priznanja
zmešaš vse barve aprilskega travnika
odvzameš meglo
dodaš sonce, mnogo sonca
priznaš si
da oko prenese več kot le noč in črnino
da prenese celo najmlajše barve in njihov jarki kič
samo umolkneš in vse, prav vse dopuščaš
zaobjameš vse različke
ptičjega ščebeta
in žužnjanja žuželk
moraš si priznati
da je tvoja minljivost verjetnejša
in bližja
pretegneš ude, spet muževne
vpijaš vonj zorečih trav
ki je tvoj že od otroštva
vendar je tokrat vse drugače
šopek v vazi nima več enako mladih barv
in nerad si priznaš prazen stol za isto mizo
v kletki
neutrudna kukavica
s pitijskim pogledom
uhaja iz ohišja
vendar jo verižje urno
vsakokrat znova ulovi
in pospravi lepo za vratca
vztrajno besede
uhajajo iz kletke
v neštetih poskusih
da se zložijo v stavek
toda slovar je neizčrpen
ne prelije se prostovoljno v pesem
prevešajo se utrujeni dnevi v mrak
v katerem se ohladi vsaka glava
v katerem tvega oko še zadnji
upočasnjen pogled
preden ga ulovijo za zvonko verižje
zaprejo za nepredirna vratca
in jih od zunaj tesno zapahnejo
zamuda
spevna imena poslopij
drsijo mimo pozornosti
preluknjane z dvoumnimi imeni
ulice se zmrdujejo
nad malenkostnimi čudaštvi
odtisi povprečnežev
s kaveljčki grabijo sirene po opni zavesti
vreščeče diha drevje v parkih
oživljeno grmovje šepeče po vrtovih
ribnik za progo uprizarja nebo
reka preseka
zasuto razpredanje
samoumevnih pajčevin
preden prehodim prehode do tebe
si sama
zdavnaj
tapkaš z nohti po porcelanu
in tipkaš
kdaj
špetir
trenutek zatem še odzvanja v ušesih
utrip se umirja, kri se spet vrača v žile
v parku pod oknom krikne nevidna žival
pogledaš me, pastelno se nasmehneš
zdaj je spet lahko vse po starem
avioni sejejo oblake
avtomobili dvigujejo prah
zbogani pari si padajo v objem
ulice so pometene in kioski zaprti
jarki zasuti z listjem, ampak nič ne de
reklama prijazno vabi v mesto strahov
univerzitetno in sejemsko mesto, mimogrede
