Nebo pod vodo (izbor)

0

 

Izbor pesmi iz pesniške zbirke Nebo pod vodo, ki izide letos pri založbi Litera.

 

*

 

reka:

 

 

 

 

 

 

                                                       povsem zajezila me je

 

 

*

 

tvoje staro telo 

 

je

 

prekrhko, da bi ga ovila z jezikom

 

tvoje roke preveč

tresoče se, da 

 

bi segle v besede in

tam obstale drugače 

 

kot na fotografijah: zabrisane 

lise, ki se ne zmorejo okleniti

 

druge roke 

 

le mehčajo

ostre robove svetlobe na gubah

odeje

 

 

*

 

počasi odteka

 

voda 

išče reže 

v desetletjih roževine, ki 

je zamašila odtoke   :   njega 

 

zdaj umiva 

le še navlažena rokavica 

roka, ki je ne 

primika on, in on

vodo odpre, ko si želi

glasbe

 

strmi, in prostor 

se v njegovih očeh lomi

 

in vrača se, takrat 

se mu peresasto telo raz-

raste

v štiri kovinske noge

 

ob oknu ne stoji, oprijema se

ga kot prah, in 

 

rahlo pri-

kimava, skoraj nam 

v pozdrav

 

nihče 

 

ne vstopi:

zunaj tako diši, da 

 

se njegovih vrat 

ne da odpreti

 

 

*

 

ovita v zmuzljive, hipne pene 

 

         :  brutalna moč

 

ves čas 

premika meje

 

obale

 

 

*

 

on ni več ribnik, 

nad katerega bi se sklonila in

v njem opazovala 

 

svoj odsev, pokošena, 

mehka trava je, po kateri beži

med telesi, ki jih ni

 

moč prepoznati, kaj

šele poimenovati, komaj

še pri sebi – ne 

 

več ženska (ali moški) 

niti spet otrok, prej

 

ataka(ma) izgub in izgubljenega

duha

 

 

 

 

 :  koga ljubiš, ko 

ob tebi diha 

in hodi 

telo, pa ni več nikogar, ki 

bi vedel, da je 

 

to njegovo 

telo?

 

 

*

 

potem  :  po-

 

zabila je njegovo ime – vanj 

 

pa je pospravila 

vse

 

besede

 

 

*

 

sam

po vsem

povsem

sam

 

da sliši-

ššššššš, ti-

 

ho, kako 

žalost-

ne sence nosi

 

vate

 

 

*

 

:                 in tvoji roki, zdaj le še kamni-

  ti puh

 

  prah, ki poseda

 

  zrak

 

 

*

 

zakoreninjena kot drevo in

drevo

 

(kavkaška smreka in omorika)

 

nekaj drugega in bližnjega, vsak 

zraščen s svojo tišino – 

pri čemer govoriti 

     (da se ne dotikata) pomeni govoriti

 

zgolj o robovih njunih teles, pomeni 

pozabiti na bližine, v katerih se prepleteta

njuni senci : njena najljubša pesem

 

je 

prah v zraku, na katerem zastaja 

svetloba, njegova 

 

telo, ki se zaplete vanjo

 

 

*

 

morje si, ki vstopa v led-

eno goro, jez-

era

 

bi jo že zdavnaj stopila, ti 

ne, iščeš

in poglabljaš razpoke, tvoj hlad

jo nosi, jo bo nosil še

 

kot gmote ledu, dinamične

čeri, ki bodo rezale 

 

najine plovne poti

 

 

*

 

vklenjeno v ledeni lesk

 

drevo ne čaka

 

odjuge: diha, poka

 

 

*

 

brez podrasti, zeli, tis-

 

ti pravi gozd, nedovzeten 

za svetlobo, nobeno

 

drevo mu ni bilo nikdar

odvzeto: iz-

 

dihava globoko senco

 

Tina Kozin je urednica, pesnica, radijska ustvarjalka, literarna kritičarka, prejemnica Stritarjeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Doslej je objavila 3 knjige poezije in knjigo literarno-kritiških besedil o sodobni slovenski prozi, v zadnjem času pa se posveča tudi pisanjem scenarijev in libretov – je soavtorica libreta za elektroakustično opero IDEN (umeščena v ožji izbor nominirancev za nagrado Palma Ars Acustica in nagrado Prix Italia) in avtorica scenarija za zvočno-poetični dogodek Daljave (predstavljen tudi na Praškem kvadrienalu 2019). (foto: Ivan Merljak)
Deli