Tipke so še zmeraj glasnejše

 

Mož s pisalnim strojem

 

Ker beseda lepota dobi drug

pomen ko jo natipkam. Zaradi

lepote v resnici. Ki naenkrat nariše

mirne obraze prijateljev v šotoru

 

vsak s svojo skodelo tople juhe

v naročju. Potem ko smo cel ljubi

dan pobirali korenje pred zmrzaljo.

 

Pripeljali so se vse do tja kjer sem

si rekel: tu bom živel. Vse kar sem

imel je bil tale stari royal. Zapuščina

profesorice književnosti. Poleg nekaj

 

besed v smislu blagoslova. Naj pazim

na besede. Da so lepe tudi napisane.

Da je delo z njimi lepa stvar. Stvar

 

lepote. Po tistem ko se je neka punca

na drugem koncu sveta stresla ko sem

jo sunil s svojo knjigo. Rekla je

da je prebrala vse. In prepričana v to

 

da je preprostost težka stvar. Stvar

ki se zgodi ali pa ne. Zato se je odločila vse

povedat drugim. Preprosto. Je rekla.

 

Lepoto preneseš v jezik. Če ga imaš rad

ti uspe. Tako je govorila svojemu sinu.

In delila moje besede. Preprosto. Prav

v temle trenutku naslonjena na svoj

 

prostor poln cimeta gleda nekam

v mojo smer. Razmišlja kaj je to lepota in ne ve

da se globoko v njej nekaj premika. Za zmeraj

 

 

Voltaire

 

Potem sem odložila škarje nož

in košaro. Delo je opravljeno.

Odločitev je padla. Naj vse leži

v zemlji. Pod snegom ko pride.

 

In začela poslušat. Veter

traktor kanja gozd dva krokarja

polivinil ogenj. Tvoj stavek

je zazvenel tako znano. Vsak

 

skrbi za svoj vrt a ne? Potem sem

ti povedala pravljico o Kandidu

in bila povsem zadovoljna. Res.

Tak čas je. Naporen zasopel prozoren

 

nemaren drveč nepozoren. Ampak

jaz imam še enega. Svojega. Ustavljen

  1. Gibek in raztegljiv. Vanj sem

postavila malo vas ki me delate

 

celo. Ki vas ljubim. In par stvari za sproti.

To je moj svet v veliko večjem svetu

ki se zgrinja okoli. Ves čas isti. Človek

je zelo neumno bitje. A misli

 

da je umno. In temu primerno si je skrojil

ta svet. Po svoji volji in postavi. Ves čas isto

sranje. Samo embalaža se spreminja. Ko to veš

si prekoplješ par kvadratnih metrov

 

in jih začneš obdelovat. Pa mi ni nerodno

da mi ni vseeno. Ker svet se sveti navznoter

 

 

louder than bombs

 

To ni angažirana pesem.

Gledala sem film

in zdaj remiksam.

 

Ko je prizor kjer ženska

in mama in fotografinja

govori o depresiji. Ko je

 

prizor sprožil moment

sentimenta da je bolelo

za nazaj. Ko opiše kako je

 

ko se vrača nazaj k ljudem

ki jih ljubi

neizmerno in da ni problem

 

v tem da me ne marajo. Najbolj

krut je moment ko si čisto

prepričan da te ne rabijo. To ni

 

kopipejst. To je še en zapis

kako lahko sam sebi uničiš vse.

Kako si razbijaš in lomiš

 

svojo mini okolico in se ko te

vsebuje delaš da te ni. Ko se

trudiš izginit čeprav si. Ko sem

 

zavidala ljudem bele zobe. Ker

se lahko široko nasmihajo in misliš

da so prijazni. Ko sem zavidala

 

lepim puncam da so všeč tistim

fantom ki jim nisem bila všeč.

Ko sem zavidala visokim ker

 

so bolj blizu nebu. Ko sem zavidala

čudakom da so čudaški ker so bolj

zanimivi. Ko sem zavidala posebnežem

 

posebnost ker so bolj opazni.

Ko sem zavidala skodranim

kodre ker so bolj blizu vesolju.

 

Potem sem si z alkoholcem

na notranjo stran zapestja narisala

podpičje in rekla fak of. In ja.

 

Jaz sem vedno ZA. Jaz sem proti

vsem kretenom ki iz moje dežele

delajo slabo deželo. Meni gre na

 

kurac bodeča žica teh kretenov

ki vsak dan ubije najmanj enega

jelena. Pa ne kot simbol.

 

In zdaj. Januar je. Enajsti po vrsti.

Zelo zgodaj zjutraj sem z vročino

krožila po stanovanju in rekla

 

(ne svojemu) bogu da naj odjebe

ker mi je že drugo leto zapored

januarja vzel Davida. Prvi je

 

ikona moje družine. Drugi je ikona

(mojega) sveta. In v tej pesmi

je edina bomba pesem

 

ki jo v tem trenutku glasno berem

 

 

40 dni

 

Ena gospa stoji

pod trohnečim drevesom

na tabli v njenih hladnih rokah

 

sije napis stkal si me v materinem

telesu. Kdo neki je to bil.

V imenu svete trojice samo upam

 

lahko da je bil to njen mož. Kajti

kako bi lahko brez spovedi  tako

mirno stala in ne razmišljala

 

o splavu oziroma strokovneje

prekinitvi nosečnosti če bi otroka

stkal njen sodelavec. Ampak to je

 

pesem kar pomeni lepoto

ki pomeni bolečino in žalost

ki je ritem mojih korakov mimo

 

ostalih transparentov natanko tja

kamor nočem pa moram ker si

jemljem pravico do življenja

 

ki ne bo na pragu revščine ampak

za las nad. Ker nikoli ne bo deklice

ker bom kmalu uspavana in potem

 

na veke vekov zaščitena amen.

Kakšna napaka dragi božji otroci

ki jo lahko popraviš še preden

 

vdihneš in zaspiš. In samo upaš

lahko da ne za zmeraj.

 

Ne še. Zdaj

 

 

Vzet Sabo

 

Objet ponotranjit zajet

to mesto

 

sence svetlobo pršec barve

robove.

 

Gledam senco mogoče edinega

sonca

 

danes v tem hipu

in si

 

popačena razvlečena zgubana

spaka

 

ob zidu iz rjavih opek.

Bi rada

 

da so te opeke ta

pročelja

 

del tvojega mesta.

Vnesi

 

skrbi me

nekaj

 

ljubezni v to pesem

ali veliko.

 

Mogoče težko ker ostaja

za mano

 

ta ki je nisem mogla

nosit

 

s sabo

Pesnica, prevajalka, spikerka na radiu Študent in še marsikaj. Ana Pepelnik (r. 1979) je napisala pesniške zbirke Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007), Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009), Cela večnost (2013; vse pri LUD Literatura) in Pod vtisom (2015, LUD Šerpa). Skrbi, da se lahko tudi v slovenščini okužimo pretežno s sodobnimi ameriškimi avtoricami in avtorji. Jeseni bo izšla njena nova pesniška zbirka, tokrat pa močni odtenki o krhkem …
Deli