Poezija Peter Andreja

1

prehod

tu trn

tam melisa

med njima

nit skrita

napeta

srepo oko

želo

ki čaka

sveže

telo

med njima

nedolžnost svilena

v blesku skrita

slutnja vezena

iz niti nevidnih

dih obvisi

roka v zenico seže

v srepovino

da jo zameša

po svoji podobi

natančno je preračunan spust

iz roba strasti v središče groze

zacvili mreža

reskne trn

kri se ulije

 


… čarovnik v sinjem klobuku

 

je izginil, izginil

čarovnik, ki je čaral zajčke

iz sinjega klobuka,

 

izginili zajčki,

ki so se dobrikali

lovcu in skakali pred cevjo

s svojo milino,

nas spravljali v jok

in v sprevod norosti.

 

Sled je frigidna.

Kdor ne razume žarka,

bo premog.

 

Izginil je …

 

 

na jeziku se taja

zrno

za zrnom

odteka

puščava

neslišno

skozi grlo

steklenega časa

večer ki izginja v aorti velemesta

band ki zažiga publiko v transu

strel ki v truplu konča

kaplja ki v korito škropota

krogi tišine na vodi

krogi globokih sanjavih oči

svet ki pod ledeniki spi

njeno pregrešno telo

ki na kavču koprni

zlitina dolgih vročičnih prizorov

vse to vse to vse to

odlito v črke spomina

čaka

da jih odmrzneš z dihom

in glasom

dim

pod modre

oboke uhaja

jutro diši

od prvega čaja

na jeziku

se taja

v kri himalaya

 

 

roža za F

Zunaj doni od modrine.

Nemo, svečano rože stojijo

pripete v tišino barvnega kroga.

Strmijo skozi ključavnico plota:

kakšne skrivnosti,

kakšna golota.

Kakšna samota

pod milim nebom milosti.

Izročenost.

Kakor neizrečene besede na ustnicah,

uklete v svojo usodo nepremičnosti

čakajo veter, da jih zaziblje v sladko žehtenje.

Od čiste miline zadet zajecljaš:

za koga ta roža je?

Za mrtve?

Za žive?

Za smet?

Za med?

Ta roža je zate!

 

 

rože ledene

Globoko v kraljestvu polarnega časa

voda in zrak sta otrpnila vznak.

Vse bela, prostrana sobana tišine,

le pramen svetlobe pronica skoz led.

Pod belo odejo gola sta spala

in se igrala s popki slasti,

opojno žarela in izpuhtela,

na šipi v ivju ostal je njun dah:

rože ledene

belo cvetijo,

belo dehtijo.

 

 

sok oranževca

tango

Saj veš, da je vse

– priznam –

izgovor star

za to, da stopiva iz oči v oči

skoz tihi žar, ki valovi

v zenico skrivnosti …

Medí satovje zrelih ustnic,

mrmrave besede neskončnega spanca

šepeta.

Zaman odpirava okna na ulico.

Ko blisne bodalo zahrbtnega upa,

v krvi vse več je strupa …

Drobi se suhi led srca

in pada na gladino, ko pleševa.

Dolgi beli plaz v pobočjih se utrga,

ko iz prstov liževa

sok oranževca …

Deli

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR