Poezija Roberta Perišića

0

 

ko ne moreš

 

ko ne moreš izklopiti alarma

skritega v bobnu telesa

v spominu je oblo

in žuborijo stari potoki

notranja akustika

ta čudovita kupola – proti tebi

 

mrtvi dnevi ki

si sledijo in te prehitevajo na cesti

po hiši, okoli postelje

ko ne moreš izklopiti alarma

a ni ognja, ni dima

vse je preverjeno

odlagajoč, odlagajoč to posodo po večerji

umivajoč, umivajoč to telo

v strahu pred ustnicami

zapirajo se vrata

tišina ostajamed utripi

čemu tako zakrčeno stojiš

za tistim, kar govoriš

pojdi ven, zažgi vrata kraja

 

 

poklicani

 

nebo je šlo vase

kot skrajšana pižama

dolge luči na redko prometni cesti seksa

mesto ima preodprte oči, realno gledano

ne bo zabave

prehajam kot železnica skozi Itd.

samo malo, samo malo

 

spomnim se, ampak sem pozabila

je reklo dekle

mesto je razpadlo

odvrglo kanto, odšlo

vse se je nekoliko polulalo od od od ooo

ostali so poklicanci poklicani

na letališču so vzšla sidra

pređo je umrl

uk matoša sladko kraša

zastori se odpirajo in zapirajo

medtem, ko ljubezen leži in se dolgočasi

nehote sem padel v past

ko sem se oglašal na telefon

televizionisti se gledajo

utrujeni od čebljanja

skoraj bi bil zaplesal

toda ne bo zabave

samo pil sem

kadil

prago(/h)(o) iščoč

v mestu, ki je razpadlo

 

 

najbolje sva se poznala

 

najbolje sva se poznala na prvi pogled, črn

tam v tisti kavarni, po naključju

 

tam sem te najbolje poznal

potem vedno manj in manj

 

vsako najino srečanje je bilo odstranitev

še posebej pa takrat, ko sva ostala

skupaj

 

zdaj sem te malo pozabil

čeprav si stalno tukaj

 

zdaj sem te skoraj popolnoma pozabil

predstavljam si te lahko samo z velikim naporom

toda nekako vem da obstajaš

da obstaja tvoj pogled, takšen (ne bom ga opisoval)

v tisti kavarni, po naključju, v tistem

mestu, daljnem, kjer sva imela ta vzlet

jasen, kot kadar gre valjar čez asfalt

 

 

spodaj je bila

 

spodaj je bila gostilna, midva pa v sobi

razparana pesem dinaridov

od začetka v ušesih

daleč od aleluja

vezene torbe dijakov

ki sem jih pozneje videl v romuniji

lesena tla in linolej

stari pokoli, nepozabne priredbe

rezek zrak (buren) naše dalmacije, ta pešačenja (burna) in suhe roke (burne)

nočna baterija in sence

zimica, od katere se ti  spi

celo težkih omar ni bilo

samo okna, voda in plinska jeklenka

tako lep par

dva zapuščenca

a nek človek je odšel, poslušajoč Arsena

človek kot jaz, tisoč devetsto devetinšestdeseto

ostal je samo njegov šal

v tej zakotni vukojebini

ki pa je vseeno, nekako, imela krila

in vse to je zletelo

v svobodo, kam pa drugam

oh, moon shadow na dnu v jezeru jaz

tam si se pokazala, veš, v zelo dobri luči

ki me še vedno spremlja

 

prevedel Muanis Sinanović

Robert Perišić (r. 1969) je hrvaški scenarist, dramatik, pisatelj in pesnik. Urbanost in kriza neke generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih dvajstega stoletja, je tisto, kar največkrat opisuje. Poetičen jezik se pri Perišiću najde tudi v prozi, in sicer tako v kratkih zgodbah kot romanih. Doslej je objavil pesniško zbirko Dvorac Amerika (1995), zbirki kratkih zgodb Možeš pljuniti onoga tko bude pitao za nas (1999) in Užas i veliki troškovi (2002), romana Naš človek na terenu (prevod; Beletrina, 2007) in Področje brez signala (2015) ter dramo Kultura u predgrađu (1997).
Deli

PUSTITE KOMENTAR