Njihovi otroci za njimi (odlomek)

I.

1992

Smells Like Teen Spirit

1

Anthony je stal na bregu in strmel predse. 

V soncu, ki je sijalo navpično na jezero, se je zdela voda gosta kot nafta. Žamet se je nagubal le tu pa tam, kadar je h gladini vzplaval krap ali ščuka. Fant je globoko vdihnil. Zrak je bil težak od vonja po jezerskem mulju in zbiti, pregreti zemlji. Fantova že krepko razvita pleča so bila sredi julija posuta s pegami. Na sebi je imel samo stare nogometne kratke hlače in ponarejene raybanke. Peklensko vroče je bilo, ampak ni ga morilo samo to.

Anthony je ravno dopolnil štirinajst let. Za zajtrk je zbasal vase celo francosko štruco s topljenimi sirčki. Ponoči je včasih s slušalkami na ušesih pisal pesmi. Imel je zatežene starše. Z novim šolskim letom bo šel v deveti razred.

Bratranec se ni dal motiti. Ležal je na svoji najlepši kopalni brisači, ki jo je kupil na tržnici v Calviju, ko so bili v počitniški koloniji na Korziki, in napol dremal. Še ko je bil takole zleknjen, je deloval odraslo, vsak bi mu mimogrede prisodil dvaindvajset ali triindvajset let. Bratranec je take domneve s pridom izkoriščal in zahajal na kraje, kamor ne bi smel. V bare, v diskače, k puncam. 

Anthony je potegnil čik iz paketka, ki ga je nosil zatlačenega v žepu kratkih hlač, in bratranca vprašal, ali se mu nikoli ne zazdi, da je življenje dolgočasno za umret. 

Bratranec ni niti trznil. Anthony je lahko sledil natančnemu obrisu mišic pod njegovo kožo. Sem pa tja mu je v jamico v pazduhi sedla muha. Koža mu je zatrzala kot konju, ki ga nadleguje brencelj. Tudi Anthony bi bil rad takšen, vitek, s trupom kot tablica čokolade. V svojem brlogu je vsak večer delal sklece in trebušnjake. Ampak to ni bil njegov film. Še naprej je bil ves plečat in gmotast, zrezek pač. Enkrat mu je v šoli zagnjavil nadzorni, bilo je zaradi počene nogometne žoge. Anthony mu je zabrusil, da se dobita pri izhodu; nadzorni se ni prikazal. Poleg tega so bile bratrančeve raybanke prave.

Anthony si je prižgal čik in zavzdihnil. Bratranec je zelo dobro vedel, kaj bi rad. Že dneve ga je gnjavil z idejo, da bi se odpeljala do nudo plaže. »Nudo« je bila sicer skrajno optimistična oznaka, saj si tam lahko videl kvečjemu punce zgoraj brez, če sploh. Kakorkoli že, Anthony je obsedeno hotel tja.

»Daj no, pejva.«

»Ne,« je zagodrnjal bratranec.

»Daj no. Prosim.«

»Ne zdaj. Saj se lahko vržeš v vodo.«

»Saj res …«

Anthony se je s svojim čudnim pogledom izpod čela zastrmel v vodo. Desno veko je imel kot iz nekakšne lenobe vedno priprto, kar mu je kazilo obraz. Kar naprej je bil videti čemeren. Pač še ena tistih zavoženih stvari. Tako kot ta vročina, ki ga je držala v kleščah, tako kot njegovo prečokato, neskladno grajeno telo, pa številka čevljev 43 in cel kup mozoljev, ki so se mu spuščali po obrazu. Naj se vrže v vodo, ta je pa dobra … Le od kod jih jemlje, ta njegov bratranec. Anthony je pljunil med zobmi.

Pred enim letom se je utopil Colinov fant. Na francoski državni praznik, 14. julija, to si si res zlahka zapomnil. Tisto noč se je zgrnilo k jezeru in v gozdove morje domačinov, ki so prišli gledat ognjemet. Zakurili so taborne ognje in pripravili roštilje. Kot vedno je malo po polnoči izbruhnil kraval. Dopustniki iz kasarne so se spravili nad Arabce iz blokovskega naselja, vmes so skočili rovtarji iz Hennicourta. Nazadnje so zavihali rokave še stalni gostje tabora, pretežno mladina, pa tudi nekaj družinskih očetov, vampastih, od sonca opečenih Belgijcev. Dan za tem so našli na kupe mastne embalaže, lesene palice s sledovi krvi, razbite steklenice in celo jadrnico Optimist iz navtičnega kluba, zagozdeno v drevo; tega pač ne vidiš vsak dan. Nikjer pa niso našli Colinovega fanta.

In vendar je Colinov fant preživel večer prav ob jezeru. To se je zatrdno vedelo, ker je prišel s kolegi, ki so kasneje vsi pričali na sodišču. Mulci pač, čisto navadni fantje, ki jim je bilo ime Arnaud, Alexandre ali Sébastien in ki so ravno opravili z maturo, vozniške pa sploh še niso imeli. Prišli so, da bi gledali tradicionalni aufbiks, niso se nameravali osebno vpletati v pretep. Le da so se kar naenkrat znašli v metežu. Kaj se je zgodilo potem, je bilo zavito v meglico. Fanta, ki jo je očitno skupil, je opazilo več prič. Omenjali so okrvavljeno majico, pa tudi rano na vratu, podobno ustom, ki se odpirajo v sočne črne globine. V tisti zmešnjavi se ni nihče pobrigal zanj in mu priskočil na pomoč. Zjutraj je bila postelja Colinovega fanta prazna. 

V naslednjih dneh je prefekt organiziral iskalno akcijo v okoliških gozdovih, jezero pa so medtem prečesavali potapljači. Ure in ure so zijala spremljala oranžni gumenjak, ki se je vozil sem in tja. Potapljači so se vznak zvrnili v vodo, od daleč je bilo slišati štrbunk, in potem so v grobni tišini čakali, kaj bo. 

Pravili so, da je gospa Colin v bolnici na pomirjevalih. Pravili so tudi, da se je obesila. Nekdo naj bi jo videl v spalni srajci tavati po ulici. Gospod Colin je delal pri občinski policiji. Ker je bil lovec, vsi pa so si seveda mislili, da so fanta štihnili Arabci, so bolj ali manj pričakovali obračun. Oče je bil tisti čokati možakar, ki je ždel v gasilskem čolnu in nastavljal plešasto lobanjo žgočemu soncu. Ljudje so ga opazovali z brega, njegovo nepremičnost, njegovo nevzdržno mirnost in lobanjo, ki je počasi zorela v pripeki. Vsem se je zdelo, da je v njegovem potrpljenju nekaj odbijajočega. Ljubše bi jim bilo, če bi kaj storil, se vsaj premaknil ali si nataknil čepico. 

Kar je v nadaljevanju močno pretreslo domačine, je bil nekrolog, ki so ga objavili v časopisu. Na fotki je imel Colinov fant prikupen, ampak nelep in bled obraz, ki se je za nameček lepo skladal z vlogo žrtve. Lasje ob sencih so se mu rahlo kodrali, oči je imel kostanjevo rjave, oblečen je bil v rdečo kratko majico. V članku je pisalo, da je opravil maturo z odliko. Če si poznal njegovo familijo, si si lahko mislil, kakšen dosežek je to bil. To ti vse pove, je komentiral Anthonyjev oče.

Trupla niso nikdar našli in oče Colin se je vrnil v službo, nobenega škandala ni naredil. Njegova žena se ni ne obesila ne nič podobnega, samo tablete je zobala, in to je bilo vse. 

Kakorkoli že, Anthonyju še na misel ni prišlo, da bi čofotal v tej vodi. Odfrcnjeni ogorek cigarete je hipno zasikal, ko se je dotaknil jezerske gladine. Fant se je ozrl proti nebu in v močni svetlobi priprl oči. Veki sta se mu za hip poravnali. Sonce je bilo visoko, rekel bi, da je okoli treh. Po čiku mu je ostal v ustih neprijeten okus. Čas se je res neznosno vlekel. Hkrati pa se je bliskovito hitro bližalo novo šolsko leto. 

»Jebenti no …« 

Bratranec se je spravil na noge. 

»Najedaš.«

»Dolgcajt je, resno mislim. Vsak dan isto, nič, kar bi človek počel.«

»Pa dobro …« 

Bratranec si je vrgel brisačo za vrat, zajahal svoje gorsko kolo in speljal. 

»No, zmigaj se. Šibava.« 

»Kam pa?«

»Zmigaj se, če ti rečem.«

Anthony je zbasal brisačo v svoj stari nahrbtnik znamke Chevignon, potegnil iz superge zapestno uro in se na hitrico oblekel. Komaj je dvignil svoj BMX, ko je bratranec že izginil na poti, ki se je vila okrog jezera. 

»Počakaj me, jebenti!« 

Anthony mu je bil že od malega vedno za petami. Sicer pa sta že njuni mami tičali skupaj kot rit in srajca, ko sta bili mlajši. Mougelovi punci, kot so jima rekli. Dolgo sta po okrajnih plesih pobirali najboljše fante, preden sta srečali vsaka svojo veliko ljubezen in se ustalili. Hélène, Anthonyjeva mama, je izbrala mladega Casatija; Irène je imela še večjo smolo. Kakorkoli že, vsi ti ljudje so pripadali istemu svetu: Mougelovi punci, njuna dedca, bratranci in primožene familije. To je bilo jasno že, če si jih gledal, kako se obnašajo na porokah, pogrebih in za božične praznike. Moški so bili molčeči in so mladi umirali. Ženske so si barvale lase, njihov življenjski optimizem je z leti vse bolj usihal. Ko so se postarale, so rade obujale spomine na svoje silikozne moške, ki jih je pobiralo na šihtu in po beznicah, pa na sinove, ki jih je vzela cesta; bili so tudi takšni, ki so le spakirali in šli. Prav tej kategoriji zapuščenih žena je pripadala bratrančeva mama Irène. Zato je bratranec hitro odrasel. Pri šestnajstih je kosil trato, vozil brez vozniške in kuhal. Celo kaditi je smel v svoji sobi. Bil je žilav in samozavesten, Anthony bi si upal z njim tudi v pekel. Nasprotno pa je bil v vse slabših odnosih z življenjskim slogom svoje familije. Domači so se mu zdeli tako majhni, po sposobnostih, po situiranosti, po upanjih; še njihove nesreče so bile splošno razširjene in ciklične. Pri njem doma so bili vsi odpuščeni delavci, ločenci, rogonosci ali rakavi bolniki; skratka, normalni. Vse zunaj tega je veljalo za bolj ali manj nesprejemljivo. Familije so rasle kot plevel na betonskih ploščadih gneva, iz podzemlja nakopičenih tegob, ki so lahko pod vplivom janeževega likerja izbruhnile na dan kadarkoli, tudi sredi požrtije. Anthony si je vse bolj domišljal, da je nekaj več. Sanjaril je o tem, da bi pobegnil.

Kmalu sta pribrcala do nekdanje železniške proge in bratranec je porinil kolo v koprive. Potem je počepnil k tirom in si nekaj časa ogledoval rekreacijski center Léo-Lagrange, ki je stal ravno pod pobočjem železniškega nasipa. Čolnarna je bila na stežaj odprta. Nikjer žive duše. Anthony je pustil svoj BMX na tleh in stopil bliže. 

»Nikogar ni,« je rekel bratranec. »Vzameva kanu in greva.« 

»Misliš?«

»Plavala pa res ne bova do tja.«

In bratranec je stekel po pobočju, preskakujoč robidovje in plevel. Anthony za njim. Strah ga je bilo, na prijetno vznemirljiv način. 

Ko sta se prebila do čolnarne, sta potrebovala nekaj sekund, da sta se privadila na poltemo. Nekaj čolničkov, jadrnica razreda 420 in kanuji, obešeni za kovinsko stojalo. Od rešilnih jopičev, visečih z obešalnikov, je vel močan vonj po plesni. Skozi široko odprta vrata so se kakor na v vlažno senco izrezanem kino zaslonu videli plaža, svetlikajoče se jezero in ravna pokrajina. 

»Pridi, tegale bova vzela.« 

Z usklajenimi gibi sta snela kanu, na katerega je pokazal bratranec, in zgrabila kratki vesli. Preden sta zapustila hlad čolnarne, sta si vzela kratko pavzo. Prijetno je bilo. V daljavi je jadralec na deski vlekel svetlo brazdo po jezerski gladini. V bližini ni bilo nikogar. Anthony je vedel, da bo pizdarija, in je čutil opojno vrtoglavico. Enako je bilo, kadar je kaj sunil v supermarketu ali divjal z motorjem. 

»Ajde. Pejva,« je rekel bratranec. 

In sta se s kanujem na ramenih in vesloma v rokah pognala v dir. 

V glavnem so se po rekreacijskem centru Léo-Lagrange podili neškodljivi muloti, ki so jih sem vtaknili starši, da bi jim zapolnili čas do začetka šole. Tako so dobili priložnost, da jahajo ali gonijo pedolino, namesto da bi ostali v mestu in povzročali težave. Na koncu je bila žurka in vsi so se zalizovali in se skrivaj nacejali; največjim frajerjem je uspelo celo zapeljati kako inštruktorko. Ampak v tem povprečju se je vedno našlo nekaj manijakov, ki so štrleli ven, mladoletnih surovin, ki so jih doma na gmajni dresirali z bikovko. Če si jim padel v roke, se ti je slabo pisalo. Anthony se je trudil, da ne bi preveč mislil na to. Kanu je bil vse prej kot lahek, morala sta vzdržati do brega, največ kakih trideset metrov. Čoln se mu je zarezoval v ramo. Stisnil je zobe. Prav tedaj se je bratranec spotaknil ob korenino in nos kanuja se je zapičil v zemljo. Zadaj se je Anthony opotekel in začutil, da si je roko odrgnil ob nečem trdem, trski ali konici, ki je štrlela iz notranjosti plovila. Kleče se je ozrl na razpraskano dlan. Krvavel je. Bratranec je bil že na nogah. 

»Gremo, ni cajta.« 

»Minutko. Porajsal sem se.«

 Ponesel si je ureznino k ustnicam. Usta mu je napolnil okus po krvi. 

»Zmigaj se!«

 Bližali so se glasovi. Oddirjala sta naprej, po najboljših močeh držala kanu in upirala pogled v stopala. V zaletu sta zabredla v vodo do pasu. Anthony je pomislil na čike in na walkman v nahrbtniku. 

»Skoči not!« je rekel bratranec, ki je potiskal kanu od obale. »Hitro.« 

»Hej!« se je zadrl nekdo za njunim hrbtom. 

Bil je razločen moški glas. Sledili so še drugi kriki, vse bližji.

»Hej, pridita nazaj! Oj!« 

Anthony se je nerodno zavihtel v kanu. Bratranec ga je še zadnjič potisnil, nato pa še sam skočil vanj. Na bregu za njima so se na vse grlo drli mulo v kopalkah in dva inštruktorja.

 »Veslaj. Pičila bova. Ajde!«

Po nekaj zatikajočih se poskusih sta fanta ujela pravi ritem, Anthony je veslal na levem, bratranec na desnem boku. Na obali je bilo videti mrgolečo množico razburjenih mulcev, ki so se drli. Inštruktorji so poniknili v čolnarni. Ven so prišli s tremi kanuji.

Na srečo je čolnič, v katerem sta veslala bratranca, pomirjajoče gladko rezal jezersko gladino. V ramenih sta čutila odpor vode in pod stopali opojni občutek hitrosti. Anthony je opazil, da mu po podlakti vijuga krvav curek. Za trenutek je izpustil veslo.

»Vse štima?« je vprašal bratranec. 

»V redu je.« 

»Si ziher?« 

»Sem.« 

Rdeče kaplje, ki so kapale med stopala, so izrisale glavo Mikija Miške. V dlani je zevala tanka ureznina. Ponesel si jo je k ustom.

»Veslaj!« je rekel bratranec.

Njuni zasledovalci so sedeli v čolnih po dva ali trije, med njimi nekaj odraslih. Niso bili prav daleč in Anthony je zaveslal še močneje. Sonce je neusmiljeno pripekalo in na črni jezerski vodi vžigalo na milijone belih iskric. Čutil je, kako ga po čelu in ledjih obliva znoj. Na hrbtu se mu je mikica popolnoma zlepila s kožo. Skrbelo ga je. Mogoče so poklicali policijo. 

»Kaj bova?«

»Ne bodo šli za nama.«

»Misliš?«

»Veslaj, jebenti!«

Čez nekaj časa je bratranec spremenil smer, tako da sta zaplula vzdolž brega. Upal je, da bosta tako hitreje dosegla Pointu, tanki trak kopnega, ki je sekal jezero na dvoje. Za tem rtom bosta nekaj minut zunaj dogleda. 

»Glej!« je rekel bratranec. 

Na okoliških plažah so kopalci vstajali, da bi jih bolje videli, jim žvižgali ali jih hrabrili. Anthony in bratranec sta sicer vedno zahajala na isti kraj, razmeroma lahko dostopno plažo, ki so ji pravili Déchetterie. Ker se je menda v bližini iztekala kanalizacijska voda, je bilo tam mirno celo na vrhuncu poletne sezone. Ob jezeru je bilo še več drugih plaž: za njunim hrbtom plaža centra Léo-Lagrange, nadalje plaža, ki je sodila pod kamp, še dlje naprej ameriška plaža, kjer so se zbirali rovtarji. Na drugi strani Pointuja pa je imel na najlepšem koncu svojo plažo navtični klub, z borovci, skoraj svetlorumeno mivko, kabinami in barom, kot na morju.

»Pa sva, še malo,« je rekel bratranec.

Sto metrov naprej, na njuni desni, se je zarisovala razpadajoča koliba, ki je nekoč pripadala Upravi za vode in gozdove, in z njo začetek Pointuja. Ozrla sta se, da bi ocenila, kako blizu so zasledovalci. Ti se niso več pomikali naprej in očitno je bilo, da so inštruktorji sredi razgrete diskusije. Celo od daleč sta lahko opazila, da so živčni in nesložni. V nekem trenutku se je dvignila postava, ki je hotela uveljaviti svoj prav, potem jo je nekdo potegnil dol. Nazadnje so odrinili nazaj proti rekreacijskemu centru. Bratranca sta se smehljaje spogledala in Anthony jim je, zdaj ko so mu obračali hrbte, pokazal sredinec. 

»Kaj bova?«

»In kaj naj bi, po tvoje?« 

»Po mojem bodo poklicali cajkiče.«

»Pa kaj? Veslaj.«

Pomikala sta se čisto ob bregu, skozi trsje. Bilo je že več kot štiri in svetloba se je počasi umirjala. Iz prepletenega listja in vejevja, ki je zastajalo vzdolž bregov, se je slišalo šuštenje in kvakanje. Anthony je upal, da bo zagledal žabe, in ni odmikal pogleda z gladine.

»Vse v redu s tvojo roko?«

»Jap. Bova kmalu tam?«

»Še deset minut.«

»V resnici je noro daleč, majkemi.«

»Sem ti rekel. Zdaj pa raje misli na nage riti.«

Anthony si je že predstavljal, da bo na plaži nekako kot na oddelku s pornofilmi v videoteki. Včasih je namreč s cmokom v grlu smuknil med prepovedane police in si napasel oči na vsem, kar je lahko dosegel, preden ga je prišel pregnat kak odrasli. V glavnem se te želje, da bi škilil za dekliškimi telesi, ni mogel rešiti. V predalih in pod posteljo je skrival revije in videokasete, pa seveda goro papirnatih robčkov. V šoli so bili vsi njegovi frendi na istem – obsedeni. Sčasoma jih je to čisto poneumilo, in če prav pomisli, je bil v tem razlog za večino pretepov. En napačen pogled na hodniku, pa jim je počil film in hop, je bila že rabuka, so se že valjali po ploščicah in se zmerjali na žive in mrtve. Nekateri frajerji so z bejbami hodili na zmenke. In Anthony je enkrat poljubil punco v zadnjem delu avtobusa. Ni pa mu pustila, da bi ji otipaval joškice, zato jo je potem pustil. Žal mu je bilo, ime ji je bilo Sandra, imela je modre oči in srčkano ritko, stisnjeno v kavbojke C17.

Odlomek iz romana Njihovi otroci za njimi (prevod: Saša Jerele). Litera, 2020.

Nicolas Mathieu (rojen leta 1978 v Épinalu) je francoski pisatelj. Leta 2014 je debitiral z romanom Aux animaux la guerre za katerega je prejel več nagrad, delo pa je bilo tudi ekranizirano. Leta 2018 je izdal drugi roman, Njihovi otroci za njimi (slovenski prevod: 2020, založba Litera), za katerega je prejel Gouncourtovo nagrado. Trenutno živi v Nancyju.
Deli