Med odhodi in vzponi

0

 

Nina Medved

Objavljamo poezijo pesnice in prve državne prvakinje v slam poeziji Nine Medved. Pesmi, v katerih je lirski subjekt razpet med zvezdami sodobne evropske literature in prezgodnjimi odhajanji kolegov mlade generacije. Vmes pa kratki namigi drznosti, ki bralcu odpirajo tisoč vprašajev.

 

Pariz, 2. 4. 2013

 

Temno-zelena kavarniška mizica s pozlačenim robom

in umetelno zavitim napisom Café de Flore …

Naročiš in natakar si vzame čas, preden te postreže:

kozarec z vodo, skodelica na ličnem krožničku,

v enem keramičnem vrčku kava, v drugem mleko.

Okoli tebe sedijo moški in ženske, ki izgledajo kot potepuhi,

a že najmanjši kos njihovih oblačil je verjetno stal več kot

vse plasti tkanin, ki jih imaš danes na sebi, saj pomlad zamuja.

Listaš po zvežčiču, v katerega pišeš poezijo in nakupovalne sezname,

prebereš intimni zapis izpred treh mesecev, ki se te več ne dotakne

in si na preži, če bi se slučajno mimo sprehodil tisti slavni pisatelj …

 

Natakar te prihaja redno preverjat, ker

še nisi poravnala računa in sediš sama.

V kratkem boš šla v šoping, preračunala si, da si ta mesec lahko privoščiš,

a se ne boš pretvarjala, da lahko nakupuješ na Saint-Germain-des-Près,

in tudi po kupih cunj pod vznožjem Montmartra ne nameravaš brskati.

Ozreš se in dva metra stran zagledaš Carlo Bruni, ki mirno kadi

in ima slabo kožo in ne ve, da je pravkar pristala v pesmi,

napisani v jeziku, ki ga najverjetneje nikoli ne bo razumela.

 

V skodelico si namešaš novo kavo, bolj mlečno,

zadnja moda v Parizu so sproščena figa, ki si si jo

leta spletala za doma, da ti lasje ne bi silili v oči,

in psi, ki pomagajo brezdomcem naprositi drobiž.

Pomisliš, kupiti si moram novo torbico in še zmeraj

ne vem, kaj bom oblekla v četrtek, enajstega aprila …

Sedela si bosta naproti, poskušala boš

artikulirati svojo štajersko francoščino

in tuhtala ali razmišlja o tvojih prsih,

medtem ko ti misliš njegove boke ter

kako zaboga ga naj prosiš, če smeš

posneti nekaj fotografij za spomin.

Ko se bosta poslavljala, te bo poljubil na obe lici

in prešinilo vaju bo nekaj toplo električnega …

Potem pustiš plačilo na robu krožnička, ker nikjer

ne vidiš natakarja in se odpraviš proti metro postaji.

Pariz, 11. 4. 2013

 

S svojim bogom se dobiš v kavarni na place Saint-Sulpice,

kjer so vsi stoli obrnjeni v isto smer za dober razgled,

in tvoja trema se pomiri, za trenutek celo pozabiš,

da te na stranišče in si si slabo nalakirala nohte,

govorita o vsem in o ničemer hkrati,

poškiliš na njegove semiš čevlje,

tu in tam pobereš kako misel,

ki bi si jo zlahka zapisala kot

najljubši citat, a ne bi nikoli

potešil tvoje radovednosti,

ko zbere račune in odhiti,

ostaneš z dekletom, ki

ima boljšo kariero kot

jo boš kdaj koli imela

in vidnejše brke,

pelje te v butik

Yves Saint Laurenta

pour un coup de champagne,

ki ga ne dobita, ker je vreme slabo

in se moške obleke prodajajo počasi,

potem sediš v Café de Flore z roséjem za

devet evrov in ti natakar poljublja dlan, nasproti

in levo sedi mladenič, ki si dejansko naroči kozarec

mleka in ima lepše lase kot večina deklet na cesti,

razmišljaš, sestanki za modne revije so isti kot

sestanki za kulturne dogodke, treba je najti

umetnike in catering in upoštevati temo,

ko se ločite, stiskaš k sebi novo sivo

torbico in na metroju doživiš

ljubezen na zadnji pogled.

 

Pariz, 18. 4. 2013

 

La Promenade Plantée: mižeča

na eno oko ležim na klopi, merim

hitre menjave sonca, vetra, sence.

Ni mi prijetno, ker vleče hladna sapica

od joggerjev, ki tečejo mimo, a je vseeno

prijetno, ko se ti nikamor preveč ne mudi.

Nad mano se vzpenja leska, kako hecno,

pomislim, tudi v Franciji imajo leske in

forzicije, samo tistega, na kar sem

alergična, ne, ker smo sredi aprila,

jaz pa še zmeraj vidim in diham jasno.

List, na katerega zapisujem, sem iztrgala

iz romana in to je prvič, da sem onečastila

kakšno knjigo. Včeraj smo bili na otvoritvi razstave

o slovenskih impresionistih v Le Petit Palais, bili smo

oblečeni v elegantna oblačila in funkcije, vnaprej se je

vedelo, da bo to pomemben trenutek za našo umetnost.

Požirek ledenega čaja, melodija v žepu kavbojk: a veš, kako

lepo je bilo videti Poletje, repliko je imela teta na hodniku,

pazila me je, ko sem bila majhna in a veš, kaj je rekel naš

predsednik, še dobro, da je imel s seboj varnostnike,

verjetno ve, da lahko ob kozarcu šampanjca za

take reči izvejo deklice, ki so pri šestih letih

skandirale ime tedanjega predsednika in Zdravljico

Zazebe me, odpravim se domov, ker

se mi ne ljubi brati. V trgovini kupim dva zrezka

cordon bleu, riž, sveže jagode in tekoči med.

 

 

 

AF1187, 15. 3. 2014

Brnik -> Roissy

 

Znova letim proti Franciji, znova z Brnika,

a tokrat s povratno karto.

Vse do vkrcanja sem bila tako živčna:

da ne bi zamudila, da ne bi letalo zamujalo …

Šele ko stopim v trebuh te železne živali,

šele ko že skoraj vzletimo, pa se mi

zdi, da ne gre dovolj hitro, šele ko

smo že v zraku in opazujem bele,

vataste oblake, tako lepe, da zaradi njih

skoraj zajočem, visokogorska jezera pod

njimi in zasnežene čeri (so to Alpe?), na katerih

bi se prav lahko raztreščili, če bi šlo kaj narobe,

šele ko gremo skozi manjše, res majhne turbulence,

in pomislim nate, šele ko si rečem, naj bo, kar bo in se

končno izklopi lučka za varnostni pas, šele ko me stevard

(s tako tipičnim francoskim obrazom, da bi ga najraje udarila)

postreže s kavo in les galettes dorées à l’orange, zaradi katerih

bi ga zdaj najraje poljubila na obe lici, šele ko se cikel sklene

in mi jasno, nezmotljivo sonce posveti tako močno v oči,

da moram za trenutek, samo za trenutek, nič več,

zamižati …

 

 

 

Legendarna leta II

 

»Tako ali drugače sem mrtev,«

je rekel Blaž.

»18 mesecev, če grem na kemoterapijo.

6 mesecev, če se vdam kar takoj.«

 

Baje operacija na Danskem

ni bila uspešna.

Namesto pozitivne prognoze

je staknil neko bakterijo

in odslej je vse, kar je,

postavljanje prioritet po zgledu Eisenhowerjeve matrice, pri kateri

 

nepomembno + neurgentno

 

ne igra nobene vloge več v tej enačbi.

 

Baje so zdravniki obupali nad njim.

Čeprav prebiram na zdravstvenih portalih, da takšnim pacientom

osebni zdravniki ponavadi nudijo podporo

pri načrtovanju prihodnjih korakov.

 

Baje življenje ne gre zmeraj po načrtih.

 

Baje so najpogosteje ogroženi moški po petdesetem letu starosti –

o mladih moških, ki še niso pričeli siveti

na večini od poraščenih območij njihovih

prožnih teles,

pa priročniki seveda ne govorijo veliko.

 

Baje pri nas odkrijemo to vrsto raka

v 90 % primerov prepozno

in je že zasedel prvo nezavidljivo mesto

na lestvici

vseh nezavidljivih rakov, ki jih poznamo.

 

Baje Blaž ni imel posebnih poslednjih želja.

Samo srečanje njegovih prijateljev

in dober glasbeni izbor.

 

Petek zvečer bo.

Na dvorišču bodo prižgali

pisane lampijone.

In pogrebnik, ki bo čez dan izrekel ukaz za spuščanje

srebrne posode v senčno zev v tleh,

vse dokler ne bo pod njo zaškrtal gramoz,

bo malo bolj nestrpno nagnil steklenico vina.

Njegova žena jo je že postavila na mizo.

Deli

PUSTITE KOMENTAR