Intervju: Petra Kolmančič

0

Petra Kolmančič (r. 1974) je pesnica in kulturna producentka, hkrati pa, gledano retrospektivno, tudi literarna urednica zbirke Frontier pri založbi Subkulturni azil Maribor in urednica številnih fanzinov, eden izmed najodmevnejših je Sirota Jerica. Po poklicu je filozofinja in sociologinja kulture. Hkrati je še marsikaj drugega; kulturna koordinatorica, poslušalka za številne ideje, ki jih predlagajo predvsem mlajši umetniki in jim kasneje pomaga želje kaliti in uresničiti, ter združevalka različnih umetniških vej, ne le poezije. Petra Kolmanič, kot pravi v pesmi Gule daž, da vedno jemlje vsakogar zares, je verjetno ravno zato vzornica marsikateri mladi umetnici.

Petra Kolmančič je Veronikina nagrajenka za pesniško zbirko P(l)last za p(l)astjo (Založba Pivec, 2014) in je pogosto uvrščena v antologije (Antologija slovenskih pesnic 3, V tebi se razraščam, Dialogi, Brez verzov, brez rim in Prleška düša, zgodovinski pregled literarne dejavnosti v prleškem prostoru).

Petra Kolmančič, kako dojemate besedi umetnost in kultura? Ali ti dve besedi združujete ali ju dojemate ločeno? Glede na to, da ste ena izmed osrednjih in najbolj angažiranih kulturnih producentk v Mariboru, saj se s tem ukvarjate tudi službeno, in na drugi strani ena izmed osrednjih pesnic srednje generacije, kako združujete oziroma ločujete ti dve vlogi?

Umetnost in kultura sta dva zelo različna pojma. Sociološko obsega pojem kulture vse človekove duhovne in materialne stvaritve, torej simbole, jezik, vrednote, pomene, družbene norme, etični kodeks, običaje, tabuje, vrednote, materialne in tehnološke stvaritve – obstajajo različne kulture in kultura je nekaj precej širšega kot umetnost. Je pa bila umetnost na vseh stopnjah kulturnega razvoja pomembno izrazno sredstvo; nekaj je v nas, kar nas že od nekdaj sili, da izražamo svoje videnje sveta, svoja občutja, dileme, strahove ali navdušenje skozi glasbo, sliko, besedo, ples, film, gledališče, fotografijo … In ker so različne strukture oblasti skozi zgodovino že večkrat dojele, da lahko nekdo s svojim umetniškim delom vpliva na druge, je umetnost s strani »kulture« bila že večkrat grdo zlorabljena. Še vedno so po svetu umetniki  preganjani in zaprti, knjižnice in drugi nosilci kulture na različnih vojnih žariščih pa ne gorijo kot del kolateralne škode, temveč namerno kot del vojne politike in načrtnega kulturnega genocida – spomnimo se recimo sistematičnega uničevanja knjižnic ob srbski agresiji na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini v devetdesetih ali požiga knjižnice z rokopisi iz 13. stoletja v Timbuktuju nedolgo nazaj, leta 2013, med katerim je bilo uničenih preko 10.000 rokopisov in knjig, od katerih so bile nekatere na seznamu najbolj redkih dragocenosti Unesca.

Verjamem v moč in sposobnost umetnosti, da s svojo tendenco k lepemu, dobremu in resničnemu vpliva na obče človeško v nas, na kulturo posameznika, na našo osebno kulturo.

Kakšen odnos gojite do alternativne umetnosti, katere del ste bili tudi sama? Kako vidite sodobno alternativno gibanje v Mariboru in izven mesta ter Slovenije? Kakšen vpliv imajo alternativna gibanja, ki predstavljajo zanimive antropološke odzive na aktualna dogajanja, kasneje, ko prerastejo te okvire? Koliko je lahko umetnik večni alternativec?

Skozi svojo mladostniško pripadnost punkovski subkulturi sem se učila kritičnega razmišljanja in dejstva, da plavati s tokom ni edini možni način premikanja skozi življenje. Pa tega, da smo prehitro zadovoljni s tem, kar mislimo, da vemo. In da je treba preseči obče duhovno stanje, ki prevladuje v zahodni družbi, pri kateri je vse mišljenje postalo strategija – posamezniki in interesne skupine vztrajajo samo pri svojih zasebnih pogojih in delujejo s figo v žepu.

Uveljavljena stališča skupnosti, tradicijo oz. dominantni plan, ki seveda s svojim kontekstom deluje na vsakega od nas, je potrebno s pomočjo različnih alternativ problematizirati in prevetriti (no, prevetriti je treba tudi sam izraz »alternativno«, ker je s časom pridobil neke čudne konotacije, sama mu sploh ne zaupam več). Filozof Peter Sloterdijk opozarja, da je svetovna kriza, o kateri govorimo zadnji dve desetletji, posledica perverzne interakcije med nepopustljivimi milijoni posameznikov, ki vztrajajo pri svojem, do zob oboroženih konglomeratov moči in z znanostjo podprtih sistemov hiperprodukcije. Razrešitev te krize bo mogoča šele, ko bodo omenjeni akterji sposobni drugačne medsebojne komunikacije, pri čimer bo na prvem mestu pošten, odprt dialog in ne zasebna strategija in lastna dobrobit.

Naša misel se mora naučiti misliti drugače od družbeno sprejetega. V razmerah, ko je družbena danost za nas nevzdržna, lahko misel postane subverzivna in zmožna sprememb, a v času ekspanzivnega kapitalizma se zdi, da je kaj takega nemogoče. Vendar je ta občutek nezmožnosti samo del programa, katerega temeljno orodje je prav ta frustrirajoči občutek, da obstoječega stanja ni mogoče spremeniti.

Umetnik večni alternativec? Trenutno je bolj uveljavljen izraz neodvisna umetniška scena in na področju literature vsaj v Sloveniji ne zaznavam nobenih tovrstnih tokov ali imen, se pa zanimive reči dogajajo denimo na področju neodvisnega gledališča.

Vaše prve pesniške zbirke zaznamuje upor proti družbenemu sistemu, patriarhatu, arhetipski vloge ženske. Udarni naslovi zbirk Luknja (1994), Šus v glavo (1995) in Slina (1998) odsevajo različne pesniške postopke. Ekspresivnost tako v jeziku kot v samih postopkih razvijanja pesmi so kot skupen imenovalec vašega začetnega obdobja. Podoba ženske kot femme fatale in bogomolke, ki je hlastna, odločna in samostojna, je zelo pogosta. V določenih ozirih bi to fazo označila kot destruktivno. Kako vas je kot takrat mlado avtorico oblikovalo takratno obdobje; kaj ste brali in poslušali? Ali umetnost začne pri posameznemu avtorju vznikati ravno zaradi upora?

Rekla bi, da je prej obratno; da upor pri posamezniku vznikne zaradi umetniških del, ki ga res zadenejo in zadevajo – pri meni je že bilo tako. In tudi podoba tega, kar bi želela biti in postati, je vzniknila iz umetniških del – vedno sem imela vzornike, ki so bili iz sveta literature. Fiktivni liki torej ali pa ustvarjalci teh fiktivnih likov (ki so na nek način tudi fiktivni liki). In tako ni čudno, da je zame soočenje z nefiktivno dejanskostjo še dandanes pogosto precej travmatična izkušnja. ☺

Prve tri  pesniške zbirke so iz študentskih časov, slikajo mlado dekle pri dvajsetih, ki ugotavlja, da je vržena v maligen, mlahav in zlagan svet, poln besedičenja, hinavščine, zlorab in uprizarjanja. Iz obupa nad takim svetom se porodi zavrnitev in odpor, zato je ta poezija en sam eruptiven izbruh čustev in primarna bolečina spoznanja, da človek svojega pravega bistva v svojem naravnem okolju ne more živeti.

Vmes ste napisali kar nekaj besedil, ki so uglasbena, še posebej za glasbeno skupino Kvinton. Navsezadnje ste bili literarna urednica pri glasbeno-literarnem projektu Rokerji pojejo pesnike. V kakšni dilemi ste bili tukaj kot pesnica in kot urednica? Kakšen je vaš odnos do uglasbene poezije in kantavtorstva?

Nikakor si ne delam upov, da bo kakšno mojo pesem kadarkoli prebralo tolikšno število ljudi, kot ima denimo skladba Ti si mi, ki so jo uglasbili Kvintoni, ogledov na Youtubu. To je neka čisto druga razsežnost. Projekt Rokerji pojejo pesnike sem urejala nekaj let po smrti sodelavca in kolega Tomaža Brenka in menim, da bi zgoščenkam bolj koristilo, če bi vsako leto objavili res samo uspele skladbe in ne čisto vsega, kar je bilo ustvarjeni v sezoni. Velikokrat me je presenetilo, kako so neko pesem, za katero se mi je zdelo, da je preprosto neuglasbljiva, glasbeniki vseeno uporabili. Sicer pa naša ušesa vsakodnevno posiljuje toliko resnično zanič glasbene produkcije, da globoko cenim dobra besedila v povezavi z dobro glasbo in ravno na področju kantavtorstva je tega precej.

Vaša četrta pesniška zbirka Uvod v poželenje (Subkulturni azil, 2003) je kot prelomna točka – pesmi so skladne s samim naslovom – ki pa je seveda izmuzljiv – poželenje vedno ne predstavlja le ljubezenskega akta, temveč je lahko takšen odnos do življenja samega lirskega subjekta. Vendar je lirski subjekt na neizbežnem izmikajočem se polju. Tudi samo lovljenje pomena v teh pesmih postaja vedno bolj implicitno, a hkrati kot da pogosto gre za binarno opozicijo.

Zbirka Uvod v poželenje slika samozavestno mlado žensko pri tridesetih, z ideali je razčistila in jih kot Cankarjev Martin Kačur vrgla na smetišče, ob spoznanju, da človek pač ne more živeti samosvoje kot roža ali ptica, se je vdala; ideja letenja je sicer v nas, ampak letimo lahko samo v sanjah, vsekakor je življenje lahko lepo, čudežno in skrivnostno tudi, ko ga premagujemo po dveh nogah trdno na zemlji. Maligno in benigno plat življenja je pač treba znati nekako obvladovati. In čeprav je življenje takšno kot pač je, je še vedno vredno naše želje, našega zanimanja, našega poželenja.

Zadnja pesniška zbirka P(l)last za p(l)astjo predstavlja temno erotiko; motivi odtujitve, hladu in tišine predstavljajo ljubezensko tematiko, ki jo lahko primerjam s poezijo Louise Glück, vendar je ideja vaše poezije še zmeraj uperjena v obstanek, navsezadnje upanje. Na kakšen način razpletate kompleksno tematiko ljubezni?

Pri meni ima ljubezen še vedno popolno avtonomijo, nisem več popolna amaterka, a še vedno je ne znam upravljati. ☺

Ljubezen v literaturi je vedno prilagojena okoliščinam – pri pisanju izhajamo sicer iz občutkov, ki so resnični in pristni, a teh se polasti resnica pesmi, ki je za vsakega pravovernega pišočega še bolj resnična in pristna. Zato, kot je na nekem mestu zapisal Vitomil Zupan: »Kaj čutim, boste morda občutili; kaj pa mislim zares, bom skrbno skril«. In nekaj je treba skriti, da omogočiš bralcu, da išče in tudi kaj najde.

Kmalu bo izšla vaša šesta pesniška zbirka. Po izidu zadnje zbirke se je veliko zgodilo – Veronikina nagrada in to, da ste lansko leto bili rezidenčna avtorica na Irskem pri projektu Druga beseda – The other word. Kako dojemate pisanje poezije sedaj – prinesejo takšne stvari dodatno težo? Kaj vam je dala Irska ne samo za ustvarjanje, temveč tudi za življenje?

Pripravljam šesto pesniško zbirko z naslovom Tretja oseba dvojine in pri samem procesu pisanja seveda ni nobenih sprememb, saj se akt pisanja ne ozira na nič in na nikogar. Prijavila sem se k projektu Drugo mnenje Društva slovenskih literarnih kritikov, v okviru katerega kritiki, člani društva, svoje znanje in izkušnje delijo z zainteresiranimi avtorji, ki bomo v kratkem izdali knjige. Za mano je zelo konstruktivna izkušnja prve faze dela s kritičarko Mojco Pišek, ki mi je s svojimi sugestijami pomagala razplesti zavozlana mesta v kar nekaj pesmih, za kar sem ji neizmerno hvaležna.

Če sem pred izidom zbirke P(l)ast za p(l)astjo občutila precejšnje nelagodje pred tem, da se bom po dolgem času spet dala v javnost, pa imam občutek, da se zdaj nekoliko lažje soočam z bližnjim izidom nove zbirke.

Glede rezidence na Irskem − ta dežela je že dolgo obstajala v geografiji mojih literarnih svetov kot mešanica krutega realizma, ki veje iz del Roddyja Doyla, Patrica McCaba ali mladega Colina Barretta, melanholičnih podob Johna Banvilla, uporniških idej in likov iz iger in songov Brendana Behana ter idiličnega podeželja in vonja šotnega ognja, ki ga skoraj noben irski avtor ne pozabi omeniti v svoji poeziji. Vsak premik nekam drugam oz. vstran od ustaljenih vzorcev in vsakdanje rutine, pa naj bo to premik na psihični ali fizični ravni, je za moje ustvarjalno delo običajno navdihujoč in zagotovo je takšen bil tudi moj premik na Irsko.

Hvala za vaše odgovore in veliko uspeha pri nastajanju nove zbirke.

Deli

PUSTITE KOMENTAR