50 svetovnih boanov

0

BOAN

 

Boan je privid, fatamorgana v Chott El Djeridu, v puščavski

depresiji, izhlapevajočem jezeru pod gladino morja v Sahari,

kjer se delajo svetovni zemeljski hitrostni rekordi. Tam sem

nekoč videl ležati na tleh eno suho odlomljeno vejo, ki sem

jo fotografiral in jo postavil pokonci, zapičil v pesek ter spet

fotografiral. Boan je torej hitrost, pozornost, pomislek, fleš,

paradoks in poseg v puščavo kot nič in metaforo za marsikaj.

 

 

VELIKA ČRNA MIRNA RIBA

 

Nekoč sem v indijskem oceanu v neki laguni koralnega grebena

tri dni zapored obiskoval eno veliko mirno črno ribo; legal sem

na gladino s podvodno masko in z razprtimi rokami tiho lebdel,

ona pa me je vsak dan čakala na istem mestu, nepremično zrla

vame in odpirala svoja črna usta in tako sva si rekla vse mogoče;

tudi to, da človek lahko prenese le omejeno količino resničnega

dobrega in lepega; kar je preveč, je preveč, tudi za velike ribe.

 

 

CEYLON, LOOK, THERE, MISTER

 

Z džipom na ogledu slonov. Plačanega vodiča

malo zapeče vest, ker jih dolgo ni na spregled

in mi reče. »Look, look, mister, there is little

bird there!«

 

 

O MANHATTNU SAMO TOLIKO

 

Naj bo; opolnoči sredi ceste brez avtov, kar ni običajno,

z drugo prazno pločevinko piva v roki, kar ni dovoljeno,

ko pred vhodom z napisom Comedy central slišim, kako

nekdo v meni mrmra: »Kaj je zdaj to to ali kaj …«

 

 

SVETOVNA DOŽIVETJA, JUTRO

 

Moma, members card, uro pred odprtjem;

povsem sam med Warholovimi konzervami

in Piccassovimi Avignonskimi gospodičnami.

S palet Manhattna vsenaokoli sončni opleski

čez ploskve, narejene za estetske sprelete …

 

 

JAKNA, OBRATNO

 

V Istambul pridem v odlični usnjeni jakni.

Iz Istanbula odidem brez odlične usnjene

jakne, ker jo pač pozabim v nekem lokalu.

 

 

BILO JE NEKOČ V LONDONU

 

Vrata bara so se odprla s svetlobo in uniformirani moški

je s komolcem po dolgem šanku komaj pripolzel do mene

ter mi zabil pijano sapo v obraz: »There will be atomic war

beetwen India and Pakistan …« Ni mi preostalo drugega,

kot da mu položim roko na ramo in pomirjujoče rečem:

»Okay, but we still have enough time for another drink,

don’t we?«

 

 

POD MILIM NEBOM ZELENE IRSKE

 

Po Belfastu, Bushmilsu, destileriji,

pešpoti velikanov, Londonderryju,

v spalni vreči na seniku nad ovcami,

ki nekaj meketajo v stari keltščini …

 

 

IRSKI HUMOR

 

Kampiram v neki irski vasi in se mi zazdi,

da bi lahko šel v bližnji pub kar v pižami.

Čez pet minut med prijaznimi domačini

v kotu šanka pri avtomatu za guiness že

treniram ročnost od komolca navzdol.

»Another one, sir?« »Yes, please.« Šele

ko zapuščam pub z nasmejanimi obrazi,

vidim, da sem ves čas stal pod ploščico

s pozlačenim napisom ‘bullshit corner’.

 

 

VZPON Z MISLIJO

 

Povzpel sem se na irsko sveto goro

St. Patrick. In kaj sem imel od tega?

Poleg razgleda, misel: dober katolik

bos katolik.

 

 

V NEWGRANGEU

 

Stal sem v  Newgrangeu, v tisti neolitski mojstrovini;

tam, kjer sončni žarek prihaja skozi luknjo določat čas.

In ker ga ni bilo takrat, žarka, sem se počutil kot cede,

ki ga laser ne odčita in je zgoščen v tišini kot čisti nič.

 

 

ZRNJE, VERZI

 

Peloponeška vas ob morju v tišini, dve uri in pol po polnoči.

Cestna svetilka ob hotelu meče dovolj luči na berljive črke

v knjigi in moje nespečne oči. Nenadoma od nekod trkanje,

nerazložljvo, dokler ne zagledam na sosednjem balkonu

kanarčka, kako v kletki kljuva jedi. In sva že dva, ki sredi

noči zobljeva, on zrnje, jaz pa verze Seferisa …

 

 

NISEM VEDEL, ČASTNA

 

Na Mykonosu sem se prvi dan,

ko sem prišel nanj, namazal s kokosovim

oljem in se v koplakah na mopedu vozil

okoli brezbrižno kot kakšen antični bog.

In ljudje so me gledali, kot da sem

res padel z neba. In mi šele kasneje

povedali, da je ta otok vsesplošno

znan kot mediteranski gejevski raj.

 

 

NA LESBOSU

 

Na plaži v Eresosu gledam dve mladi ženski;

zgoraj brez ležita na hrbtu v mivki ob obali

in se skoraj rahlo dotikata z blazinicami prstov

na koncih razprostrtih rok. Tako kot se na tisti

Michelangelovi freski Adama skorajda dotika

Bog. Nedaleč od obale štrli iz vode legendarna

skala, s katere naj bi skočila Sapfo iz ljubezni v

smrt. Vroče je, v senci kantine srkam hladno pivo.

In me je malo sram, da sem neizprosen mož, trd.

 

 

ČISTOČA NA ATLANTIDI

 

Ko je na Santoriniju gostilničar zanosno kazal

na morje v obliki kraterja pod belimi terasami

in razlagal, da je tam nekoč obstajala Atlantida,

se mu je pred vhod podelal mimoidoči osliček.

In bolj ko sva nato odvračala pogled od tistega

kupčka in se poskušala pretvarjati, da ga pač ni,

bolj sem mislil na to, da je in bo v vsaki utopiji

nekdo vedno moral skrbeti za odvoz smeti …

 

 

PADEC, DA SE VIDI VSE SVETE

 

Spodrsljaj na zlizanih kamnih efeškega amfiteatra,

da se mi iz trtice prikaže Sv. Pavel.  »V duhu preveč

dialektike Temnega, mar bi raje hodil po moji poti!«

»Eh, Savel-Pavel, odidi, no, v Damask, gorečih grmov

na poti kolikor hočeš, da o tankih niti ne govorim …«

 

 

ODLOČITEV

 

Sredi Efeza. Kje sem dogovorjen s sopotniki?

Pri vhodu ali na izhodu? Izredno pomembno,

ker sem v kombiju v nahrbtniku, butec, pustil

mobitel in evre … In moramo priti pravočasno

nazaj na ladjo za Grčijo … Tihe, boginja sreče,

se odloči prav; če bi šel k Nike, boginji zmage,

bi bil zgubljen.

 

 

MED STEBRI KARNAKA

 

Pahljača vara veter z vročim zrakom.

PO NAKLJUČJU, V DOLINI KRALJEV

Kamen, sonce, dlan na kamnu. Sam

le po naključju nisem bil na ploščadi

svetišča Hačepsut lani, ko so turiste

pred templjem postrelili teroristi …

MED RAZVALINAMI PERZEPOLISA

Aleksander je moral biti zelo jezen.

Tudi sam se komaj še brzdam, ker

ni nikjer mogoče dobiti niti enega

hladnega pira.

 

 

BEHIND THEIR BECK

 

V teheranskem parku me prijazno ogovori starejši moški

v turbanu, z urejeno bradico in rokama na hrbtu. Ko ga

v klepetu povprašam, kaj je novega v zvezi z Amerikanci,

reče nasmejano, še zmeraj z rokama na hrbtu: »Ah, those

crazy Americans, they always have something behind their

beck …«

 

 

PREMISLIL DVAKRAT, PREDEN NISEM NIČ REKEL

 

Nekemu lokalnemu razlagalcu mozaikov v mošeji

v iranskem Yazdu skoraj: «Če naj ne bi upodabljali

česarkoli, ali ne bi bilo bolj enostavno, kot da so

sestavljali vse te kamenčke, da bi stene preprosto

prebelili?« A sem se zadnji hip ugriznil v jezik, da

mi ga ne bi odrezali ali me kako drugače zadržali.

 

 

NA TAURUSU

 

Sredi noči čakamo, da nam turški gasilci popravijo avtobus.

Vedel sem, da bo tako; mlajši brat je starejšemu nenehno

govoril, naj zavira s prestavami, ne z zavorami. A mlad med

muslimani nima besede, zato jih je pač starejši šofer skuril.

EGO, BOKI, ČLOVEK ŽABA, RDEČE MORJE, DEEP BLUE

Na fotki z masko in s plavutkami z rokami in nogami

rakrečen kot žaba pri ritenskem skoku v Rdeče morje,

ki se v ozadju staplja z nebom v čisti globoki modrini.

Nato je sledilo potapljanje med magičnimi koralami.

 

 

SKOK IZ PLITVINE

 

Na fotki na Malti v plitvini zaliva otoka Gozo, objet

z nimfami v bikinkah, nekaj njih na vsaki strani, ujet

med družnim skokom iz kristalno modrozelene vode.

Mnogo bolje kot na tisti sličici iz Magne Purge, kjer

tip povleče vrvico v WC-ju in reče: »Živel sem pa le!«

 

 

SREDI NOČI, OBLIZ

 

Sredi noči v avstralskem bušu si izmivam kenguruja z lica.

Kako je to mogoče? Preprosto; popoldne pes privleče od

nekod kos kengurujevega stegna. Zvečer z labradorcem

zaspiva ob kaminu. Na kar me sredi noči spečega oblizne

po licu, ker ima potrebo, da ga spustim iz hiše. In potem

si sredi noči v avstralskem bušu izmivam kenguruja z lica.

 

 

RED DISTRICT, PRISLUH

 

Moj prvi stik z rdečo četrtjo v Amsterdamu je bil neki turist,

ki je pritekel okoli vogala in trčil obme z glasnim scheise, za

njim pa na tričetrt naga gospodična iz izložbe, ki jo je najbrž

fotografiral. Dosti let kasneje sem v sydneyjskem King Crossu

kliknil zanimivo pročelje nekega nočnega kluba, ko se je čez

cesto proti meni začela valiti velika tetovirana maorska omara.

In sem jo nemudoma ucvrl in se slišal, kako sopem: »Scheise!«

 

 

EN PAJEK, PRISLUH

 

Sredi Šri lanke sredi džungle sredi hotela sredi sobe sredi noči

ulovim srednje velikega pajka. Ko ga s kozarcem pokrijem na

tleh, se umiri in mi, se mi zazdi, hoče reči: »Nisem edini, veš.«

 

 

SELFI, PRISLUH

 

V lokalu Biela v Buenos Airesu je kip J. L. Borgesa, ki sedi

za mizo v naravni velikosti, da turisti lahko delajo z njim

selfije. Preden naju kliknem, se mi zdi, da zaslišim, kako

mi reče: »Pazi, tiger!«

 

 

STRMENJE

 

Sredi agentinskega Musea des belles artes

sem nekoč zelo dolgo strmel v Caravaggievo

Meduzino glavo in nisem okamenel. Je pa res,

da so mi medtem pred muzejem ukradli kolo.

 

 

DROMOMAN IN MUHE

 

V urugvajski Colonii igram šah na prosten s figurami

iz plastenk in me prešine, kako sem v Ankari v muzeju

Hetitov nekoč rekel nekomu, da sem največ muh na

kupu videl v nekem praznem ohridskem razstavišču.

 

 

POPOTNIK IN OSLI

 

V Osijeku v neki knjigarni ob tramvajskem krožišču

kupim poceni knjigo, med drugim o oslih, in kmalu

v sosednji knjigarni naletim še na eno z zgodbo

o prepiru za oslovo senco. Pa vendar mi o oslih

najbolj ostane v spominu Canettijeva pripoved

o enem, ki mu stoji sredi marakeškega trga, kjer

jo preberem.

 

 

ZANIMIVO

 

Se v copatih pripeljem v Berlin pa se v hotelu

spotaknem ob avtomat za čiščenje čevljev. A

kaj mi to pomaga, ko pa sem svoje pozabil

doma.

 

 

NA FOTOGRAFIJAH GROBOV

 

Na Yeatsovem v Drumcliffu.

Na Brechtovem v Berlinu.

Na Hafisovem v Shirazu.

 

 

NEKA JIM

 

Na enodnevnem križarjenju od Dubrovnika do Elafitov

in nazaj takoj po izplutju domači vodiči napojijo starejše

turiste s travarico, tako da Francozi, Nemci in Rusi kmalu

drug prek drugega pojejo vsak svojo himno, torej allons

enfants de la patrie, Deutschland über alles, Rusija, naša

sveta država … Enega mladega mornarja vprašam, ali

nimajo nobenih zadržkov ob napijanju zariplih gostov,

in mi odgovori: »Neka jim, to su jim posljednji trzaji …«

 

 

PRESENEČEN, V VEČ JEZIKIH

 

Na kolesarjenju okoli Balatona prisopiham na vrh hriba,

kjer se z roba ceste pojavi punca v mini krilu, položi roko

na zvonec, obstopi prednje kolo in izusti: »Huzni, 20000

forint!« Presenečen odreagiram v 3 jezikih: »Mademoiselle,

you are very beautiful, aber ich bin zehr müde.« »Aber kein

problem,«vztraja mladenka »nur mit Hande, 10000.« »To

pa znam tudi sam,« jo požgečkam po lakti, da me spusti,

da se spustim, pomaham in že drvim po hribčku navzdol.

 

 

V MEGLI, GLUHONEMI

 

Pa pridem na najvišjo nemško goro Zugspitze

pa se nič ne vidi, ker je megla. Pa na ploščadi

zanosno ogovorim enega človeka, da bi mu

povedal, od kod sem in kaj je en naš pisatelj

nekoč napisal v šolski spis na temo razgleda

z ljubljanskega gradu. Pa me moški v štartu

ustavi z znaki rok za gluhoneme …

 

 

ZAPIS NA STREHI MUZEJA AROS, AARHUS

 

Na strehi muzeja Aros v danskem Aarhusu

sprehajalec po mavričnii stezi z razgledom

na mesto pod seboj, kjer se na enem trgu

zbirajo agresivni islamofobi in na drugem

multikulturalisti, vmes pa policisti. O, ko bi

lahko ostal v višavah umetnosti! A ne gre;

grem, vem, da moram dol med tiste leve,

ki trmasto branijo mavrične barve na tleh.

 

 

AARHUS, KRALJICA, RIGHTS

 

Z dansko kraljico Margareto pri protestantski maši.

Njen bentley je parkiran pred cerkvijo točno tam,

kjer je prejšnji večer stal nek protestnik proti

islamofobiji EU s panojem Rights for animals.

 

 

RDEČE BISTVO TRGA

 

Seveda moskovski Gum vzbuja zahodnjaške potrošniške

apetite. A Kremelj na drugi strani Rdečega trga senči bolj

bistvene misli.

 

 

OZKA VOJAŠKA FLAŠKA Z VODKO

 

Na moskovskem bolšjaku kupil

ozko flaško z vodko za v žep pri

srcu z idejo, da če bi me že kje

slučajno obstopili ruski lopovi,

bi jo poskusil ponuditi v spravo.

 

 

O STROGANOFU, SVIDRIGAJLOVU, STAVROGINU

 

Peterburg, Nevski prospekt, restavracija Katjuša;

najstniške natakarice tekajo pred lokal odplesat

Katjušo; strmim izmenoma vanje in v Stroganof

na krožniku in mislim, kdo v romanih F. M. D. je

bil hujši, Svidrigajlov ali Stavrogin, samomorilca,

ki sta menda oba imela na vesti samomora deklic.

 

 

Z ZAGIJEM, PRED UVEDBO EVRA

 

Greva z avtom na Poljsko kolesarit s kolesi na strehi,

ki jih sploh ne snameva, ker nenehno dežuje. Pač pa

odideva raje na najvijšji češli vrh na poljski meji, kjer

v planinski koči plačujejo stranišče v kronah in zlotih.

Eno tečno babo, ki pred pisoarji strogo pobira kovance,

suvereno prepričam, da so tolarji najbojša valuta v EU.

 

 

V KRAKOWU

 

Od Kazimierza čez trg, od koder so zadnji kadri

Dvojnega Veronikinega življenja, do spomenika

  1. Mickiewicza z Wietkiewiczevimi dramami

pod pazduho; mali kazalec usmerim v sonce

in na polovici med njim in poldnevom lociram

jug in levo od njega vzhod, poljsko-rusko mejo,

kjer si je Wity pred drugo vojno raje sodil sam.

Le kje tu nekje naokoli je pretiraval tudi Trakl?

 

 

  1. MORITZ

 

Neki poletni večer prikolesarim vanj,

v mondeni kič, lučkast in hermetično

odbijajoč. In že me aseptično iztisne

iz sebe kot ostanke meseca iz tube.

 

 

SAN MARINO

 

Ne grem v muzej mučilnih naprav.

Dovolj naporno je bilo iti navkreber

med stojnicami s ponaredki znamk.

 

 

SAN GIMIGNANO

 

Enako kot pred leti na istem trgu

na isti stopnici z enako predstavo,

da s sredincem povlečem po ulici

s turisti kot po mrgoleči špranjici.

 

 

MAGICA DI NAPOLI

 

Vsa svetovljanska mesta so preveč aseptična.

V Neaplju pa mi je bilo všeč prav to, kar večini

ni; vonji umazanije in fizična bližina meščanov,

ki neženirano bivajo med vsem, kar se razkraja.

 

 

VATIKAN, 17. 3. 2014

 

Sredi lepega dne je na lepem

priletela muha na zid sikstinske

kapele in zapela: priletela muha

na zid, muha na zid, muha na zid …

 

 

V VALU V SIENNI

 

Po naključju me zajame val čudovitih žensk,

ki v masovnem protestnem pohodu pojejo,

ploskajo in žvižgajo ter terjajo pravičnost po

ulicah Sienne, tako da se jim vsi umikajo s

poti, sam pa imam privilegij, da sem z njimi

obdan. S tako energijo bi lahko ohranili svet.

 

 

MILANO IN TORINO

 

V Milanu se spominjam Torina.

V Torinu pa Milana ne,

ker sem bil v Milanu pozneje.

 

 

30 LET, KRAPPOV POSLEDNJI TRAK, SCHEVENINGEN, NL

 

S kasete svoje starega diktafona sem slišal, kako sem rekel

Scheveningen, nato pa samo še nekaj nejasnega med sunki

vetra z Baltika. In potem sem šel iskat Beckettov Krapp’s last

tape namerno na VHS, ne na Youtube. Prvih 30 let sem živel

nedigitaliziran in to obdobje mi postaja vse bolj pomembno.

 

 

SVETOVNA DOŽIVETJA, POLDAN

 

Čisto nag kot iz mame dan v korziških hribih s Kekčevo

pesmijo na ustih v tolmunu nekega lenobnega potočka.

 

 

SVETOVNA DOŽIVETJA, VEČER

 

V oazi na robu Sahare

pod velikim mesecem

med jasnimi zvezdami

odprt modrikast bazen;

v njem en sam samcat

blažen stari popotnik.

 

 

SVETOVNA DOŽIVETJA, POLNOČ

 

Herceg Novi, v spalni vreči, v objemu trave

na obali. Nenadoma od nekod on in ona, ki

se dokaj blizu data dol, ne da bi me opazila.

Uvidevno počakam, da končata, in se ves čas

trudim, da se ne bi premaknil, da ju ne bi krč.

 

 

S KAMERO Z LEVE PROTI DESNI

 

S kamero na šipi nočnega sarajevskega tramvaja. Rez.

Po steni stopnišča Freudovega muzeja z destinacijami

njegovih potovanj. Rez. S kamero na šipi istanbulskega

nočnega tramvaja. Rez. Dolgi traveling po knjigi mrtvih

v egiptovskem muzeju v Torinu. Preliv. Poanta, pika na

i? Ne ena, tri …

 

 

MEXICO CITY, 20. STOLETJE

 

Neka vroča siesta v mehiškem predmestju. Zaprašeni avti

v pripeki, namesto na kolesih na opekah. Iščem prodajalno

s tekilo; kupim močno rumeno z dvema črvoma; nagnem

jo vase in ne morem premakniti nog; samo neskončno se

lahko spominjam, kako sem bil nekoč osončen plazilec …

 

 

OD VIŠINE SE ZVRTI, SPLETKE, HULJE

 

Na gradu Chapultepeca, Mexico City,

2300 m, Maximillianu direktno v obraz:

»Zakaj si se pustil nategnit huljam? Mar

bi raje ostal na 0 m nadmorske višine v

ljubeznivem Miramaru in se Charlotti ne

bi zmešalo, ti pa bi preživel, morda celo

svojega brata …«

 

 

NEODDANA RAZGLEDNICA ATEN

 

Je neki lokal v Plaki, kjer je nekoč neki človek

napisal razglednico svojemu bratu. A je pijan

ni oddal. Zato ker njegov brat ni bil več živ.

 

 

KLAVSTROFOBIČNA EVRIDIKA

 

Pri spustu v kapadokijske katakombe neka ženska,

s katero pri vhodu rečeva nekaj o Orfeju in skrbi,

nenadoma vzkipi: »To tightly …« In nato omedli

in spolzi v ozki rov, od koder jo komaj izvlečemo.

 

 

SVETOVNA ZOBNA KRTAČKA

 

Je v priročnem majhnem tulcu;

ko jo izvlečeš in natakneš nanj,

lahko z njo na zobeh otresaš

z glavo levo, desno, svetovno,

po Ameriki, Angliji, Avstraliji …

 

 

LET  Z  ŽVEČILKO

 

V Benetkah končno izpljunem žvečilno gumo,

ki sem jo vzel v Sydneyju, prilepil na kozarec

v Bangkoku, ji dodal še eno novo v Dubaju

ter pokal z njo balone nad Sredozemljem …

 

 

NAKLJUČJA SO NAKLJUČJA,  ZATO SE JIM TAKO REČE

 

Iz Bosne domov; kilometer za črpalko kombi obstane,

ker je šofer pomotona natočil dizel v tank za bencin.

A istočasno pred nami parkira vlečna služba in ponudi

pomoč. Ko nas naložijo na tovornjak, ženske v kombiju

zalije panika, češ da to ni naključje, da so bile ročke na

črpalki zamenjane, da je vse to organizirano in da nas

zdaj peljejo nekam, kjer nam bodo pobrali organe …

 

 

E PA

 

Admiralu pod ulično svetilko v Sarajevu:

»Bil sem prej … In sem zdaj … A takrat ne.

Oprosti …« »E pa znaš, svakog gosta za tri

dana dosta, a kamoli za tri godine i više …«

 

 

DAN MRTVIH

 

V Marakešu je bilo jeseni 2013 videti

precej ostarelih hipijev, ki so nekako

tavali, najbrž tudi za svojimi 60. leti.

Gledal sem jih in mislil, kako sem 60.

leta doživljal kot 10-leten deček.

 

 

SEBKI S KIPI

 

Na Wall Streetu z Washingtonom …

Na Samosu s Pitagoro …

V Trstu s Sabo …

 

 

BOROMEJSKI OTOK ISOLABELLA

 

Kako diši papirus? Kot kamelija,

azaleja, mirta, lotus, lovor, javor,

oljka, ginko, cedra, bor, cipresa,

kivi, magnolija, limonovec, tisa?

 

 

DOL

 

Kje je bilo lepše kolesariti;

po Buenos Airesu, Berlinu

ali Engadinu? Po Engadinu,

ker je šlo pretežno navzdol.

 

 

BLISKOVITO, MALODANE

 

Ko sem oddal svoje stare dobre čevlje v zbirni

center za begunce, sem na povratku bliskovito

zapeljal dušo na avstrijsko vinsko cesto na pol

litra mošta in se malodane razjokal nad zmedeno

razšminkano Evropo, ki ne bo samo kot razkošna

kraljica v zlatu legla v krsto temnih stoletij, ampak

jo bojo prej še precej posiljevali raznorazni biki.

 

 

BREZE NA PLANOTI

 

Breze na planoti, obsijani s soncem nad meglami

nekje v Rovtah med Idrijo, Gorico in Tolminom.

Ustavim avto, odidem mednje, poležem v travo.

Trenutki negibne tišine, blaženosti, skoraj sreče,

Čutim, da sem presežen, žal mi je, da moram dol.

 

(Izbor iz knjige Bojan Sedmak: 1001 boan

in iz knjige Bojan Sedmak: 999 boanov)

Deli