Branko Gradišnik: Skrunitelj. Maribor: Litera, 2025.
Na zavihku ene izmed svojih številnih knjig Reka voda kamen (2007), kjer je z letnicami podal pomembne prelomnice v svojem življenju in delu, je Branko Gradišnik zamejil dve pomembni odločitvi, ki ju je imenoval »odpoved fabuli« in »dovoljenje, da se vrne k fabuli«. In prav slednje si je zadal ter izpeljal v svojem najnovejšem besedilu Skrunitelj (2025), v katerem se je kot pisec polotil pregovorno največjega med njimi: Ivana Cankarja.
Ob bralnem preletu se mogoče zazdi, da je v Skrunitelju okrepil esejistične in kritične dovršenosti iz svojih knjig Evolucija za rejce malih živali (2017) in Beseda je konj (2021), a preprost zgodbeni okvir je dovolj za zatrditev, da je napisal roman. Ta prenese vse mogoče vrste diskurzov, tudi polliterarnost, ki jo Gradišniku radi oponašajo presojevalci njegove proze. A študentka slovenistike, ki z diktafonom obiskuje ohromelega pripovedovalca, da bi spisala svojo nalogo, omogoča temu, da se razživi v različnih ozirih, poleg prevladujočih literarnozgodovinskih tudi v osebnih družinskih in v fantazijskih. Na primer v požaru na znanem kulturniškem hribčku, od koder glavni lik beži pred pobesnelimi ljubitelji črtic in vinjet, potem ko jim je umetniško interpretiral svojo inačico znamenitega Cankarjevega padca po stopnicah in njegove smrti. In to na način, ki pozornosti ne pušča dolgo v dvoumnosti, kdo je naslovni skrunitelj, če je v Gradišnikovi vivisekciji Cankar med drugim hud alkoholik, patološki lažnivec, hinavec, prilizovalec, zajedavec, pozer, spletkar, žicar, brezobzirnež, tečni posojilojemalec pa prelomnik dolžniških in snubaških obljub …
Ko pod mikroskopom premika zanemarjena in nezanemarljiva dejstva o Cankarjevem značaju iz njegovih del, jih Gradišnik presoja skozi optiko iskrenosti, zanj izključne verodostojnosti vsakršnega pisanja. Te je po Gradišnikovih izvajanih mnogo več kot Cankar premogel Trdina, predvsem v izjemno odkritosrčnih Spominih. Gradišnik, ki je nekaj knjig napisal v sodelovanju s sparing partnerji, je tokrat k zadevi s Trdinovimi Spomini in njihovim vplivom na Cankarja pritegnil dr. Igorja Krambergerja in te pasaže Skrunitelja so zaradi nepopustljivega faktografskega dlakocepljenja nekoliko dolgočasne. No, za tekstologijo so tako kot za zdravstvene anamneze in kriminalistične preiskave pač nujne natančne diahronije, ki so učinkovite, ko svoje objekte zajemajo in ujemajo v njihovih nelogičnih konstrukcijah o zaporedju dogodkov. In Gradišnik vendarle sproti pestri družne raziskave s Krambergerjem tako, da prijateljska izvedenca komunicirata kot pes in mačka s skupno mijahovščino, še enim neologizmom, nasploh ljubih avtorju. Za spravljivost pa njune različne metode prijazno gladi tudi z željo, da bi prav ta doktorski dopisovalec nekoč uredil njegova zbrana dela, v predalih menda nekoliko drugačna kot v priobčenih objavah.
Že v obsežni Evoluciji se je avtor v veliki meri posvetil živalim in tudi glavnina njegovih izvajanj v Skrunitelju se vrti okoli Cankarjevih besedil o živalih. Prevladujejo muhe iz istoimenske črtice, v kateri pisatelj opazuje deklicam všečnega dečka, ki sadistično pobija muhe, pri čemer je Cankar po Gradišnikovem mnenju preveč po Mannovo zazrt v tega slovenskega Tadzia, namesto da bi ga morebiti zvabil do najbližjega vodnjaka in ga v njem magari po Poejevo utopil. Taka grozljiva varianta bi bila dosti bolje moralno poantirana kot zdajšnja kompromisna zaradi možnosti, da bi ljudje, ki so mu na Rožniku nudili zavetje, v besedilu prepoznali svojega otroka. Cankar naj bi bil torej večkrat raje všečen v skrbeh za uspeh, se ve, da bolj prodajni kot odkrito kritiško resnicoljuben in je tudi v teh motivih še kako zelo sodoben.
Gradišnik svojevrstno obdeluje še druge Cankarjeve tekste, manj proučene à la Mona Liza ali avtobiografske, kot je Grešnik Lenart, v katerem analizira piščeva stanja hipnogogije in metempsihoze, pri čemer uporablja izkušnje iz svojega dela svetovalca ljudem v psihološki stiski. Ob tem se prepušča zastranitvam, kakršna je tista o uporabnosti nekega priročnega testa, v katerem gre za izločanje tujka iz serije besed hlod, lopata, sekira, žaga. In se glede na odločitve razpisuje o različnih mentalnih sistemih zahodnjakov in vzhodnjakov, vključno s slovenskimi razpetostmi med Rusi in Amerikanci, vse do aktualnih politizacij in domačijskih literarnih zdrah v klikah in klakah, mirno bi lahko zapisal mlakah, ne umanjka pa niti Prešeren, tokrat iz Nove pisarije z gosenicami na repi …
Med vsemi temi in takšnimi digresijami je zanimiva Gradišnikova ideja ustanovitve inštituta za zarotoslovje, ki ni porojena zgolj iz avtorjevega veselja do besedotvornih novitet. Genitivna fraza teoretiki zarot, ki je zelo uporabna za izločanje zoprnikov, je namreč precej stigmatizirala tudi Gradišnika, ker si med minulo pandemijo ni pustil odvzeti svobodne volje in je ni podredil slovenskim kompleksom ubogljivosti. Sam je moral zato že nekajkrat zapored pobrati kolumnistična šila in kopita že po prvi objavi lastnega mnenja, ki se ni skladalo z mnenji današnjih zdravstvenih, medijskih in političnih stališč. Tako kot se marsikdo, predvidoma iz univerzitetnih okolij, ne bo strinjal s skruniteljskimi analizami in trditvami uporniškega sociologa, umetnostnega zgodovinarja in seveda pisatelja.
Branko Gradišnik bi lahko bil s svojim izmojstrenim cikcakanjem med žanri nekakšen novobaročni Svetogradiški, če ne bi bil premalo pridigarski in preveč humorističen, znan po tem, da mu nikoli ni nič prav. Njegova izmuzljivost iz besedilnih določitev je značilnost svobodnjaka, ki si ne dovoli nobenih šolmoštrskih in akademskih zavez, še najmanj iz starih in novih verskih pobud in ponudb. Iz njegovega življenja in dela bi bilo mogoče zlahka zbrati enormno količino sarkastične aforistike, ki se med piščevim sedmim desetletjem neumorno izmodruje, kakor je razvidno iz njegove maksime, da človek zdrave pameti namreč premore vsaj senčico dvoma o lastni prepričanosti. In je zdrav, ker ne je mesa in pije oljčno olje in bo zagotovo priobčil še kar nekaj odličnih knjig. Bralstvo, ki spremlja njegovo ustvarjalno evolucijo že od Kerubinov (1980)in Mistifikcij (1987) in je potovalo z njegovimi potopisi ali si pomagalo z njegovimi psihološkimi nasveti, je o tem lahko prepričano, tako kot je o pomenu lastnega dela prepričan tudi avtor sam.
Ko Gradišnik pravi, da bo čas pokazal, pri tem seveda ve, da je to edini smiselni stavek Luckyjeve logoreje iz Beckettovega Čakanja. In ko mu je iz Cankarjevih živalskih zgodb najboljša črtica Muhe, je ta po njegovem mnenju bližja resnici o resničnosti kot Sartrova istoimenska drama. In še bližja Shakespearjevi sentenci iz kralja Leara, da smo bogovom to, kar so dečkom muhe. Najbrž pa še najbližje sporočilu iz Sternovega Tristama Shandyja v prevodu očeta Janeza, v katerem stric Tobi spremi iz dlani spuščeno muho z besedami, da je ta svet gotovo dovolj velik za oba. Tako kot enako sočutno čuti sin Branko, ki ima v stanovanju s komarniki kar nekaj opravkov, da jim omogoča odleteti na prosto. In tako dalje – ah, ti citatni deliriji književnih zasvojencev – z zaščitnim sloganom Kurta Vonneguta, med drugim tudi v Gradišnikovih prevodih …
Skrunitelj nikakor ni slavilna knjiga, kakršnih je o Cankarju nemalo, ali obilno povzemalna, kakršno je na primer Štefančičeva, nenazadnje skruniteljev tekst tudi ni osredotočen zgolj na malega književnega velikana, saj se Branko Gradišnik v njem ukvarja še z usodo svojega velikega. Je pa korajžna vzpodbuda bralstvu, da se nekoliko razbremenjeno turobnih mitov sproščeno zamisli o homatijah umetniškega bivanja ter preda njihovem razkošju v izvirnem besedovanju.
