljevale le zvezde, videl črno perut nočne ptice, ki je bila predaleč od obale, da bi lahko bila ptica, in zastrla zvezdno nebo za njimi? Bi morda spremenil kurz in ušel v temi, namesto da je dovolil, da jih je jutro presenetilo ob boku do zob oboroženega Vzhodnoindijca, ladje, ki je le v okretnosti zaostajala za fregato in proti kateri sami niso imeli nobene druge možnosti, kot da se predajo in upajo in molijo za milost svobodnih, divjih, morskih mož.

»Sužnji!« je hrumel piratski kapitan Howell Davis, ki ga je Roberts poznal od doma, saj je odrasel v sosednji vasi. »Le kam naj dam sužnje!«

Kapitana Princess je zgrabil za ovratnik in mu na debeli, zariplo rdeči vrat, pod vse podbradke pritisnil zarjavel nož: »Kaj me lahko zadrži, da ti ne puščam krvi?«

Kapitan je le cvilil, ko je Davis pritiskal nož.

»V postelji ima v posebnem zaboju zabite dublone,« se je odločil spregovoriti Roberts.

Kapitan je le žalostno zaječal, Davis pa se je zagledal v Robertsa. »Tebe poznam,« je rekel.

»Tudi jaz vas, Davis ste. V gostilni Fat Ann ste kartali z mojim očetom, preden ste …« je premolknil Roberts, potem pa pogumno nadaljeval, »… preden ste postali pirat.«

»Ha!« je prasnil v krohot Davis. »Robertsov si, ja?«

Roberts jih je odpeljal v kapitanovo spalnico, kjer so razbili posteljo in pobrali kapitanove življenjske prihranke. Na ladji so izbrskali tudi zalogo ruma in sodčke prevalili na piratskega Vzhodnoindijca.

»Življenje si mi uničil, tega ti ne bom nikoli oprostil, Roberts,« je tiho ihtel kapitan.

Roberts je skomignil: »Če jim ne bi povedal, bi …« je potegnil s prstom čez lasten vrat.

»Vseeno! Zdaj sem berač! Prijavil te bom, ko se vrnemo, te bom prijavil, da si piratski vohun …« Zdaj je prenehal govoriti, z okrvavljenim obrazom se je ječe zvil v dve gubi, ko ga je Roberts s pestjo treščil v obraz.

»Ha!« je kriknil Davis. »Le po hudiču, Roberts, to sodrgo je treba izbrisati z obličja Zemlje.«

Potem je nekaj trenutkov gledal Robertsa v njegove mirne, premišljene oči, izvlekel samokres in ustrelil kapitana v obraz, da je v veselje lastne posadke obležal mrtev v rastoči mlaki svoje krvi.

»Tako,« je rekel Davis. »Zdaj ne bo nikogar prijavljal admiraliteti, zdaj je mrtev in njegova smrt je kot mnoge druge na meni in meni je popolnoma vseeno za to,« se je krohotal. Spet se je zresnil in se zazrl v Robertsa: »Ampak če hočeš, greš lahko z mano. Prav bi mi prišel šolan častnik, kot si ti, pa še Valižan si. Si dober z mečem?«

»Najboljši, kar ste jih videli, gospod,« se je oglasil krmar Princess in Davis je zadovoljno prikimal.

»In na morju si od kdaj?«

»Štirinajst let, odkar sem dopolnil trinajsto leto.«

»In še vedno služiš na ladjah za prevoz sužnjev, pod nesposobnimi, zašpehanimi vrečami ruma! Nikoli ti ne bodo dali lastne ladje, ker nisi iz dovolj premožne družine. Niti te ne bodo vzeli na krov vojaške ladje, ampak boš obsojen na smrdljive plavajoče sode, kot je ta. Pri meni pa, druga pesem! Moj pribočnik boš, že vidim, da ti ustnice lezejo na smeh, in kdo ve, če ujamemo kaj boljšega od tega plavajočega zaboja za prevoz sužnjev,« je Davis s peto škornja zatopotal po lesenem krovu Princess, »boš dobil tudi svojo ladjo. Ne rečem, življenje pirata ni dolgo, je pa zabavno, je svobodno in je drzno. Kaj rečeš?«

Roberts je zaprl oči, kot jih je imel zaprte zdaj, ko je premišljeval o teh stvareh. In po tem, ko je privolil, sta odšla v podkrovje in osvobodila njegovo Etiopijko, ki jo je vzel s seboj na krov Vzhodnoindijca in so jo pirati odeli v svilo, da je postala njihova črna princesa. Robertsa je stisnilo v prsih, ko se je spomnil sinjih oči hčerke, ki mu jo je nekoč kasneje rodila na tistem karibskem otoku, kamor so prepeljali tudi ostali človeški tovor s Princess in ga osvobodili, da so spet postali ljudje. Še bolj ga je stisnilo, ko se je zavedel, da teh oči, ki so bile popoln odsev njegovih, nikoli, prav nikoli ne bo več videl. Solze so mu odprle oči in vedel je, da bi, če zaradi drugega ne, naredil vse, kar je naredil, še enkrat prav zaradi nje.

Njegovi členki so bili beli, ko je držal krmilo in je njegova ladja drsela pod zvezdnim nebom tujega otočja. Morje je bilo mirno, skoraj ni bilo sape, da so jadra plahutala, pa vendar je ladja plula naprej. Gledal je na gladino, v kateri se je zrcalilo neskončno zvezd, v kateri so se kot prazgodovinske živali zrcalili goli otoki, da ni vedel več, ne kje je zgoraj ne kje je spodaj. Na nebu ni bilo meseca, pa vendar je bilo dovolj svetlo, da je razločno videl, ko je mimo njega nasproti plula nenavadna, majhna bela jadrnica s prav tako ohlapno plahutajočimi jadri. Njen kapitan je imel nogo povito z vrvjo, oblečen po tuji modi, kakršne še ni videl.

»Ahoj!« mu je pomahal Roberts in kapitan nenavadne male jadrnice mu je pomahal nazaj in potem izginil v temi.

Kako neskončno tuja in hkrati neskončno lepa je smrt, je pomislil Roberts in se zlil s temo.

zgodba iz romana v kratkih zgodbah Roberts (Litera, 2021)

Lenart Zajc je bil rojen leta 1967 v Ljubljani. Kot mladostnik je bil privrženec punk subkulture, kasneje tudi skinhead, vendar ne naciskin. Obiskoval je gimnazijo Poljane, iz katere je bil v zadnji konferenci, zadnjega letnika izključen zaradi nespoštovanja avtoritete. To je bil tudi čas, ko je spoznal svojo življenjsko sopotnico Andrejo Dovjak, ki ji je posvetil večino svojih del. Po odsluženem vojaškem roku v JLA je najprej študiral pravo, pa se kasneje prepisal na filozofsko fakulteto. Nekaj let je služboval kot profesor filozofije in zgodovine na gimnaziji Moste v Ljubljani. Po štirih letih se je profesure naveličal in od takrat je opravljal zelo različne poklice: direktor marketinga manjše založbe, vodja tržnih raziskav, direktor gledališča in druge. Ves čas pa ostaja zvest literaturi, ki reflektira segmente njegove življenjske izkušnje.
Deli