Turisti

Turisti
Turisti

0011

Glasov ne slišim samo takrat, ko spim.

Samo ko od izmučenosti padem v trden spanec, sem prost. Rešen neprestanega govora.

Ne vem. Mogoče sem ta blebet med ušesi slišal že od nekdaj, toda zadnje leto se tega ves čas zavedam. Nič kaj prijetno ni.

In ne gre za prekomerno razmišljanje, ki ga ne bi mogel ustaviti, ali za premlevanje problemov — ali kot se danes rado reče: izzivov.

Gre za vseobjemajoče zvoke, ki jih zaznava telo.

Turisti.

To so turisti.

Druge besede zanje nimam.

Naseljujejo me kot poletni apartma. Zanje sem obmorska plaža, na kateri se sončijo, in ko jim postane prevroče, skočijo v vodo. Včasih slišim — skoraj razločim — posamezne besede, čeprav …

Prekleti turisti!

Zakaj ste prinesli bakterije na moj kontinent?

Zakaj pokončati staroselca?

Včasih skušam o tem govoriti s kom.

S kom?

Že tako so moje ideje in šale največkrat sprejete z neodobravanjem ali kislim nasmehom.

Človek z leti dobi renome in konstantnost — se pravi predvidljivost.

Zelo zaželena kvaliteta: nikogar presenetiti.

Včasih namignem.

Omenim.

Nihče ne zagrabi.

Trosim naprej klasične oslarije.

Vsi smo veseli.

Minevamo.

In se veselimo.

Opis stanja:

Povulkanjeni balast.

Ukradeni dynamis.

Povožena energeia.

Pri nožišču

tava sandal.

Raster:

zmeda.


1100

Turisti smo.

V nas so turisti.

Turisti v turistih.

Globokomorske ribe v lobanji.

Fotoni v živcih.

Kar mislimo, nam je vsajeno.

Kar mislimo, nam je vsajeno.

Kar mislimo, nam je vsajeno.

Naše bivanje je turizem.

Recept.

Recept.

Recept.

V nas:

0 dobrega življenja,

0 sopotništva,

1 parna tvarina,

1 kost za kost.

Samoizpraševanje: ∞

In rezultat?

Odgovornost: izprašena.

Na družbeno sprejemljiv način.

Ne govorijo mi v jeziku. Prejemam njihove poglede, misli in namige.

Kot v otroštvu, ko sem na poletnih počitnicah opazoval nemške turiste. Zdeli so se omikani in prijetni ljudje. A nikoli se nisem mogel znebiti občutka, da na skrivaj pripravljajo invazijo, da je njihovo počitnikovanje samo izgovor, da iščejo primerne zalive, kjer se bodo nekoč izkrcale njihove ladje.

Ko so se pogovarjali, sem si njihove besede prevajal:

»Poglej, Franz, tu bi se lahko naša ladja z lahkoto izkrcala. V nekaj urah bi zavzeli celoten otok. Tam na hribu pa je idealna točka za pristanek helikopterjev.«

Ja, kdor ne pozna jezika, je poln domišljije.

Jezik zakrije.

V materinem jeziku so turisti nagi.

Poiskati somišljenike.

Sotrpine.

Soodbiteže.

Sokarkoli.

Samo da razdelim zvoke stran in proč,

da se lahko poležem.


A = B

Pojavili so se nenadoma.

Zvečer.

Po poročilih, ki jih ni gledal.

In pred filmom, ki ga je nameraval pogledati.

Začelo se je kot komaj opazno tresenje v levi roki. Počasi se je vzpenjalo proti glavi in se tam udomačilo.

Najprej so se zdeli kot mešanica slabe vesti in vzpodbud. Kot nekaj, kar bi si človek lahko sam ponovil ob koncu dneva.

Kot otrok je imel navado, da je med obedom prirejal dolga predavanja. Družinski člani so jih največkrat zatrli že po uvodni besedi.

Idealno publiko je treba poiskati.

In kdo je primernejši kot lačni ljudje s polnimi usti.

Ko rečemo A = B, ne mislimo enakosti.

Vsakomur, ki ima pod kapo vsaj pol spanca, je jasno, da A nikoli ne more biti B.

Enačaj pomeni prehod.

Možnost, da A prehaja k B

in B k A.

Blizu sta si.

Med njima ni prepreke.

A se skuša splaziti k B.

B se skuša splaziti k A.

Ne gre.

Prehod je preozek.

Zato se lahko samo opazujeta.

In pogovarjata.

Celo poljubiti se ne moreta.

Samo gledata se.

Pripeta

eden na drugega.

In temu pravimo

red.

Rok Bavčar, rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici, etnolog.
Deli