Miša Gams: Kdo se boji črnega moža?. Maribor: Litera, 2025.
Roman Miše Gams Kdo se boji črnega moža? s trinajstimi naslovljenimi poglavji ter časovno zamejitvijo dogajanja med avgustom 2018 in začetkom pomladi 2019 poteka večinoma v Bosni, kamor neimenovana prvoosebna pripovedovalka nekajkrat odpotuje, da bi použivala svojo ljubezensko avanturo z arabskim migrantom. Pri tem z dnevniško natančnostjo popisuje njuna srečanja ter svoja sodelovanje pri njegovih ilegalnih poskusih, da bi mu uspelo vstopiti čez hrvaško mejo v Evropo.
Poročena slovenska gospodinja z občasnimi zaposlitvami skladiščne delavke, čistilke v gostilni in pakirke sladoledov, se s približno tridesetletnim Samirjem spozna, ko obišče Sarajevo, nato pa se z njim dogovarja za srečanja in druži še v Mostarju, Blagaju, Zenici, Banja Luki, Tuzli, Brčkem … Ljubljanskega moža označuje kot aseksualnega dolgočasneža, ki se ne meni pretirano za njene laži o razlogih za potovanja, recimo, da gre s prijateljico na morje, saj se njuno odtujeno zakonsko razmerje približuje ločitvi, za sina pa skrbi, kolikor je to v sedmih mesecih njene preusmerjene pozornosti nujno potrebno. Besedilo v dnevniškem zaporedju ne tematizira le protagonistkine erotične zanesenosti, ampak poznavalsko predstavlja tudi življenje migrantov, tavajočih duš po preddverju pekla, od koder si prizadevajo doseči fatamorganski raj. Samir, sicer iz solidno situirane alžirske družine, med drugim za muslimane netipični alkoholik, večkrat neuspešno poskuša prečkati hrvaško mejo na različnih predelih, med temi naskoki pa se s pripovedovalko predajata spolnosti v najetih sobah in hostlih, tudi kakšni zapuščeni zanemarjeni garaži.
Miša Gams stvarne socialne okoliščine in obsesivni seks protagonistov prepleta v nevralgični točki, ki provocira ideološke in moralistične skrbi, zadrege in nerazsodnosti pred penetracijo islama v evropsko družbo in žensko. Inteligentno, brez zadržkov in sramu izziva sredinsko usmerjene poglede, da se zazrejo v pripovedovalkino izkušnjo z udom »evropskih« moških, ki »je sorazmerno s popitim alkoholom in žalostjo postajal vedno mehkejši in slabotnejši …« K tozadevnemu draženju spadajo še misli o evropskih ženskah, ki bi »bile lahko že upravičene do tega, da imamo več soprogov«, ter priložnostne ironične aluzije na narodnostno pesniško občutljivost, na primer, da jo je »z vsakim orgazmom manj«. Bralstvu prepušča, kakor je to že v svoji kratki prozi Podalpske odštekanke (2024), da ocenjuje in dopolnjuje njene zgodbe, magari z moralističnimi predsodki; sami je jasno, kar izpostavlja na platnicah prvenca: »V daljavi sem videla publiko – kako lucidno – na eno strani so bili »levi«, na drugi »desni«. Medtem ko so me prvi obtoževali, da zlorabljam migranta za svoje egoistične potrebe, so drugi kričali, da migrant posiljuje Evropo in da bo po osvojitvi ženske prevzel še vse preostalo, kar pritiče evropskemu moškemu.«
Avtoričina ideja, da zaneti literarni žar na motivu migracij in tako imenovanega ženskega užitka, ima svoj smisel, vendar plamen občasno upada s prisilo ponavljanja. Ne le v psihoanalitičnem pomenu, kakor ga je Miša Gams strokovno analizirala v svojem magistrskem tekstu Telo med ekstazo in ritualom (2023) – v njem je meja užitka itak neločljiva od gona smrti – ampak povezano z literarnovednim pojmom verjetnosti. Pojem ‘neverjetno’ je med ‘zelo verjetno’ in ‘malo verjetno’ dvoumna beseda, saj v obliki vzklika ali ob medmetu izpričuje neko nenavadno posebnost ali celo vrsto občudovanja, v trdilni obliki pa zatrjuje nemožnost. Vprašanje je, ali je mogoče v zamejenem času opraviti toliko premikov, kolikor jih je v naporni hoji črnega moža; Alžirca na meji s Črno goro štirikrat pošljejo nazaj, neuspešno poskuša prečkati pri Imotskem pa Plitvicah, iz Srbije, kamor zatava, se vrača v Bosno skozi Zvornik, odloča se za prezimovanje med Čapljino in Brčkim, od koder opreza za svojimi cilji čez Savo … Ob vsem tem je redno deležen pripovedovalkine nege z obvezami, vitamini in minerali, in to v pogosti halucinaciji, vdelani v mnoge proslule ženske pisave, požrtvovalni skrbi za ranjene moške. Ta nekoliko starejša od svojega ljubimca v sebi zaznava materinski gon in nezavedno željo, da bi njen izbranec ostal nemočen v okvirih kontrolirane uporabnosti za njene prebujene strasti.
V bistvu nemogočega je dvom, osnova racionalnosti, ki v romanu učinkovito deluje v prid organizacije vsakdanjega preživetja, ne pa tudi junakove odvisnosti in protagonistkinih samospoznanj: »Prekleta obsedenost z mankom in smrtjo! Prekleto življenje, ki nas peha v skrajnosti in umobolne rešitve!«Potemtakem se zdi skoraj zdravilno, da se vse poti stečejo v Ljubljano ter v zavetje lika z imenom piskinega ljubega pisca, ki pripovedovalki odpre nove razglede na naravo in družbo z moškim egoizmom ter sočutnostjo vred. Koliko so tudi ti neverjetni, niti ni pomembno, roman v zaključku solidno zaokroži svojo zamisel – vznemiriti bralstvo na dveh pomembnih ideoloških frontah, feministični in migracijski, na katerih opleta starodavna kraljica v zlatu, ko aktualno lega v krsto temnih stoletij. Gamsini vpogledi v realnost balkanskih migracij, v izkoriščanje prekarnega dela in polnokrvne ženske fantazmatike so podani dovolj domišljeno, da jim noben vrednostni filter ne more utrniti provokativnega literarnega obstreta.
Izmišljije so imele svojo težo že v antični poetiki filozofa, ki je med hojo učil, da so več vredne kot vede o minulem, ker govorijo o verjetnem (eikos), zgodovina pa samo (monon) o dejanskem. In ta poniževalni lesk monosa je šel in gre od nekdaj na živce historikom v enaki meri, v kakršni ljudje s krepko domišljijo izkušajo dejstva zgolj kot monotono nizanje dokumentacij in lamentacij o nenehno enakem. Miša Gams jesvojo fikcijo uveljavila nazorno doživeto že v kratkoproznem delu V kraljestvu Minotavra (2022); že v njem je bila fantazija speta z realnostjo v zapomljivih podobah, kjer so se tihotapili muslimani iz Bosne v Italijo, gomolji rdeče pese preobražali Preobrazbo, vlekli jelenčki iz Božičkovega anusa, izvajale orgije v vlakih, polnih zamaskirancev, snemali pornofilme na zavodih za zaposlovanje – duhovita grotesknost bi bila preozka oznaka za to inovativno pripovedništvo. In že tam je bilo mogoče prebrati piskin credo, ki dobro označuje tudi njen romaneskni prvenec, namreč da nihče »ne bi verjel takšni zgodbi, ne glede na to, kako pretresljivo resnična je bila …« Dandanašnja epska polja so nasploh vse preveč lovišča samovšečnih avtofikcij, žanrsko postrojenih trupel, zgodovinskih povesti, šarastih dnevnikov, pisanih potopisov, podmladek uspavajočih pravljic in podobnega umetnostnega izražanja, zato je toliko bolj pomembna še malo drugačna književnost, ki ne glede na verjetnost razpira žrela stvarnosti.
Kdo se boji črnega moža? Miše Gams je torej ob neverjetnosti močna realistična proza, ki je ne bodo zmogli zlahka použiti ocenjevalci slovstvenih hodov, ne da bi se jim v požiralnikih zataknili zelo užitni kosi visoko kaloričnega pisanja.
