Matjaž Virjent: Tudi smetarji pišejo lepe pesmi. Maribor: Litera, 2025.
Romaneskni prvenec Matjaža Virjenta Tudi smetarji pišejo lepe pesmi vsebuje veliko število prepoznavnih lastnih imen iz svetovne kulture, ki jih je mogoče zaznati s hitrim preletom čez skoraj dvesto strani, da se lahko izpišejo, zakaj pa ne, evo: Adolf Loos, Danilo Kiš, Karlo Štajner, Jimi Hendrix, Mike Tyson, Yul Brynner, Virginia Woolf, Sigmund Freud, Elvis Presley, France Prešeren, Isaac Newton, Nikola Tesla, Emily Dickinson, Eric Satie, Pablo Picasso, Henry Miller, Leopold von Sacher-Masoch, markiz de Sade, F. M. Dostojevski, Johnny Cash, Aleister Crowley, George Trakl, John Lennon, Richey Edwards, Michel Houellebecq, Nick Drake, Roger Waters, Richard Wagner, Clive Barker, Elfriede Jelinek, Thomas Bernhard, Dimitrij Šostakovič, William Blake, Bertold Brecht, Marlene Dietrich, Martin Luther, Albrecht Dürer, J. W. Goethe, Immanuel Kant, W. A. Mozart, Sylvia Plath, J. G. Ballard, James Jones, Thomas Mann, Arnold Schönberg, Theodor Adorno, Simon de Beauvoir, Luc Besson, Frančišek Asiški, Agatha Christie, Jean-Michel Basquiat, Dante Alighieri, Vincent van Gogh, Michelangelo Buonarroti, M. J. Lermontov, Hieronymus Bosch, Ingmar Bergman, Terrence Malick, A. A. Tarkovski, E. A. Poe, William Shakespeare, Mihail Bulgakov …
Seveda so tu navedena imena izvzeta iz različnih kontekstov v zgradbi besedila, temelječega na petih poglavjih, ki so poimenovana po obsedenostih, povezanih z ustvarjalnostjo, telesom, vojno, samodestruktivnostjo in smrtjo. V njih osem prvoosebnih pripovedovalcev rašomonsko poroča in pojasnjuje svoj odnos do para pogrešanih oseb v srednjih letih, Jakoba H.-ja in Margite Ivanovne. V prologu, ko se ob reki najde vozilo z odprtimi vrati, s prižganim radiem, pod bližnjim drevesom pa moška in ženska oblačila z dokumenti ob premraženem psu, se zdi, da se bo pričela odvijati, zavijati in povijati še ena kriminalka, a se nadalje nanizajo drugačne vrste dogajanja. Pravzaprav je usodnih dogodkov manj kot psiholoških portretov likov, iz katerih je najbolj razvidno, da je J. H. zaposlen komunalni delavec, v prostem času slikar in pesnik, brezupno zaljubljen v M. I., lastnico mestnega lokala Knez Miškin. Ob naravi tega razmerja pa je razporejena družba književnih oseb, ki jim avtor omogoči povedati marsikaj o izginulem paru in o sebi.
Margitina prijateljica, filmska komparativistka, tetoverka in še kaj, Ela se med izpovedmi razodeva tudi v sinopsisu svoje diplomske naloge o Gospodarju pekla Clivea Barkerja in gotovo ni naključje, da so nagnjenja tega pisca in režiserja do istega spola podobna Elinim, o kateri nekaj povesta v skupnem poglavju tudi njena starša, upokojeni gradbeni inženir Franc in njegova žena Branka. Andrej B., Jakobov generacijski sopotnik, diplomirani ekonomist, uspešni podjetnik in srečno poročen oče dveh otrok, se poskuša razumno poglobiti v pubertetne simpatije svojega dolgoletnega prijatelja do gimnazijke Andy. Dario V., član Akademije znanosti in umetnosti, je kot ugleden razlagalec vpeljan bržkone zato, da lahko podaja svoje antropološke in zgodovinske razčlembe, pri čemer ne zaide dalje od znanih dejstev do kratkotrajne mamilne izgube zavesti. Demitrij W., redni potrošnik lokala, izpuščen iz vojaške službe zaradi alkoholizma, poskrbi za jezikovno pestrost romana z ljubljanščino, za pretresljivo ganljiv učinek pa z zgodbo o samomoru svojega očeta. Virjent prepusti finalni odstavek še direktorici zavetišča za male živali, ki bralstvo seznani z usodo v uvodu omenjenega buldoga.
J. H. – pisatelj mu kot morebitnemu alter egu nameni tretjino celotnega besedila – se v romanu poleg drugih vročičnih zmed znajde tudi v psihiatrični bolnišnici, kjer mora kot del terapevtskega procesa pisati. In se posveti življenju in delu Richeya Edwardsa, kitarista in pisca besedil benda Manic Street Preachers, prav tako uporabnika storitev na področju duševnega zdravja, ter v svojem spisu operira s pojmi, kot so samorepresija, rezanje kože, stradanje do onemoglosti, potreba po samoobtoževanju, manifestacija potlačenega strahu pred lastno seksualnostjo … V dialogu s zavodskim zdravnikom pa si za svoje duševne muke postavi lastno diagnozo – preplet nesrečne ljubezni, zasvojenosti s spletno pornografijo in nekontroliranega jemanja benzodiazepina, od dohtarjev požegnane droge, pomirjujoče tesnobo in strah.
Doda se lahko, da amerikanizirana psihiatrija, ideološko prvenstveno usmerjena v prilagajanje brutalnemu kapitalizmu, dandanes skoraj vsak mesec iznajde kakšen nov sporni uporni simptom ter seveda zanj primerno diagnozo in zdravilo s priročno kemikalijo. Zato o depresiji kot povsem normalni reakciji na grozljive družbene razmere, več vejo in bolje pišejo Evropejci, med sodobnimi književnimi še najbolj umetniško prepričljivo Michel Houellebecq. In Virjentovo pisanje v bistvu dosti dolguje prav temu enfant terriblu francoske literature. O njem izraža svoje mnenje J. H. tako: »Zakaj mislim, da je prav Michel Houellebecq najpomembnejši romanopisec današnjega prostora in časa? Pa … ker pogumno, brezkompromisno, natančno in brez nepotrebnega olepševanja ali prikrajanja dejstev opisuje Zahod koncem dvajsetega, začetkom enaindvajsetega stoletja točno takšnega, kot je. Se pravi kot dekadentnega, izgubljenega, obupanega, iztrošenega, bolnega, obsedenega in postaranega /…/ Toda – resnici na ljubo – niti Michel Houellebecq ni popoln. Če mi je po eni strani všeč njegov način opisovanja evropskih problemov, kot so vsesplošna odtujenost, nedelujoč koncept multikulturnosti, vzpon islamskega fundamentalizma, poplavljenost mest s kriminalom, nasiljem in drogo, potem nikakor ne razumem intimnih problemov, s katerimi se sooča domala vsak njegov junak.« (str. 110)
Ja, med intimnimi problemi je od tod do večnosti najbolj pomembno prav posameznikovo reševanje uganke ljubezni. A J. H., smetar, ki piše lepe pesmi, njene srečne razrešitve očitno ni deležen. Margita Ivanovna, lepo stasita dejavna ženska, ki v svojem delu povsem obvlada lokalne krjavlje in povzročitelje težav, s svojim zaljubljencem sicer debatira o marsičem mogočem in ga ob tem imenuje gospod svobodno razmišljajoči ali gospod simpatični, toda to je to oziroma tako rekoč vse. Za svoje zadovoljstvo ima osebnega trenerja Dragana z mercedesom in svojega najboljšega človekovega prijatelja, za soočanje s svojo ukrajinsko preteklostjo in sedanjostjo pa občasno prižgano džolico. Jakobu H. očitno preostane le, da nekako izgine iz lastne obsesije in se morda znajde kje drugje, mogoče spet v naravnem okolju, iz katerega je prišel v stresno mestno.
Tako kot se je dobro znašel pisatelj Matjaž Virjent v svojem prav dobro sestavljenem in tekoče berljivem debutu na policah slovenskih romanov, ki ga ne blokirajo niti mestoma dolge besedne zveze. V tem besedilu je ogromno omenjenih ustvarjalcev, ki tudi ne prevagajo esejizacije na račun fabule in ne služijo zgolj hlastnemu interesu za predstavitve avtorjevega izobraženega zaledja. Niti ne intelektualizaciji kot obrambnemu mehanizmu pred zaresno čustveno predajo soljudem in delu, o kateri ve štiriinpetdesetletni pisatelj najbrž več kot njegov beta pripovedovalec. Številni navedeni kulturniški umi, ki so uporabljeni za mnoga pomembna sporočila, pa med drugim napeljujejo na priporočila za branje tega posrečenega romanesknega prvenca.
