Pesmi iz cikla Veselja in radoživost

0

Ribnik

Ribnik se iskri,

gladina je mirna in čista,

ribe se spokojno

predajajo popoldnevu.

Lokvanji so v svoji lepi belini

kar malce domišljavi.

Raca ošteva svojega samca,

toda v polzenju po vodi

je zaslutiti

tudi ljubezenski spev.

Seveda ni enak

kot svetopisemska Visoka pesem,

je pa račje poskočen

in pernato radoživ.

Golobi se prerivajo,

stopicajo

in pobirajo drobtine.

Zame je na voljo nekaj več

kot samo drobtine.

Živim.

Vse naravne zadeve,

rast in take stvari,

so pred mojim pogledom

ali pa vtisnjene vanj.

Bivam, diham, sem.

Načete celice so se potuhnile.

Tu sem

in možnosti se kotalijo pred mano.

 

Melodija

 

Melodija iz starih, daljnih,

skoraj neresničnih časov,

obdobja,

ko sem bila jaz,

in vendar je takrat dihala

neka druga oseba

z veliko bolj ugaslimi očmi,

kakor so današnje.

Kaj res moraš

prav vse izgubiti,

da se zatem veseliš

kot kakšna gibčna mravlja,

razgibana gosenica,

slinast, a nadvse zadovoljen polž,

zajec z zvedavim pogledom?

Se moraš sploščiti

v razpotegnjeno žalost,

bolezen in odmaknjenost,

da potem nadvse ceniš,

kako zelo in sunkovito si tukaj,

z dnevom,

s sanjami,

ujetimi v pajčevino,

izmišljenimi,

a obetavnimi zgodbami,

načrti,

ki se lahko uresničijo

ali pa kar tako izpuhtijo.

Prav zdaj

pozvanja melodija,

komaj zaznaven spomin,

ujet v čist in prepoznaven glas,

na dan,

ko so smrti tuje,

moje pa je – življenje.

 

Smeh

 

Največ je vredno,

da se smeješ tudi tedaj,

ko se ljudje odmaknejo,

še prej seveda

rečejo kakšno gorko

in ti odvzamejo človeško ceno.

Da se znaš smejati,

kadar te telo izda

in vsiljivo boli.

Dobro je,

še bolje,

da se nasmihaš,

ko za to nimaš nobenega

pravega razloga.

Kar tako,

da se rogaš času.

 

Hihitanje skozi zobno protezo

 

Rada bi dolgo

živela,

toda starosti

nočem.

Gledam jih,

ob mizah sedijo,

posušeni in odloženi,

strežnica jim prinese

obrok.

Nikoli niso

čisto zadovoljni.

Zdaj je preslano,

potem se jezijo

nad vsiljenim sladkorjem,

čeprav so nekdaj ljubili

sladkosti.

Grem po tej poti,

počasi se jim približujem.

Morda me bo razjezil

včerajšnji kruh,

nejevoljna bom zaradi

trdega in mastnega

krompirja.

Kaj pa pomeni takšen gomolj

pred obličjem večnosti!

Jedla bom bele žemlje

in grizljala prepečenec.

Krompir bom nadomestila

z rižem.

Skozi zobno protezo

se bom še vedno

hihitala,

v nizkih in hreščečih

tonih,

a vseeno.

 

Ko je krivo vreme

 

Nekateri ljudje

so tako jezni,

da za svoje padce

krivijo celo vreme.

Ogorčeni so nad dežjem,

preklinjajo točo –

seveda ni kar tako,

če jim vse uniči,

še sonce ni zanje nič drugega

kot velik in potuhnjen

zarotnik.

Potem se zgodi,

da se na njihovem pogrebu

utrga oblak,

morda narava joka

ali pa Bog tako hoče,

toda tam v krsti

zatrdno vedo,

da so vedno

imeli prav.

Marija Švajncer (r. 1949) je publicistka, znanstvenica, filozofinja, predavateljica in pesnica. Pronicljive misli se spletajo in prepletajo tako v poeziji kot znanosti, kritičnost in humor pa začinijo marsikateri verz. Doslej so izšle samostojne pesniške zbirke Sive pesmi (Mariborska literarna družba, 2011), Nisem se skrila (KUD Apokalipsa, 2011), Pisane pesmi (Mariborska literarna družba, 2015) in Kamnite pesmi (Kulturni center, 2015).
Deli

PUSTITE KOMENTAR