Uvidi trajanja (izbor iz novejšega cikla)

 

Empatija

Bolečina se izvija iz tebe in prisesuje nazaj. Potrebuješ me, da v tem kratkem trenutku vmes – na sredini osmice, preusmerim tok na vzporedni kanal. Ta je moj, čeprav ni moj. Kanali so vedno samo razširitve bregov neke snovi, ki je gostejša od tistega, kar potuje skozenj. Nikoli ne veš, kaj bo prišlo. Vabila smo vsa razposlali v prvih letih življenja. Ko je bilo telo še prizorišče idej, možgani pa so izvrševali več funkcij – bili so ultra lahko plovilo, ki si je skoraj turistično ogledovalo iluzije odraslih, torej anomalije onih prvih idej. Tukaj in tam sta enost, s katero se lahko igraš; jo zalučaš kakor žogo na sosedin vrt, poln solate (za na tržnico). In ko se bo njena maketa obraza – nagubana pobočja prepredenih poti – razpočila in predrla žogo ter izstisnila zrak – pojdeš bos, svoboden. Iz osmice – sam. Naučila sem se jokati samo iz levega očesa. Tako ves čas pazim, da me preveč ne prevzame tvoja, meni druga žalost.

 

 

Nekaj

je v meni, ki noče biti zapisano. Ki se vedno znova upre. Ki vztraja na nekem nebodigatreba metafizičnem dejstvu. Otrok, ki za nič na svetu ne bo izpustil igrače. Starec, zgrbančen in zguban kakor gozdna tla, prepredena s koreninami, rastlinjem, štori in vsem kar gomazi čez njegov napihnjen nos – kot kakšen trol ga je pritisnil ob deblo, da bi ga izruval, ko bo mimo prirobantila trolica s preščipnjenim trebuhom (mudilo se ji je, ko je zapirala pečico). In potem bo starec, naveličan svojega obraza, na neko lepo sredino jutro, odluščil kožo in odstranil meso in si nadel neko bolj urbano pokrajino, polno stolpnic in novodobnih svetišč, kjer je oltar – oder, kripte pod njim pa so postelje – naše postelje. In neko lepo sredino jutro se bo izravnal in nič več ne bo star in zgrbančen in govoril bo, da so ga pretentali, da je v resnici mlajši, saj je njegovo telo starejše od našega in leta se štejejo počasneje oz. hitreje oz. približno tako kot je nekdo rekel za pse; da naj bi se sedem človeških štelo za eno pasje – le da smo v tem primeru mi ljudje – psi. On, da je samo priložnost, ki se vsede v naše telo, da bi se naučili, kako malo je pravzaprav potrebno za transformacijo. Vendar; to je samo trik starega čarovnika.

 

 

Obiskovanja

Srednje velika soba s strešnim oknom na zahod. Vgrajena omara, miza, stol. Postelja. Na njej je deklica. Stopala so mrzla, kolena pokrčena, drobne dlani stiskajo blago – nekakšnega kužka, ki je bil živ točno toliko časa, dokler nisem ugotovila, da ni … Glava je skrita pod odejo. Utrip srca v sencih in težka naloga; zaspati. (Kaj če se ne zbudim?) … En sam temen kot je v sobi. Dovolj. Vertikalna vrata so odprta. Obiski so stalni … Smrt je penetrirala vame tik pred spanjem. Najprej je ustvarila vakum od vrha glave do prstov na nogah, da je za hip paralizirala telo; toliko, da je vstopila (včasih tiho, včasih s krikom) – vedno skozi hrbet, rebra, v notranjost organov. Utrip v sencih je naznanjal sanje, ko smo v čakalnici srednjeveškega gradu čakali na poseg, ki je spominjal na lobotomijo v bolj okornem smislu … Smrt je hkrati lepa in kruta, ker se ob njej zavem življenja. Zato sem jo že zgodaj vzljubila. Morda pa tudi zaradi pozornosti, ki mi jo je namenjala. Morda je v meni videla sebe v pomlajeni in naivnejši obliki in me je hotela vzgojiti bolje … In medtem ko so se babice oklepale svojih ubogih teles, sem sanjarila o princu, torej dnevu svojega odhoda. Veličasten bo in nem. Nobene kičaste glasbe. Samo čevlji, ki hodijo po pesku. In »to tukaj« bo odpihnjeno, ko bo spodnji rob nekega plašča oplazil Zemljo.

 

 

Uvid – privid

„Natančna“, je bila prva beseda, ki so jo izrekli pomembni odrasli v pol-temi igralnice ob vrtčevskem ležalniku, kakor karakterno oznako prihajajoče osebnosti takrat štiri-letne punčke. Kot ponosna lastnica sem pridobljeno vrednoto loščila kakor v romanih pišejo o čajnih servisih bogatašinj. Logično je tej sledila nova oznaka: „Počasna.“. Med ramena poniknjena kakor upadla voda, ki bo zmogla slap le iz vidika mase in potencirane svetlobne hitrosti, ne pa zaradi njej lastne življenjske sile. In zdaj se zapiti čarovnici, krepko v letih in krepko zavozlani v laseh, izmenjujeta: Natančna. Počasna. Natančna. Počasna. Natančna. In naj zaključim z Natančno. Sicer je nastal cel čarovniški klan raznovrstnih oznak, a brez omembe vrednega zagona, ki bi preusmeril rast drevesca – zdaj drevesa s skuštrano krošnjo, ki prekriva oni dve spiralno zaviti zaljubljeni debli. In tako je v pol-temi še vedno moč razločiti veseljaštvo uma, kadar zase meni, da je nekaj prodorno razločil.

Deli