Drevenenje

Teče po mehkem, vlažnem mahu. Lahkotno kot puh se z bosimi stopali komaj dotika podlage, da se stopinje za njo takoj vpijejo v zelenino. Skozi goste veje pronicajo žarki sonca, zamižati mora vsakič, ko ji pogled uide navzgor. Oplazi jo toplota, divje se zasmeji, zavrti na mestu in dvigne roke proti krošnjam. Zadihana se zaustavi in se s hrbtom nasloni na mogočno bukev. Zapre oči, z rokami zatipa deblo za sabo. Ponoreli utrip srca se začne počasi umirjati, zlivati z globokim bitjem drevesa. Glavo obrne proti razprostrti zeleni krošnji, ki se tke v nebo. Lice nasloni na topel les, nenadoma se vse zavrti …

V hipu se je popolnoma predramila. Obraza ni več naslanjala na hrapavo skorjo, pod glavo je začutila mehko blazino. Z roko je potrepljala po drugi strani postelje. Rjuha je bila že hladna. Šele ko je vstala in z nogami zatipala po mrzlih tleh za copati, je opazila. Ni se zgodilo prvič. Rob njene spalne srajce je bil blaten. Odgrnila je odejo. Tudi po rjuhi so se vlekli zemeljsko travnati madeži. Za hip se ji je zazdelo, da je čez sobo zavel vonj vlažnega jutranjega gozda. Komaj opazen nasmeh ji je razsvetlil obraz. Spomin na njune prve dni je še zmeraj tlel v njej kot žgoča žerjavica, ki je ni moglo pogasiti niti vse tisto, kar je prišlo kasneje. 

Zanjo, ki jo je mesto od nekdaj dušilo, je prišel kot osvoboditelj. Ko jo je prvič objel s svojimi krepkimi rokami in jo lahkotno kot peresce privzdignil v zrak, se ji je najbolj vtisnil v spomin prav njegov vonj. Vonj smrekove smole, vlažnega mahu in mladik drevesc. Gozd. Prijateljice so tulile od smeha, ko se jim je končno odločila povedati. Gozdarjeva nevesta, so ji nazdravljale tistega večera v zakajenem lokalu po številnih opojnih kozarčkih. Že takrat je bila le napol prisotna, z mislimi predvsem pri njem. Klical jo je srnica. Zaradi njenih velikih rjavih oči. Vedela je, kako rad ima srne, saj jim je, čeprav naj bi skrbel predvsem za drevesa, pozimi hodil nastavljat sol. Ni je motilo, da z njim ni mogla kaj prida razpravljati o svojem delu v pisarni. Saj je veliko rajši poslušala o novih življenjih, ki jih je zasadil, o umirajočih, ki jih je odrešil, da so imele mladike prostor za rast. 

Pomela si je oči, da bi odgnala sanjarjenje. Počasi, kot bi bila omamljena, je oddrsala v kopalnico. Odmaknila je skuštrane medeno rjave lase in se zazrla v zrcalo. S kazalcem je počasi zarisala linijo globokih podočnjakov na svoji skoraj prosojni koži. Za prstom je ostala komaj opazna sled zemlje. Zajela je hladno vodo v dlani, si umila obraz. Lase je spela v čop in iz predala vzela pudrnico. Z učinkom ni bila preveč zadovoljna, a njen videz je že dolgo ni zanimal. Čeprav jih je imela komaj trideset, se ji je zdelo, da pogledov sploh ni več privabljala. Le zakaj bi jih, če pa se je počutila kot starka. Zgrbljena kot vrba žalujka, ki se je ogledovala v potoku za hišo.

»Ah,« je zamahnila z roko podobi v zrcalu in se odvlekla v kuhinjo. Med noge se ji je zamotala sivomodra mačka. Komaj jo je uspela prestopiti, a je ob tem udarila ob rob mize. 

»Au!« je jezno oponesla mački, čeprav se je takoj nato sklonila in jo pogladila. Privzdignila je spalno srajco in rahlo otipala stegno. Na udarjenem mestu se je že kazala modrica. Sicer pa je bila le še ena od mnogih, ki so se vtiskovale navzgor po stegnu.

Tako tanka koža, je pomislila, kot iz papirusa. 

Mačka je kot ponavadi začutila njeno zmedenost, zato je še sama stopnjevala napetost. Začela je hoditi za njo in opozarjati nase. To že ni bilo milo mijavkanje. Vreščavi, ušesa parajoči zahtevki so ji v hipu odplavili sanjavo meglico nočnega gozda. Namrščila se je, zavedala se je, da bo kakršnokoli ogovarjanje mačke le spodbujalo njeno družabnost. Postajala je vse bolj nemirna, misli so ji bezljale sem ter tja, nemogoče jih je bilo ustaviti. Blaga jutranja omotica je prerasla v običajno tesnobo. Mačka ji je še vedno sledila in ji vztrajno mijavkala za hrbtom. Naslonila se je na knjižno omaro. Naredil jo je iz smrekovih hlodov, ki so ostali po lanski poseki. Obrnila se je. Na svetli površini so bile še vedno vidne rastne letnice drevesa. Dotaknila se jih je s prstom in počasi zaokrožila po njih. Nikoli več ne bodo rasle. Znal je ukrotiti naravo, jo je spreletelo. Da mu je potem mrtva, a še vedno lepa, služila. V grlu je začutila cmok, stresla se je.

Zaklenila je vrata hiše. Čeprav je bilo še zgodaj, je iz asfalta že puhtelo. Mimo pločnika so švigali avtomobili. Globoko je vdihnila, v nos in potem v grlo se ji je zajedel oster vonj bencina. V njenih mislih se je takoj pojavil še zvok žage in spomin na dneve, ki jih je tako rada preživljala z njim v gozdu. Na začetku je izkoristila vsak prost trenutek, da se mu je pridružila. Gledala je, kako je žagal trhla drevesa, izsekaval neprehodne goščave ali pospravljal nalomljeno vejevje po nepričakovani ujmi. Njegove velike roke so tako nežno privezovale šibke mladike, ki še niso zmogle kljubovati vetru. Med odmorom je razprostrla deko po tleh. 

»Počakaj,« jo je ustavil nekoč, ko jo je hotela položiti čez praprot. »Ko praprot poležeš prvič, se ji še uspe dvigniti. Če to narediš dvakrat, ne bo vstala nikoli več.« 

Nasmehnila se mu je, potem sta deko pogrnila čez kup suhega listja. Pomalicala sta in opazovala puhaste oblake, ki so pluli nad krošnjami dreves.

Hrup motorjev je pospešil utrip njenega srca. Stekla je čez cesto. Po mestu, obratno kot v gozdu, se je vedno gibala po utečenih poteh. Tako je vsaj malo zmanjšala možnosti neljubih presenečenj. Vseeno pa je bila v zadnjem mesecu prisiljena prilagoditi svojo vsakodnevno traso. Zaradi tiste ogromne betonske gmote, elitnega hotela, ki je zrasel skoraj čez noč. In zavzel velik kos modrine neba, da so svoj poznopoletni let morale spreminjati tudi ptice, ki so se na začetku celo brezmočno zaganjale v velika steklena okna in z zadnjim dihom v sebi padale na tla. Zazrla se je proti vrhu hotela, sončni žarki so se odbijali od gladkih površin, in pomislila, kako blagodejna je bila senca dreves v mestnem parku, preden so ga prekopali zaradi novogradnje. 

Dan se je vlekel, pred računalniškim zaslonom so ji misli večkrat odtavale. Brezizrazno je zrla v poplesavanje črnih črk na beli podlagi in se vedno znova zalotila, da ji ni jasno, kaj bere. Zdrznila se je, ko se je med vrati znašla sodelavka in jo povabila na pijačo po službi. Da ne more, ji je takoj pojasnila. Čudila se je, zakaj so jo še vabile, saj jih je redno zavračala. S prijateljicami že dolgo ni več hodila naokrog. Sprva zato, ker se ji je mudilo k njemu, kasneje zato, ker mu to ni bilo všeč. Rekel je, da ga skrbi, če naokrog hodi sama.

Kljub temu si po službi ni mogla pomagati in na križišču ni zavila proti domu. Sila, ki se ji nikdar ni mogla zoperstaviti, jo je vlekla drugam. Samo za trenutek, si je rekla. Ko je stopila po mehki potki, pokriti z listjem in iglicami, je v hipu odpadla vsa teža dneva. Kot osvobojena zver je začutila brezmejne silnice gozda in stekla globlje, brez sledu o tem, da se je še nekaj minut prej megleno vlekla po mestnih ulicah. Robidovje jo je opraskalo po nogah, po licu oplazila vejica, ni je motilo. Končno je spet čutila. Sploh ni gledala, kod teče, bila je na varnem. Na svojem. Zadihana se je ustavila točno tam. Oprla se je z dlanmi na mogočno deblo bukve. Zaprla je oči in globoko vdihnila. Po nekaj sekundah se je naslonila s hrbtom ob drevo in počasi zdrsnila na mahovnata tla. Mehko se je ugnezdila in spet zamižala. Čutila je toplino in sevanje debla za seboj. Postajala je vse bolj omotična, zavedala se ni ničesar več, le pretakanja drevesnih sokov in hrapave skorje ob svoji koži. Z dlanjo je mehko pogladila les in se potem dotaknila svoje druge roke. Skoraj ni čutila razlike, tudi njena prej pergamentna koža je postajala trda in raskava. Ozrla se je v veje, skozi katere so pronicali žarki sonca, vzdignila je roke, od hrbtenice navzgor ji je šinil val toplote, zdelo se je, da se dotika krošnje. Nenadoma se je vse zavrtelo.

Niti sanjalo se ji ni, koliko časa je slonela ob drevesu, a pohitela je domov, čim se je ovedla. Vrtna vrata so zaškripala, ko jih je odrinila. Nekoč ji je zvok škripanja pospešil utrip od željnega pričakovanja njegovega objema, zdaj pa le zaradi tesnobnosti tega, kar jo je čakalo. 

Del nje je še vedno upal, da se bo zdaj zdaj prebudila iz te nočne more in bo spet kot na začetku. Spraševala se je, kaj je počela narobe. Da ni kriva ona, jo je tolažila edina prijateljica, ki ji je zaupala. Tak pač je, je rekla. 

Brezvoljno je sedel na kavču in s praznim pogledom spremljal televizijske oglase. 

»Kje si bila?« jo je vprašal, ne da bi odvrnil pogled od zaslona. 

Njeno telo je bilo povsem napeto, ko je pojasnjevala, da se ji je v službi zavleklo, a je zdaj opravila vse nujne stvari in bo zdaj lahko hodila domov bolj zgodaj. 

»Reja piščancev na prostem. Mi vemo, kaj je najboljše za piščance,« je zahrumel globok moški glas iz televizije, »pohitite, piščančje prsi v akciji le še do konca meseca.«

»A si prinesla kaj za kosilo?« jo je vprašal napol očitajoče in ji zdaj le namenil pogled. Njegove oči so se ji zazdele temnejše kot običajno.

»Ne, nisem, domov sem hitela.« 

Naslonila se je na podboj vrat in ga nepremično opazovala. 

»A misliš, da bom po napornem delu še sam hodil v trgovino?«

Dvignil se je na kavču in se zastrmel vanjo. 

»Končno lastno stanovanje, končno svoboda,« se je oglasil prijazen ženski glas s televizije, »ponudba kot še nikoli, kredit le za dvajset let.«

»Bom pogrela od včeraj, dovolj je še za danes,« je hitro rekla in se obrnila proti kuhinji. 

V naročje mu je skočil njen maček in se podrgnil vanj. Močno ga je odrinil, mačku je komajda uspelo pristati na vseh štirih, zamijavkal je in stekel stran. Dvignil se je s kavča.

»Odstrani madeže od krvi, jajc in češenj,« je deklamiral glas v oglasu za pralni prašek. »Hvala, ljubica,« je rekel moški, vesel, da ima tako čista oblačila, in objel svoje dekle okrog ramen.

A tega ni več gledal nobeden od njiju. 

»Dobro veš, da ne maram jesti ostankov,« je rekel s hladnim glasom, ona pa je ta trenutek dobro vedela le, da v njem vre. Približal se ji je. Še preden se ji je uspelo izmakniti, jo je trdo zgrabil za nadlahti in jo stresel. Njegovi prsti so se ji kot kremplji ujede zarili v mehko kožo. Spet se mi bodo poznale modrice, je pomislila, a iz izkušenj je vedela, da bo hitreje mimo, če se ne upira. Sploh ni rabil veliko sile, da je njeno drobno telo porinil ob steno. Ko bi le imela kožo, trdo kot lubje, jo je spreletelo, ko je vzdignil roko. 

Tresk! Zasekal je globoko v deblo mlade jelke. Mišice so se mu napele, ko je izpulil težko sekiro iz debla, jo privzdignil v zrak in zverinsko zarjul. Zasukal se je in potem z močjo celega telesa udaril še enkrat. Samo še ta udarec je bil potreben, da je drevo nemočno zahreščalo in tresknilo po tleh. Otrl si je potno čelo in se ozrl nazaj. V gozdu je zavladala tišina. Do koder je seglo oko, se je za njim vlekla dolga vrsta pokončanih dreves, potacane praproti in polomljenega grmovja. Globoko je zajel sapo, si obrisal roke ob hlače in zagrabil motorno žago, ki je ležala na tleh. Samo enkrat je sunkovito potegnil vrvico in že se je po gozdu razlegel motorni zvok. V daljavi je jata ptic preplašeno odletela s krošnje.

 

Tekla je, okrog bosih nog ji je opletala spalna srajca. Med grmovjem se je plazila večerna meglica. Na njeni levi je zaskovikala sova. Zdrznila se je in se obrnila v smeri glasu. Približala se je drevesu, s katerega je odprhutala nočna ptica, takoj je opazila. Na deblu je bilo rdeče znamenje. Za odsek, jo je prešinilo. Ritensko se je odmaknila od drevesa, zadela ob štor in skoraj padla. Ujela se je za visokoraslo smreko in takoj odskočila. Tudi na tem deblu rdeče znamenje. V prsih jo je stiskalo, srce ji je bílo vse močneje. Vedno hitreje je tekla po napol zaraščeni potki, po obrazu so jo bičale veje, ni čutila. Z dlanjo je obrisala lica. Vlažna so bila, solze, čeprav se jih sploh ni zavedala. Njen pogled je begal levo, desno, od drevesa do drevesa. Na vseh je bilo kot z ognjem žigosano grozljivo rdeče znamenje. Tekla je, se spotikala, padla, se pobrala, v preponi jo je začelo zbadati, komaj je še lovila dih. Naenkrat je veter prinesel do nje tisto, česar se je najbolj bala. Zvok motorne žage se je razlegel daleč naokrog. Hip zatem se je vanjo zajedel še vonj bencina. Čeprav je hrumenje prihajalo z druge strani gozda, je dobro vedela. Prepozna bo. Preveč otopela je postala, da bi lahko še naprej tekla. Počasi in z muko je položila nogo na mahovnata tla in se odvlekla med drevesi. Bližje bukvi je prihajala, hitrejše je bilo utripanje v njenih sencih in težje so bile noge. Glava je bila prazna, svet se je zožil na vonj bencina in neznosni hrup.

Še je stala tam. Mogočne zelene veje so segale visoko v nebo. Opotekla se je do nje in se z mehko dlanjo dotaknila hrapave skorje. Vejice so ji pokale pod bosimi nogami, ko je počasi obhodila široko deblo. Na drugi strani so njeni prsti naenkrat spolzeli prek rdečega znamenja. V sencih ji je začelo divje razbijati, njen dih je postajal vse plitvejši. Sklonila je glavo in v grozi razširila oči. Tudi na njeni snežno beli srajci je bilo kot s krvjo zarisano usodno znamenje. Zvok žage se je vse bolj približeval, vsak obrat motorja je do obisti pretresel njeno drobno telo. Noge je niso več držale, spolzela je ob deblu na tla. 

Vdih, izdih, si začne ponavljati. Če ne, bi enostavno prenehala. Dotakne se zelenih, tako živih, v vetru trepetajočih listov. Vdih. S konicami prstov zdrsi po zgrbančenih koreninah. Izdih. Glavo nasloni na deblo za seboj. Dolg vdih, trije hitri utripi srca, izdih. Objame jo vonj po lesu, zvok žage v daljavi naenkrat utihne, gozd zajame božajoča tišina. Njeno dihanje se umiri, naenkrat postane vse tako jasno in preprosto. Pogladi svoje gole noge, se rahlo dotakne novih modric, ki so se ji vtisnile med spotikanjem skozi gozd. Tako tanka koža, pomisli. Pogleda navzgor med vejami drevesa proti prostranemu nebu. Zapre oči, obraz ji spreleti komaj opazen smehljaj. V nogah začuti rahlo drevenenje, naenkrat ji stopala zaobjame hlad zemlje, zazdi se ji, kot da vdira globoko vanjo. Čuti, kako se spodnji del njenega telesa zrašča s podlago in širi vse globlje v zemljo. Pogladi se po nogah, njena tanka, občutljiva koža postaja vse bolj raskava in trda. Stalni občutek lebdenja ponikne pod težo silnice, ki prihaja iz globin zemlje naravnost skoznjo proti nebu. Njen utrip se vse bolj umirja, ko se zliva s stoletno bitjo drevesa. Svojo, zdaj popolno zbranost usmeri navzgor. Globoko vdihne, zrak se vpija vanjo skozi celo telo. Roke stegne daleč gor, konice njenih prstov sežejo v prve žarke sonca. 

Čas je obstal. Listi njene bujne krošnje so zatrepetali v vetru, v sebi je zaslutila lahkotno prhutanje drobnih ptičjih kril.

 

V hipu je sedla pokonci in se začela zmedeno ozirati naokrog. Odmaknila si je potne pramene s čela in odgrnila rjuho. Njena spalna srajca je bila ob robu blatna in razcefrana. Zagotovo zamuja v službo, je pomislila. Njega ni slišala niti oditi. Previdno je stopila na tla. Zgrbljena se je odvlekla do kopalnice, bolelo jo je celo telo. Še preden se je s strahom zazrla v podobo v zrcalu, je pozvonilo. In potem takoj še enkrat. Navlekla je haljo in šla počasi odpret. Neučakano razbijanje po vratih ji je hipoma pospešilo bitje srca. Njene srnje oči so se od začudenja še bolj razširile, ko je zagledala njegovega sodelavca. Najprej je od vsega doumela le to, da ji je rekel, naj se raje usede. Šele čez par ur je prišlo za njo. Kot ponorel je uničeval vse pred seboj, je objasnil sodelavec. »Dokler se ni z žago lotil tiste velike bukve …« je rekel in glas se mu je razlomil. 

 

zgodba je bila objavljena v kratkoprozni zbirki Konstrukt, d. b. o. (Litera, 2020)

Luna J. Šribar (1981) meni, da je ustvarjanje in vrtičkarstvo tisto kar bo rešilo svet, zato dodaja svoj delček k temu s pisanjem in zalivanjem svojih paradižnikov. Paradižniki vsakič končajo v solati, zato tu ni kaj dosti razpredati. Glede pisanja pa je možno povedati več. Odkar se je naučila pisati in si izmišljati zgodbe, jo je velikokrat zaskrbelo, da bo ta spretnost kar naenkrat izginila. Zato je vsake toliko sedla, napisala par odstavkov in pomirjeno nadaljevala z drugim početjem. To je počela več kot dvajset let, dokler je ni nenadoma spreletelo; tudi drugi bodo izvedeli, da je pisateljica le, če napiše kaj več. Začela je s kratkimi zgodbami, jih objavljala v literarnih revijah, leta 2018 pa je pri Mladinski knjigi izšel njen romaneskni prvenec Starinarnica. Jeseni 2020 je pri Literi izšla njena zbirka kratkih zgodb Konstrukt d.b.o., tega leta pa je bil tudi njen mladinski roman Grizolda in Maček nominiran za nagrado Modra ptica. Izšel bo v letu 2021, poleti pa pričakuje tudi sveže paradižnike.
Deli