NEVELJAVNI

0

 

Konča se v neugledni mlaki.

Zraven avtoceste v Hočah.

 

In-Valide (1/5)

 

Nekoč, ko si šel na sprehod s psom,

somrak je ravno padal modro, vijolično in sivo,

si v daljavi videl postavo, ki te je

navdušila s svojo hojo. Na njej je vse

valovalo, kot bi postavili morje v navpični položaj.

Ko si prišel bližje, si opazil, da gledaš dečka,

starega kakšnih dvanajst let.

Noge mu je vleklo močno navznoter

in kolena je imel skoraj negibna,

zato se je ves premikal iz bokov,

premikal iz celega telesa, tako

kot bi se gibali valovi. Hotel si,

res si mu hotel reči, kako lepo hodi,

kako njegovi koraki šumijo na obalo,

pa si se spomnil, da ga je nemara sram.

Da se počuti neveljavnega in skriva mnogo bolečine

in da bi nemara tvoje besede vzel kot

strupen in sarkastičen posmeh.

Zbal si se, da ga boš krhkega, kot je bil,

zlomil s silo dvoumnega komplimenta.

Povesil si oči in odšel v tih večer.

 

 

 

 

In-Valide (2/5)

 

Ko si bil še majhen, si v spotu videl

mladeniča, ki je slonel na zidu

in zelo nevarno pljunil, preden je odšel.

Takrat si se bal ljudi, ki nosijo črne majice

in si raje odnašal smeti daleč v sosednji blok,

samo da ti ne bi bilo treba po stopnicah,

kjer so se družili mladostniki in pljuvali na tla.

Ko si si leta kasneje dal pobriti irokezo,

to je bilo pred Davidom Beckhamom,

ko so vsi pomnili le asocialnega taksista,

ki strelja v ogledalo in pobija ljudi,

si to naredil skoraj na skrivaj,

medtem ko je bil oče na potovanju,

pa čeprav je, ko se je vrnil, še tri dni kričal,

kot si tudi vedel, da bo, ti pa mu

kljub temu nisi nikdar povedal,

da ste nekoč skupaj gledali film

in je natančno o takih črnih majicah

govoril, da so to otroci cvetja

in je pri tem žarel od otroških sanj.

Naredil si grozljivo stvar, ko si nosil irokezo.

Pa vendar si bil ves čas prepričan,

da oče kljub vsem bojnim krikom

odobrava točno to, na tak način.

 

 

In-Valide (3/5)

 

Gusteki so v Mariboru neveljavni.

Eden oblečen tako čudno, da je groza,

in drugemu ne gre prav nič od rok.

Prav nič, če slučajno na Metelkovi

ne peče hamburgerjev in z izsušenimi rokami

premetava dvoje vilic, da meso leti

po zraku in pristane natanko tam,

kjer je nameraval. In potem stojiš

in se čudiš. Zlakoten od plesa,

med katerim si zbrcal kolega,

dokler ni obležal na tleh

in si mu v znak naklonjenosti

podal roko in pljunil v obraz.

Šepaš skozi svoje mesto,

otrok s posebnimi potrebami,

iščeš norce, da se počutiš normalno.

Pleskavice pa še zmeraj letijo

in lepota odteka, medtem ko gledaš v tla.

 

 

In-Valide (4/5)

 

Stali ste na Trgu svobode in počeli

nekakšne ezoterične vaje iz umetnosti.

Treba je bilo zapreti oči in zastaviti

vprašanje, potem pa čakati vizijo,

da odgovori. Vprašal si, kaj je Maribor:

nič in tema, vizije pa seveda od nikoder.

Torej si odprl oči in mimo se je peljal moški.

Ta se je nekoč pijan v gostilni zaletaval

s svojim invalidskim vozičkom v vse,

kar leze in gre. Pazi, pazi, je kričal

in obrnil, da bi te še enkrat zgazil.

Obupan, zagrenjen in jezen, da je

neveljaven, se je pač odločil iskati prepir,

računajoč, izzivajoč usmiljenje večine,

češ, pusti ga, vidiš, da je invalid.

Še danes mi je žal, da ga nisem udaril,

a v družbi je bilo veliko usmiljenih ljudi.

Raje stopimo nazaj na Trg svobode.

Ta pijani, zagrenjeni kripl, da je Maribor?

Ta poraz človeški, ki se ne zna vzeti skupaj

in se postaviti nazaj na noge?

Kot recimo tisti heroični paraatleti,

ki jih vsi tako občudujemo?

In ravno ta, da je Maribor? Da! Ravno Ta!

Pa saj je že Andrej Brvar napisal,

da živimo v mestu dvakrat spodrezanih korenin.

 

 

In-Valide (5/)

 

»Kdor ne skače ni Slovenc, hoj, hoj, hoj,

mi smo dobri, vi pa ne, hoj, hoj, hoj.«

Gamat skače, da je kar veselje.

Podi se za žogo in zabija gole,

pa čeprav smrdi na zofi, iz katere

se ni premaknil že tri dni.

Jebi ga, mi smo tu in vse ostale

bomo razčefukali, uničili in pobili.

Kajti mi, res mi, smo dali odločilni gol.

Jaz pa sanjam o drugi predstavi

in v oglas bi postavil drugo sličico.

V temni in čisto prazni sobi

stoji le velik televizor,

na ekranu se pretegujejo atleti

in tik za njimi mi smo mi.

A eden le, osamljen tekmo gleda

in se dere in navija, da je joj.

In skače v vozičku tristo metrov v višino,

in pri tem objestno na ves glas kriči

»Kdor ne skače, ni Slovenc, hoj, hoj, hoj,

kdor ne skače, ni Slovenc, hoj, hoj, hoj.«

 

Gregor Lozar (r. 1980) je pesnik, pisatelj, slamer in organizator Mariborskih rim. Leta 2009 je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Spačene (Založba Litera), iz te zbirke je Tranzicijski junak umeščen v antologijo Monte Christo, kolesa, kurent (Založba Litera). Vmes je oznaka, kjer se nahajajo in potujejo Lozarjevi literarni junaki in lirski subjekt. Med grotesknim, žalostnim ali obešenjaško veselim. Hkrati pa čudežno pretresljivim in lepim. Tudi sredi najbolj posušenih ostankov lepila ali opuščene hale, kjer se kotijo najlepši mucki.
Deli

PUSTITE KOMENTAR