Poezija Zorana Pevca

0

 

STANJE

 

Človek v tisočletjih!

Asket, hipohonder, judovska družina.

Reakcija malih ljudi.

Bog. Ta bog nas ima rad.

Zelo rad.

Kot govejo juho – Szymborska.

Čredni vernik prihodnosti.

To prerokbo je treba pošteno plačati.

Zdaj-zdaj,

ali-ali.

 

 

SO WHAT …

 

Vse se da vsemu

in vsemu se damo mi.

To se mi zdi tak krščanski ideal,

psihološki nagon

za več laži najrevnejšim.

Pa vendar –

koga je bolj strah življenja,

tiste, ki verjamejo v posmrtno bogastvo

ali tiste, ki imajo vse že tu.

Ista figa z enakim koncem.

In obakrat gre za človeški predmet,

ne glede na praznični popust …

In nujna je oblast –

brez nje bi se ljudje med sabo požrli.

So what …

 

 

IRONIČNO NAKLJUČJE

 

Schlegel: Mit ironije.

Kritika dobrega človeka, svetnika in tako naprej.

 

Povsem slučajno, lahko tudi mimogrede.

 

Kierkegaard: Koncept ironije.

Hemiplegija kreposti.

Nekoliko levo od centra,

a ne nujno, lahko tudi desno.

 

Kierkegaard, drugič: Zadržati skrivnost.

Facebook, Twitter, papež,

promiskuitetna ljubica v krščanski postelji.

 

Kierkegaard tretjič: Strah in trepet.

Bog, duh, človek,

Izak z nožem ante portas.

 

Blanchot: Ustna obrazložitev.

Molk ali tišina.

 

Nietzsche: Petkrat ne:

ne Schlegel,

ne Keirkegaard 3x,

ne Blanchot.

Tako počasi,

da ti zleze pod kožo

kot peščeni črv slabe vesti,

hibridni človek,

močnejši od naključja,

ko nastopi ugodje v prerezanem zrklu moči.

 

 

V SUBSTANCI

 

Vse v substanci,
človek, ki se da prenesti.
Obveznost računovodje.
Zakon o davku,
prihodnost si damo pošteno plačati,
pa Ja in Proti darvinizmu,
biti koristen,
tik za vsem,
za tem, ko se zdi,
da vsi vse vejo.
Dolga pesem,
vse v afektu povelja.

 

 

ZRCALNI STADIJ

 

Ni egoizma, ki bi ostal pri meni

in ne bi imel dovoljenja

za priklanjanje.

Gre za blago razvojno linijo,

za božji zakon,

ki ga družno usmerjajo

judovstvo, krščanska

in islamska religija.

Religiozen sem, priznam.

Zoran Pevec (r. 1955) je pesnik, mentor, urednik, doktor literarnih ved, vitez poezije, esejist. Težko je nanizati po vrstnem redu vloge, ki jih opravlja v literarnem sistemu. Zagotovo pa izdaje pesniških zbirk Orbis pictus (samozaložba, 1986), Zapisi pozabljenih (Društvo za revitalizacijo literature, 1996), Pod silikonskim nebom (Fit Media, 2000), Moški v sobi (Apokalipsa, 2004), V neki točki (Hiša poezije, 2006), Glasovi slovenske poezije 3 − prevod pesmi v angleščino, skupaj z Miriam Drev in Ivanom Dobnikom (2010), Hasidski pevec (Založba Litera, 2011) in To ni Michel Foucault (Založba Pivec, 2015). Kmalu sledi naslednja.
Deli

PUSTITE KOMENTAR