Počitniška

0
© www.literaturfoto.net

Zadnja dva tedna v počitnicah so me poslali za pastirja na gorsko, za več ko tri vasi oddaljeno, s sorodniki domenjeno kmetijo, da tam zaodenem del hlevskih poslov in bojo imeli malo več zraka pri jesenskem delu. Povrhu da se naučim v velikem, kar smo doma sami uganjali v malem. Sam bom moral okusiti, da se mi gode le male stvari, velike se bojo godile drugim. Mladi človek mora sam izkusiti, kako je treba gospodariti, da se iz njega izleže dober gospodar. Oče, ki je takrat težačil grofu v gozdu, lastniku lesene hiše z razvezanim stropom, kjer smo takrat živeli, obdane z zveženim, majavim plotom, okoli katere je bilo obdelovalne zemlje za kak kos živadi, je sam prihajal s kmetov. Že pred davnim je bil pobasal svoje reči in namesto v uk mladih nog za kruhom! Za njega dni so kmetje za dnino najemali bajtarice in njihove otroke za pastirje. Težnja bajtarjev je bila, priti z bajtarije na kmetijo, kar je štelo za veliki napredek. Oče takrat še ni vedel, da bo čez kratko, po sili razmer in po nepričakovanem razpletu na kmetiji, sam živel na njej. Njegova žena, nova gospodarica, je bila iz te hiše. Za naslednika je bil določen sicer najstarejši sin, a ta si je zaradi svoje surovosti sam zapravil to pravico.

Hčere in sinovi so se kaj hitro razkropili po svetu, ker je bilo preveč jedcev pri hiši. Povijali so svoje imetje v cunje in odhajali. Dekle so služile na kmetih, moški so bili hlapci in drvarji, in vsi so nosili to usodo ko zastavo pred seboj. Bali so se, da hlevskega vonja in duha po smoli ne ponesejo v skupino, stoječo ob nedeljah pred cerkvijo, in se ta sredobežno ne razbeži. Skrivali so smolnate madeže na hlačah in po zelju zaudarjajoče bluze, medtem ko so do onemoglosti lepe in urejene tržanke prehodile dan ovinkoma po trgu in jim ni bilo do tega, da slišijo pripovedovati, kako je dekla ondi dosuha pobrisala cepljivi, iverasti pod, kaj šele niso trpele, da bi hlevski smrad in znojna smolenost prekrila njihovo plemenitost.

Prodajali so svojo revščino in za kruhom odhajali na večja kmečka posestva, nekateri v mesta h gospodi in na tuje. Pa tudi bajtarji in bajtarice niso hoteli več čakati marčevega snega, njegov ceneni siromakov gnoj jim je presedal. Povrh, po nepotrebnem in ko za kazen so pripadali jeziku, ki je bil z obrobja, pa še to ne na ravnem, temveč z gorovnatih krajev, kjer je vsem vse otežkočeno in vredno le napol. Skozi vse leto niso imeli nič v rokah razen svojih rok. Prsti so lovili roke in si jih prisvajali, češ ne damo vas od sebe. V prstih je bila moč roke, ki si je lastila prste. Nič niso imeli v žepu razen žepa. Tisti, ki so ostali, so se tolažili z gotovostjo, da strela ne udari v koprive. A koprive so prve, ki se spravijo nad grunt in ga celega prerastejo. Pogled vstran in že koprive pokrivajo površine. Drugod gruntarska hči ne pojde gladka izpod strehe, v teh hribih hčere hodijo od hiše prazne.

Tako sem dan na dan gonil živino v pašnik, zgodaj zjutraj in popoldne, in hodil ponjo opoldne in zvečer. Pašnik je bil kar precej oddaljen od hleva, tako da je živina preživela znaten del dneva pri hoji skozi gonjo, robove katere so živali grede pogrizle.

Vsaka krava je bila z verigo priklenjena k jaslim in pastir sem moral z obema rokama objeti kravji vrat, tesno pritiskajoč se h kravjemu telesu in izogibajoč se rogovju, in odpreti verigo, kajti krava je vedela, da to odklepanje pomeni svežo travo in prostost. Obratno pa je bilo priklepanje k jaslim, ko so se živali vrnile s paše v hlev in se postavile, čakajoč molže, vsaka na svoje mesto, povezano spet z neizbežnim objemanjem kravjega vratu in kajpa z bojaznijo, da se bojo krave jarma branile. Zanašal sem se na to, da bojo živali milostljive s svojimi rogovi. Zares, bile so prizanesljive, končno so že prvi dan osredinile vso pozornost name in me dolgo gledale s svojimi lepimi, velikimi očmi, preden so me potrdile. Nekaj poguma je bilo treba, sicer pa so krave same čutile, da je pastir na njihovi strani.

V preostalem času pa nič drugega ko delo. Hitro so se pokazali žulji na rokah, zato pa smo vsako soboto zvečer zmolili roženkranc, da se žulji niso preveč razboleli. Vsi v hiši so se razkadili in se pognali vsak za svojim poslom, in jasno, da so me dodeljevali zdaj temu, zdaj onemu, zdaj tretjemu, in mi porinili v roke motiko, koso, grablje, vile ali določili za orodje kako drugo reč. In za kar ni bilo orodja, so bile roke same, so bili prsti, tudi noge so znale delati. Vse, kar je na človeku, je migalo, delovalo, bilo zaposleno. Delali smo zagnano, resno in molče, nikoli nisem videl koga predahniti, delo se je utelesilo in zadobilo dušo, ni bilo nikogar, ki bi se pretvarjal in hlinil vnemo. Ne se obirati, da nas ne bo basalo! Kolikero je bilo ljudi, tolikero se je delo posamič upodobilo. Drugi so bili uvajeni in so dobro poznali vsak prijem, vsak pristop, vsak zasuk, vse od zunaj in od znotraj, meni so vse to ukazovali sproti. Važno je bilo, da pri delu ni prišlo do zastoja in da nihče ni posedal in počival. 

Pravo nasprotje k hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede. Nobeno nadiranje, nobena palica oranja ni pospešila, nobeno ukazovanje hitrosti ni spremenilo, kvečjemu se je zgodilo, da sta vola obstala sredi brazde in prignala priganjalno palico do absurda. Vse en vrag je bilo, ali so vola tepli ali ne, živali se nista kaj zmenili za udarce. Po volovjih hrbtih je padalo iz navade, po otroških hrbtih pa iz vzgojne vneme. V tistem času med otroki in volovi ni bilo razlike. Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bojo nekoč pretepali ženske. Očetje so zmerjali matere, matere so vzgajale otroke, da bojo pozneje zmerjali očete. Pretepali so starši, ravnali, prebirali kosti otrokom, tepli so učitelji in župniki. S sledovi palice na hrbtu so otroci sedeli v šoli, in še dobro tedaj, da jih niso basali po zadnji plati. Otroci in volovi so bili vajeni udarcev. Zagodli so kako malenkost, pa bodi še tako nedolžno, in so vedeli, da bo zvečer padalo, ali jo bojo izkupili jutri zjutraj. Voli so zagrešili samo to, da so bili voli. Pri otrocih so vzgojitelji poskušali zlepa in shuda, pri tem so zlepa kar obšli, kajti na kmetih se ne ustavljajo z nezanesljivimi, tveganimi rečmi, na kmetih se mudi.

Seveda je pastir vodil vole, ki sta morala stopati eden v brazdi, drugi tik nad brazdo, in vedno je bil kriv vodič, če je vol, ki je hodil po strnišču, zdrknil v brazdo, ker se je zemlja udrla, in potisnil volovjega sodruga z brazde, nakar je oračev plug zdrknil iz brazde v zorano. Posebna umetnost je bilo obračanje na ozari, in zlata kolajna tistemu vodiču, ki ni zameštral vprežnih verig in sta vola z ozare srečno našla nazaj na strnišče. Hodil sem pred voloma in ju vlekel na povodcu za seboj. Danes nisem več prepričan, da sem vodil vola, malone sta vola vodila mene. Pri mizi govorijo tjavendan in vsi v en kup. Potapljamo žlice v juhah, z vilicami razbrskavamo solatne liste, z glinastih vrčkov klokota po grlih domači prešanec. 

Kdor nima doma, je na poti, tudi če ga ima, je popotnik, četudi se sede nahaja sredi mnogih in se nikamor ne premakne. Kadar je hudo, se odpravi od tu do tam in od tam spet drugam, na slepo se odpravi, pa ni treba, da je pot hodna, ure dolgo hodi, lagodno in počasi, ne počiva, samo hodi. Tudi doma sem se razlikoval od starostnikov, nisem sodil mednje, enako je zdaj izven bivanjske hiše, prvič med drugimi ljudmi ne sodim mednje. Nimam se koga oprijeti. Mojemu telesu manjkajo približevalski hormoni, vse v človeku vre, se premešuje in prevalja, kar oko vidi, se meša s tem, kar uho sliši in kar uho vidi, se meša s tem, kar oko sliši, zgubile, zmešale so se mi snovi v žlezah, ki uravnavajo stike z drugimi osebami. Snovi so se izcedile iz žlez ali pa so jih uničili zunanji dejavniki.

Duh se mi upira, telo mi odmira kos za kosom, del za delom gre v nič, vse kaže, da ne bom odrastel in me starost ne bo marala. Ne odraščam, noge se oddaljujejo od glave, roke lezejo v ramena. Kaže, da ne bom okusil, kako je treba gospodariti, da se iz mene izleže dober gospodar. Morda se pravkar nanovo rodevam in sem sam priča svojemu porodu. Nič mi, brezdomcu, ne povejo, otroci so izključeni iz vsega, z njimi ne računajo, z njimi se ne ukvarjajo, se ne pogovarjajo, z njimi ne posedajo, ne zapravljajo časa. Ogromno je število brezdomnih otrok in mladostnikov, in spati s kamnom v roki, in čez dan nositi v desnem žepu praprotovo seme ali srečno osatovo glavico, suhi košek rumenih cvetov, tudi ne ustvari zavetja. Nisem slutil, da bo ta hiša čez kako leto kakor za očeta tudi moje novo bivališče. Izkazalo se bo, koliko manj je vreden prišlek od rojenega v hiši in iz česa vsega je izvzet. Lastni, hišni otroci so bili razred zase, opremljeni z izjemnimi pravicami, uživali so prednosti in ugodnosti, ki so bile priseljencem zabranjene. Premožneši so preganjali nemaniče, jih prezirali, bali so se jih, da niso načeli njihovega skupaj nakradenega premoženja. Pri hiši rojeni so bili pod varstvom in zaščito, bili so deležni marsikakega skritega zdaj dejanja zdaj dajanja, dajali so jim kritje in potuho, vodo so obračali na njihov mlin. Poslali so me za pastirja nevede, da se vnaprej navadim na ozračje, ki me bo obdajalo, in da vnaprej okusim mrzel hlad in se nanj navadim.

Pobeg s kmetije se mi ponuja za rešilo, moram se oteti, odločim se, da napravim konec pastirovanju. Vidim, da bom malo gospodarja. Izjalovilo se je, nisem se izkazal vrednega. Sredi noči vstanem in poslušam po dvorišču. Ni kaj čuti, vse je tiho, in nikjer ne sveti luč. Spim v kamrici, k skednju prizidanem prostoru s posteljo in mizico, pod tlemi včasih čujem živino, kako prha, udarja v jasli, rožlja z verigami, muka v sanjah. Obujem se, obleči se mi ni treba, oblečen sem se spravil pod odejo. Neslišno odprem vrata in stopim v noč, hladna je, že se prikazuje jesen, in mesečina jo obseva, noč je pravšnja. Neslišno sem zaprl vrata, zaskočka je tlesknila v ključavnico, a vrata so molčala, niso se odzvala. Šele tedaj, ko se je zaskočka umirila v zapahu in sem že stal na trati, so vrata zaječala. 

Hitrih korakov, kakor da je podnevi, prekoračim trato in zavijem okoli hleva navzdol po rosnem travniku. Globoko doli v ravnini leže vasi. Sopuh leži nad zorano njivo, brazde, še ne povlečene, so se že ohladile. Obhodim jo in spet poiščem stezo. Na robu travnika preskočim prelaz in se spustim po gozdni, ozki vprečnici v dolino.

Stopim iz gozda, s hriba v ravnino, veje, segajoče v stezo, so mi razmalhale jopič. Ob pogledu na prvo hišo, v mesečni svetlobi razbasajočo se pred menoj v neke vrste pristan, kajti lahko bi se zgodilo, da zaidem in zgrešim pot; ob pogledu torej na prvo hišo v ravnini pred seboj se ustavim, postojim, kakor da sem se prilepil k zemlji, nekaj časa se mi ne da prestopiti. Nedvomno sem na pravi poti, a še vedno se lahko vrnem v hrib, ležem v posteljo in nihče ne bo zapazil, da sem jo mislil potegniti od hiše. S silo se utrgam, prepričan, da sem zapustil razdejanje, brazgotino pod korakom in da je odtis mojih čevljev kot pribitek, kot krasta ostal v zemlji, in nadaljujem pot. Čudo se mi godi, prikazni vidim, tam pod gozdom se premika plot, ki ščiti zeljnik in sadje pred divjadjo, približuje se mi. So to izrastki slabe vesti?

Ob obeh straneh ceste se začnejo gostiti hiše, mirno ležijo v mesečini, tu in tam kratko od daleč bevskne pes, ki se mu zdi za malo, da bi se v tej pozni uri pognal k cesti. Zatopljen v ure dolgo pot, ki je pred menoj, osupljen, da je pastirovanja konec, sam sem mu naredil konec, z malo skrbmi, da pri hoji ne bom opešal, jo maham mimo hiš, ki mi ne pomenijo kaj veliko. Bolj zavzeto in pozorno bi hodil mimo, če bi že takrat vedel ali samo slutil, da ne bo dolgo in bom redno hodil mimo njih na železniško postajo. Že takrat bi si jih moral nakloniti, priti z njimi v dobre odnose, si pridobiti njihovo vedrino, njihovo varstvo, kajti razpoznavno znamenje bojo na moji poti.

Korakam skozi raztrgano vas, hiše katere mečejo predme temne geometrične like, tako da stopam po oglatem črnobelem pod nogami. Tam, kjer je največ hiš na kupu, v dveh ali treh oknih sveti luč, najbrž je gostilna. Pač ni še zadnji gost kanil zadosti solz žganja v čaj, in tudi niso še dovolj razvlačili vseh novic, niso še do kraja razžvečili reči, ki so jo imeli za pomenka vredno misel. Še pred središčem vasi zavijem vstran in stopim na makedamsko cesto, ki me bo peljala nazaj na kraj mojega bivanja. Vračam se domov. Odhajam s tem, s čimer sem prišel in kar imam na sebi. Prišel sem z ničemer in odšel z ničemer. Ne bojo me pogrešali, živina bo ostala v hlevu ali pa jo bo kdo drug gnal na pašo. Sicer pa bo itak slana kmalu naredila paši konec.

Skozi sotesko hodim, soteska stiska cesto, vsekano v skalnato strmino, iztrgano skalovju, izklesano iz pečevja, pod cesto le še reka. Tu ni nobene hiše, ni nič živega, nič grajenega, nič človeškega, na teh strmavah ni prostora zanje. Vso pot ne srečam žive duše, sumljiv vsakdo in prismojen, ki straši tu skozi tako pozno. Razen mojega drsanja po tleh, razen stalnih šumov v rastju in svarilnih klicev kake nočne ptice, je povsod tišina. Oči so uprte v makedam, ki se potaplja v temi, gore posrkajo vso svetlobo in je ne spuste v globel. Cesta se zavratno zvija okoli reber in skalovja. Reka določa cesti mero, narekuje mejo, gloda in izpodmiva njene temelje, cesta je na slabem. Hodim po sredini, pa tudi po desnem, levem robu in še vprek, lastnik in gospodar ceste sem, saj v tej uri ni pričakovati ne človeka ne vozila. Nikogar ni pred menoj, nikogar za menoj. Pod noge se oziram, kajti neredko se kos skale zavali na cestišče in se tam razpoči in razleti. Prav nenavadno se mi zdi, ko pogledam kvišku po skalovju, da se tam ne odkruši pečina in pred menoj ne zgrmi v globino

Po tem rebrju se svet nekoliko razpre. Čez polnoč je, ko spet zagledam luno, a ni tista, ki je bila, ko sem stopil iz gozda in zagledal prvo hišo pred seboj. Oblak se je potisnil pred njo, ki je zdaj obrnila smer. V razsuti vasi je zahajala, zdaj nanovo vzhaja, šele začenja risati svojo krivuljo na nebo. Ni tista noč, ki se je začela na kmetiji, potem ko sem prignal živino v hlev in so v zraku še viseli zadnji sončni žarki, temveč je noč, ki se začenja v tem trenutku. V resnici bi se morala nagibati h koncu, se obračati proti jutru, pa se obrača proti sinoči. Luna ne vem, ali kasni ali prehiteva, obrnila mi je hrbet, in čudim se, da sem še usmerjen v pravo smer. Ne sme se zgoditi, ko dospem do cilja, da hodim v krogu in se spet pojavim na pragu kmetije. Na misel mi ne pride, da bi sedel na kamen in počil. Na luno sem se zanašal, in prav zaradi njene svetlobe, ki je pastirskemu izneverniku obetala dobre pogoje, sem se to noč odpravil na pot.

Po urah hoda moram biti zdaj na sredini, polovica poti je za menoj. Luna meče sence prek ceste in poglablja temo, poveznjuje črne plahte čez makadam in človek bi jih rad z zamahi obeh rok pregnal z mesta. V višini tovarne od daleč zagledam postavo, visokega odraslega, ki stoji na levem robu ceste. Pojav me vznemiri in prevzame, pa le nisem sam na cesti. Čaka me, da pridem mimo. Namah mi v kosti požene popolno prebujenost. V njegovi pojavi je nekaj negotovega, strašljivega, nevarnega, a moram se zvito prekrasti mimo njega. Takoj se umaknem na gorski rob ceste, pomirljiva reka je medtem utihnila, se poskrila za zemeljskim vzbočenjem, se v loku ognila tovarniškim poslopjem, ali pa so jo tovarnarji sami davno napeljali v drugo strugo. Na tovarniškem terenu gor do ceste luči visoko na drogovih razsvetljujejo tam stoječega človeka. Kdo ve, morda je samo nočni čuvaj, ki je obhodil tovarniško zemljišče in ga firbec žene, da pogleda še na cesto, ki nekoliko višje pelje mimo.

Približam se in vidim iz očesnih kotov, da tisti tamlele stoji na kupu peska, stoji in se ne premakne, ne zine, ne trne, še koj čaka, se pripravlja, išče pravi trenutek. Oči imam uprte v desni rob ceste, nalašč krepko, pogumno, trdo postavljam korake, in ko spet poškilim proti kupu peska, človeka ni več nikjer. Strela me prestreže, spočit in buden sem za osem dni, a ni me toliko v hlačah, da bi skočil za onimle in preveril, kam ga je odneslo. Kakor da ni nič nadaljujem pot, zmeden in olajšan, bolj zbegan ko zlahkoten. Sem bil tisti tam na kupu peska jaz sam, samo da tega še ne vem, ali je bila moja senca v mesečini? Sem bil to jaz, ki prežim nase, hodim za seboj in čakam, da se dohitim? Si sam skačem v hrbet? Ustrašil sem se samega sebe, bilo je prvič, a v poznejših letih se je izkazalo, da ni bilo zadnjič.

Most je pred menoj, in pod njim spet pogrešana reka, ki me spremlja zdaj na desni strani. Spet me cesta vodi v skalnato sotesko, v nekdanje tržno zaprtje in zaprtost, v turške pečine, kjer skale devajo cesto dobesedno v škripce. V tej skalnati špranji so postavili nekoč zaporo, obrambni zid poprek čez cesto, da obvarvajo trg pred Turki. Ostanki te zidane zapreke se še vidijo in so hkrati vstop v trg. Mimo neštetih pokopaliških lučk korakam, ki se cesti približujejo na dotik, skozi nočni, speči trg korakam, mimo gradu, ki se cesti odmika in odgrajuje z visoko živo mejo. Pot se vleče in je še ni pri kraju. Hoja po tržnem tlaku je sprožila dražljaj v nogah, ki je privedel do občutka, da so se iztrosile.

Ko končno zavijem s ceste v grapo, v mojo dobro znano grapico, z njenimi krpami travnika in s tisto malo pridelovalne zemlje, tedajci ga spet zagledam, onegale človeka, ki je v soju tovarniških svetilk čakal name. Težko prestavljam noge, jih vlečem za seboj, oči me ne ubogajo. Pred mano hodi, ne mudi se mu, in razdalja med nama se zmanjšuje. Ponovno obstrmim, kakor sem obstrmel ure prej na veliki cesti, tako blizu doma, uverjen, da se vračam domov in da bo dolga pot pravkar za menoj.

Zagledam domačo bajto na robu vzpetine, tik pod gozdom. Steza vodi do lesenega poslopjeca, a zadnji kos steze, komaj imena vredni klanček, je še pred menoj. Na vrhu klančka čaka onile, da se z menoj v eno zlije in pastirovanje zapečati. Ni dvoma, moje pastirske sposobnosti so se izčrpale. Mimo bajte priteka potoček in se po žlebu zliva v korito. Kaj bi dal na vsej dolgi poti za kozarec vode! Že v mislih zajemam vode z dlanmi in si jo pljusknem po obrazu. Zatisnem, manem si oči, tedaj vidim, da tisti tam spredaj peša, zaostaja, čaka, da ga dohitim, nakar se razkadi, razblini. Njegove trakaste pege se razpuste v mesečini. Le težko se pregnetem skozi gostino noči, komaj se privlečem do bajtinih vrat, zgodnje jutro je, in potrkam. Spet sem doma, spet sem na varnem.

Florjan Lipuš, rojen 4. maja 1937 pri Benetku v Lobniku, Železna Kapla, gimnazija na Plešivcu pri Gospe Sveti, poučeval na ljudskih šolah v Remšeniku, Lepeni in Šentlipšu pri Ženeku. Živi na Selah pri Žitari vasi. 1960 – 1981 bil izdajatelj in urednik literarne revije Mladje. Prva literarna objava: Črtice mimogrede (1964). Sledijo Zmote dijaka Tjaža, Odstranitev moje vasi, Jalov pelin, Prošnji dan, Srčne pege, Stesnitev, Boštjanov let, Mirne duše, Gramoz in druge. Prevodi (nekaterih) v nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino, srbščino. Objave v raznih avstrijskih in drugih antologijah, tudi v revijalnem tisku nekoč in danes. Prejel tudi nagrade.
Deli