Romanje za svetlobo

0

 

Romanje za svetlobo

 

I.

Tudi pesem o balkonu in ženski, ki poje,

medtem ko rjuhe okrog nje obredno frfotajo,

si pisala na tej strani. Kot da jo nadaljuješ,

pod nemirnimi lučmi v osvetljenih oknih,

ki spominjajo na slo po nekem drugem življenju.

Kot da bi jih želela živeti več hkrati, začutiti čudež

celo v vrvenju avtomobilov, ko se zemlja zasuče

in jim lahko slediš z očmi. Vsakega zajamejo v celoti,

ne samo žarometov, ki takoj poniknejo na drugo stran,

čeprav sij še nekaj časa ostane.

Ali v hoji čez zelenico parka, dokler se živo odziva,

ker sije sonce in zrak diši in spet stopaš po ježicah kostanja,

potem ko si pogledala tako globoko v oči, da so se vnele,

čeprav se je zemlja še vedno premikala in prinašala

tudi deževna obdobja.

Ali v roki, ki se prisloni ob lice, ko so vrata že priprta

in vsi odhajajo. Če jo samo še malo zadržiš, bo dovolj toplote

za še en vdih, dovolj svetlobe za še en svobodni, dolgi verz.

 

 

II.

Ko nekomu tako dolgo govoriš s celotnim

sabo, kolikor ga sploh zmoreš, in ne posvoji tvojega glasu,

vsaj ne docela, lahko samo še poslušaš noč,

kako bije nad tvojim srcem in ga spreminja

v nekaj povsem drugega.

 

Sicer pa tako ali tako nihče ne ve, kaj zares je.

 

Lahko se le prepustiš ritmičnemu dotikanju dni

in se skušaš priviti ob njihovo toplo telo,

kot da je to zgolj vprašanje svetlobe.

 

 

III.

Rumena jutra na gozdnih poteh

so kot odbleski trav, na pol suhih,

na pol zlatih, zastrtih z daljno senco,

težjo od diha. Teče z vseh žlebov,

celo s kamnitih teras in zvonikov,

postaja mehka in blatna, noga vpije hlad,

mokrota predre podplat nekje na šivu,

kar je iz dveh delov, je šibko,

še vedno me spravljaš v dvom,

se spravljam v dvom, celo o listju na tleh,

ki razpada, prostor je za podrast, vem.

Rada bi, da bi ostala vsaj prosojnost.

Nekaj, kar bi valovalo naprej. Svetlo.

 

 

Glas

 

Prisluhnila je. Šumenje (vetra ali oddaljenega prometa)

je postajalo glasba, vedno bolj. Vedno bolj kristalno

je slutila glas, ki je prihajal bliže in bliže. Zdaj

se je moralo odpreti okno, pesem se je zjedrila v melodijo.

 

Besedila ni razumela – pomislila je, kakšen je

pravzaprav let ptic, spustijo se z drevesa,

pregibajo krila, dolgo, dolgo,

jih razprostrejo, kot bi lebdele v loku,

jadrajo na zračnih plasteh, se znova dvignejo,

obkrožijo vrh in se za hip spustijo v krošnjo,

veja zaniha, sliši se šumenje (vetra ali potoka),

krakanje, skovik, včasih žgolenje, jasno kot piščal –

 

predstavljala si je pogovor dveh žensk ob klavirju,

ko ena zapoje, druga preneha. Kot bi slišala globok vzdih,

ki se počasi prelije v pesem, tipajočo, pa se znova pretrga,

in besede, ki postanejo jasnejše, vendar jih še vedno

ne razume, dokler znova ne zasliši glasu, ki vibrira

na zračnih plasteh, zdaj razprt, kot bi letel.

 

 

Moje neminljivo

 

Kdo je, ki hodi pred mano, pa ga ne vidim?

Kdo iztegne svojo belo dlan prav takrat,

ko se že obrnem in sežem v drugo,

nikogaršnjo? Kot bi naenkrat vsa stopila

v minljivost, z notranjo stranjo navzven, ki se ohlaja.

 

Kdo je, ki bi me lahko držal, da bi se držala,

in v belo zapisal vsaj sled po nečem vzdržljivem

in živem, žgočo prisotnost, ikigaj, ki me zasipava

s tem, kar sem, čeprav ne morem zadržati ničesar?

Moje neminljivo je vedno korak pred mano.

 

 

Deli

PUSTITE KOMENTAR